Jedro

Tožnik je kršil 50. člen ZTVCP, ko je s kolesom z motorjem ob dobri preglednosti zapeljal s stranske ceste preko prednostne ceste, zavarovanka tožene stranke po 30. členu ZTVCP, ko se je z neprimerno hitrostjo (70 km/h) in neprevidno vožnjo ob dobri preglednosti z avtomobilom približevala prehodu za pešce in na njem zadela tožnika. Upoštevaje, da je tožnikova kršitev hujša in da je avtomobil nevarnejša stvar, je pravilna ocena o enaki krivdi obeh udeležencev prometne nezgode oziroma o utemeljenosti zahtevka glede na podlago do 50 %.

Izrek

Revizija proti odločitvi o podlagi glede premoženjske škode se zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

V zvezi s tožnikovim odškodninskim zahtevkom za povrnitev premoženjske škode in za plačilo nepremoženjske škode je prvostopenjsko sodišče z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek glede na podlago utemeljen do 50 %. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Revizijo je vložila tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je tožena stranka v pritožbi opozorila na neskladja in zmotno ugotovljena dejstva, vendar pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za ugotovitev hitrosti voznice S. I. je bistvenega pomena podatek, ali je razdaljo med mestom trčenja in mestom zaustavitve avtomobila moč enačiti za dolžino zavorne poti. V tej smeri je tožena stranka v pritožbi opozorila na tožnikovo izpoved na naroku dne 18.8.1997, da je voznica po trčenju vozila kar naprej. Ta okoliščina ob nespornem dejstvu, da zavornih poti avtomobila na cesti ni bilo, jasno kaže, da je voznica svoje vozilo počasi zaustavljala od mesta trčenja do končne zaustavitve. Pritožbeno sodišče na pritožbeno navedbo o takšni izpovedi tožnika, ki kaže na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sploh ni odgovorilo. Še več, pritožbeno sodišče v nasprotju s spisovnimi podatki zaključuje, da tožena stranka ne ponuja nobenih relevantnih dokazov za svojo trditev, da omenjena razdalja ne predstavlja zavorne poti. Pri tem spregleda v pritožbi izpostavljeno zgoraj navedeno trditev tožnika, predvsem pa dokazni predlog o dodatnem zaslišanju priče S. I. v tej smeri. Na naroku 26.6.2002 je sodišče res v soglasju s strankami prebralo zapisnik zaslišanja priče I., vendar je pritožbeno sodišče v nasprotju s tem zaključilo, da je tožena stranka s tem umaknila dokazni predlog o dodatnem zaslišanju te priče. Takšnega zmotnega sklepanja si ni privoščilo niti prvostopenjsko sodišče, ki je ob zaključku istega naroka sklenilo, da vse ostale dokazne predloge glede temelja zavrne. Ker sodišče tako hitrosti voznice avtomobila sploh ni ugotovilo, je nejasen zaključek pritožbenega sodišča, da je njena hitrost dokazno prepričljivo ugotovljena. Sodišče je ob ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnikova kršitev cestno-prometnih predpisov nekoliko hujša. Voznica S. I. je po stališču pritožbenega sodišča vozila z višjo hitrostjo, ki pa ni presegala 70 km/h. Vozila je po prednostni cesti, njena vožnja z minimalno prekoračeno hitrostjo pa ni v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Tožnik je bil tisti, ki bi se moral prepričati, ali je cesta prosta, preden je zapeljal preko cestišča. Preglednost ceste v smeri, od koder je prihajala voznica avtomobila, je znašala vsaj 160 m in če tožnik ob sončnem in jasnem vremenu ni opazil prihajajočega avtomobila, je za škodni dogodek izključno sam odgovoren.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno neutemeljena, delno pa nedovoljena.

Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode znaša 236.087 SIT, v reviziji pa je sporno 50 % navedenega zneska. Sporni znesek torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije, saj je ta po drugem odstavku 367. člena ZPP dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Ker torej revizija proti odločitvi o podlagi glede premoženjske škode ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

V ostalem delu, torej proti odločitvi o podlagi za nepremoženjsko škodo, je revizija dovoljena, ni pa utemeljena.

Dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka, so po ugotovitvah obeh nižjih sodišč naslednje: dne 10.5.1994 je tožnik vozil kolo z motorjem po prehodu za pešce preko 7,2 m široke P. ceste v Izoli. Zavarovanka tožene stranke S. I. je z osebnim avtomobilom vozila v smeri proti Kopru. Tožnik je zapeljal preko ceste s tožničine desne proti levi strani. Avto ga je zadel v levi zadnji del mopeda, ko je bil približno 3 m od desnega roba ceste. Po trčenju ga je odbilo približno 18,5 m daleč v jarek, avtomobil pa se je brez zavornih sledi ustavil 65 m za prehodom za pešce. Hitrost vožnje zavarovanke tožene stranke je znašala približno 70 km/h. Tožnik je imel preglednost ceste v smer, od koder je pripeljala zavarovanka 120 m, ona pa je lahko opazila tožnika, ko je bila 100 m pred prehodom.

Iz povzetka revizije je razvidno, da tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi pritožbeno sodišče ne odgovorilo na vse njene trditve o neskladjih in zmotno ugotovljenih dejstvih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da konkretne trditve o navedeni kršitvi predvsem izpodbijajo dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Hitrost vožnje voznice osebnega avtomobila je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče druge stopnje pa se je z ugotovitvijo strinjalo, zato je netočna revizijska trditev, da sodišče te hitrosti ni ugotovilo. Hitrost 70 km/h je ugotovljena s pomočjo izvedenca dr. J. K., ki je glede na pot zaustavitve osebnega avtomobila 65 m naprej od mesta trčenja izračunal hitrost 70 km/h. Brez pomena je razpravljanje tožene stranke o tem, ali je pot zaustavitve avtomobila enaka dolžini zavorne poti, saj zavornih sledi avtomobila ni bilo. Neutemeljeno pa je zatrjevanje tožene stranke, da pritožbeno sodišče ni ničesar odgovorilo na njeno pritožbeno opozorilo na tožnikovo izpoved, da je voznica po trčenju vozila kar naprej. Revizijsko sodišče ugotavlja, da odsotnost odgovora na to pritožbeno trditev ne pomeni pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu, saj tožnik ni izpovedal nič drugače, kot je ugotovilo sodišče. Iz zapisnika na list. št. 41 izhaja, da je izpovedal, da je voznica po trčenju vozila kar naprej, kar je točno, saj je v dokaznem postopku ugotovljeno, da se je ustavila 65 m za prehodom za pešce. Tudi nadaljnja revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče navedlo, da tožena stranka ni ponudila nobenih relevantnih dokazov glede ustavitve avtomobila, spregledalo pa dokazni predlog o dodatnem zaslišanju priče S. I., ne izkazuje obstoja uveljavljane bistvene postopkovne kršitve. Ta dokazni predlog je bil res nerelevanten in s strani prvostopenjskega sodišča pravilno zavrnjen. Stranke pa so tudi sicer soglašale, da se prebere zapisnik o predhodnem zaslišanju te priče. Popolnoma nebistveno je, ali je tožena stranka umaknila dokazni predlog za dodatno zaslišanje priče, ali je postal predlog s prebranjem zapisnika brezpredmeten ali pa ga je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Glede na uveljavljano kršitev je bistveno to, da pritožbeno sodišče v svoji sodbi ni ničesar povzelo drugače, kot je v zapisniku. Vsebinsko gledano pa dodatno zaslišanje priče S. I. ne bi moglo ničesar doprinesti, ker je že zaslišana na obravnavi dne 18.8.1997 (list. št. 42) izpovedala, "da ni mogla niti zavirati" in "da se je ustavila naprej od prehoda za pešce, koliko metrov pa sedaj ne ve več". Revizijsko sodišče zato zaključuje, da so vsi očitki v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni.

Tožena stranka nasprotuje tudi materialnopravni odločitvi o deležih odgovornosti obeh udeležencev prometne nezgode. Meni, da minimalna prekoračitev hitrosti njene zavarovanke ni v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Temu ni mogoče pritrditi. Ugotovljena hitrost voznice avtomobila 70 km/h res le nekoliko presega dovoljeno hitrost 60 km/h. Vendar je pravilno stališče nižjih sodišč, da zavarovanka tožene stranke ni vozila dovolj previdno, ko se je približevala prehodu za pešce in s tolikšno hitrostjo, da bi lahko ustavila vozilo pred prehodom za pešce, če je bilo to potrebno. Tožnik sicer ni bil pešec, temveč voznik kolesa z motorjem, ko je peljal po prehodu za pešce, vendar je že sama bližina prehoda za pešce narekovala voznici posebno previdno vožnjo. Ob tem pa je imela tudi dobro preglednost na prehod in rob cestišča na oddaljenosti 100 m od prehoda. Zaradi take neprimerno hitre in neprevidne vožnje, ki pomeni kršitev tedaj veljavnega 30. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88) je prišlo do prometne nezgode. Vzročna zveza in s tem krivda zavarovanke toženke po 178. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) je s tem podana, kar velja tudi za tožnika, ki je kršil 50. člen ZTVCP, ko je ob dobri preglednosti (120 m v smeri vožnje avtomobila) s stranske ceste zapeljal preko prednostne ceste, ne da bi pustil mimo vozila na tej cesti. Upoštevaje te kršitve je pravilen zaključek, da je krivda obeh udeležencev nezgode obojestranska in da zato odgovarjata v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 178. člena ZPP). Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravnim razlogom nižjih sodišč, da je tožnikova kršitev hujša kot kršitev zavarovanke tožene stranke, da pa je po drugi strani osebni avtomobil nevarnejša stvar od kolesa z motorjem. Upoštevaje vse relevantne okoliščine je po prepričanju revizijskega sodišča pravilna presoja sodišč druge in prve stopnje, da je krivda obeh udeležencev prometne nezgode enaka in je zato podlaga v tej tožbi uveljavljenega tožbenega zahtevka glede nepremoženjske škode utemeljena do 50 %. Revizija glede odločitve o podlagi za nepremoženjsko škodo je torej neutemeljena tudi v materialnopravnem pogledu, enako kot je bilo že obrazloženo glede trditev o procesnih kršitvah. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).