Jedro

Obdolženec je s tem, ko je vozil pod vplivom alkohola, istočasno pa je imel v organizmu tudi prepovedano drogo, storil dva prekrška in ne enega, zato mu je sodišče pravilno odmerilo sankcijo za vsak prekršek posebej, nato pa mu na podlagi določil o steku izreklo enotno sankcijo.

Izrek

Pritožba obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati pritožbene stroške – sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve dveh prekrškov in sicer pod tč. 1) po D točki IV. odst. čl. 130 ZVCP-1, pod tč. 2) pa prekrška po III. odst. čl. 131 ZVCP-1 in mu za vsak prekršek posebej določilo globo v višini 500,75 EUR in pa stransko sankcijo 10 (deset) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B in pa še stransko sankcijo prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas (1) enega meseca. Nato mu je na podlagi čl. 27 ZP-1 izreklo enotno sankcijo in sicer globo v višini 1.001,50 EUR in pa stransko sankcijo 20 (dvajset) KT za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. Na podlagi III. odst. čl. 27 v zv. s čl. 202.a ZP-1 pa je obdolžencu izreklo tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki so bile vpisane v obdolženčevo vozniško dovoljenje dne 25. 2. 2008, ko je storil očitani prekršek, s katerim je dosegel oz. presegel 18 KT. V plačilo mu je naložilo stroške postopka (stroški strokovnega pregleda) in pa sodno takso.

Tako odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo napada obdolženec in uveljavlja pritožbene razloge kršitve materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zaradi izrečene stranske sankcije KT, ki je imela za posledico izrek prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. V okviru pritožbenega razloga kršitve materialnega prava izpostavlja, da bi mu morala za isto ravnanje biti izrečena samo ena sankcija in toliko KT, da se mu ne bi izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prekršek je res priznal, poudaril pa je, da je spil le 4 dcl vina, sodelavci pa so mu v njegovo pijačo vmešali alkohol, česar ni vedel, niti občutil. Odločil se je za vožnjo, ker je predvideval, da ni prekoračil dovoljene stopnje alkoholiziranosti. Včasih je pokadil kakšen joint, ne spomni pa se, da je zdravniku povedal, da je kadil joint tisti večer. Možno je sicer, da je strokovni pregled pokazal prisotnost mamil, ker je pred 14 dnevi kadil. S tem, ko je tistega se odločil za vožnjo, je upravičeno domneval, da ni toliko vinjen in ker je strokovni pregled ugotovil še mamilo, je storil samo en prekršek, saj je vozil samo takrat, ko so ga policisti ustavili in ocenjuje, da ne more biti za isto ravnanje, za eno vožnjo dvakrat kaznovan. Izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bi ga zelo prizadel, saj ima nizke dohodke in bi si težko ponovno plačal stroške za izpit. To se mu je zgodilo prvič in bi si težko ponovno plačal stroške za izpit. To se mu je zgodilo prvič in zadnjič v življenju. Predlaga omilitev in izrek KT v takem številu, da ne bi izgubil vozniškega dovoljenja. To sta bila njegov prvi in edini prekršek na sodišču, saj je dovolj vplivalo nanj, da bo v bodoče na cesti previden in spoštoval predpise.

Pritožba ni utemeljena.

Uradni preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da se sodišču prve stopnje pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. tč. I. odst. čl. 155 ZP-1, na obdolženčevo škodo pa tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določa (čl. 156 ZP-1).

Obdolženec je v obravnavanem primeru, kot je povzeto iz izpodbijane sodbe, bil spoznan za odgovornega dveh prekrškov in sicer zaradi vožnje pod vplivom alkohola (tč. 1) in vožnje pod vplivom mamil (tč. 2). Pritožba s tem, ko navaja, da je neutemeljeno za isto ravnanje bil dvakrat kaznovan, meri na ugotovitev, da je v obravnavanem primeru podan idealni stek. Stek je podan, kadar storilec z enim dejanjem (idealni stek) ali z več dejanji (realni stek) stori več prekrškov, za vse prekrške pa je obravnavan v istem postopku. Navidezni stek pa pomeni, da je med dvema ali več zakonskimi opisi prekrškov takšen medsebojni odnos, da ne gre za več prekrškov, temveč je podan le eden. Za presojo o tem, ali je navidezni stek podan, pa je pomembna presoja medsebojnih zakonskih opisov prekrškov, ki se v vsakem posameznem primeru storilcu prekrška očitajo. V obravnavanem primeru se obdolžencu pod tč. 1) najprej očita, da je tega dne vozil pod vplivom alkohola (najmanj 1,23 g/kg), pod tč. 2), pa, da je vozil pod vplivom mamil, saj je s kromatografsko preiskavo bilo ugotovljeno, da je imel tega dne v organizmu tetrahidrokanabinol (THC), ki je prepovedana droga. Takim opisom obdolženčevega protipredpisnega ravnanja v vsakem posameznem primeru ni mogoče pripisati, da sta v razmerju splošnega in posebnega, ko bi specialnejši opis izključil uporabo splošnejšega, niti ni eno ravnanje predhodna faza drugega ravnanja, ki je procesuirano, prav tako pa kriminalna količina enega prekrška ni vsebovana v drugem. Povedano pomeni, da ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec v obravnavanem primeru tako, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, storil dva samostojna prekrška, četudi je šlo le za eno vožnjo v cestnem prometu, med katero je bil obdolženec ustavljen in preizkušen glede njegovih psihofizičnih sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo in udeležbo v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je v obravnavanem primeru obdolženec s tem, ko je vozil pod vplivom alkohola, istočasno pa je v organizmu imel tudi prepovedane droge, storil dva prekrška in ne enega, kot to v pritožbi zatrjuje, zato mu je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo sankcijo za vsak prekršek posebej, nato pa mu na podlagi čl. 27 ZP-1 na podlagi določil o steku, odmerilo enotno sankcijo, ki je s strani obdolženca izrecno problematizirana, kar zadeva izrek stranske sankcije KT in posledično izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je ocenilo obdolženčev zagovor, v katerem je obdolženec priznal uživanje alkohola pred vožnjo, ni pa priznal uživanja prepovedane droge pred vožnjo, temveč le 14 dni pred tem, vzorno dokazno ocenilo listinske dokaze, predvsem naročilo za zdravniško preiskavo in odvzem krvi in urina zaradi ugotavljanja alkohola, mamil in psihoaktivnih snovi za obdolženca, poročilo o toksikološki preiskavi (Univerza v Ljubljani – Medicinska fakulteta), obvestilo o telesnih poškodbah za obdolženca in zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče. Tako ocenjeni dokazi so sodišču prve stopnje nudili podlago za zaključek o tem, da je obdolženec kritičnega dne brez dvoma vozil pod vplivom mamil in tudi alkoholiziran in da so bile obdolženčeve psihofizične sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo v cestnem prometu močno okrnjene. Razlogi sodišča prve stopnje glede obdolženčeve krivde za vsak prekršek posebej, ki jih pritožba posebej problematizira, so prepričali tudi pritožbeno sodišče. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno uporabljenih materialnih določb D IV. odst. čl. 130 in III. odst. čl. 131 ZVCP-1 obdolžencu za vsak prekršek posebej odmerilo predpisano sankcijo, pri čemer mu je globo za vsak prekršek odmerilo glede na njegove premoženjske in socialne razmere na spodnji meji. Izreklo mu je tudi stranski sankciji za vsak prekršek posebej in sicer 10 KT ter pa prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca. Ker pa je obdolženec ob seštevku (čl. 27 ZP-1) dosegel skupaj 20 KT, mu je sodišče prve stopnje tudi moralo na podlagi V. odst. čl. 202.a ZP-1 izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije, ki so bile v njegovo vozniško dovoljenje vpisane dne 25. 2. 2008. Verjeti je sicer obdolžencu, da bo ponovno opravljanje vozniškega dovoljenja zanj velik finančni zalogaj, vendar pa v tem primeru ni prišla v upoštev uporaba omilitvenih določil (VI. odst. čl. 26 ZP-1), kajti stranska sankcija KT, predpisana za prekršek v številu, zaradi katerega se storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, se sme omiliti toliko, da se prenehanje ne izreče. Povedano pomeni, da iz te določbe izhaja, da je mogoče omilitvena določila uporabiti pri sankcioniranju enega prekrška, ne pa pri izreku enotne sankcije, torej pri seštevku KT, ki v obravnavanem primeru znaša 20 KT. Sicer je pohvalno, da se obdolženec zaveda tega, da je kritičnega dne storil dva težja prekrška po določbah ZVCP-1, za katera je zakonodajalec predpisal izrek KT, kot tudi, da se je odločil v bodočnosti, ko bo udeležen v cestnem prometu, spoštovati dosledno vse predpise in s tem poskrbeti za svojo in varnost ostalih udeležencev. Ne glede na povedano pa bo obdolženec izrečeno sankcijo v sodbi sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita in v katero poseg po pritožbenem sodišču ni potreben, moral sprejeti.

Glede na povedano je bilo potrebno tako pritožbo obdolženca, ki je neutemeljena, zavrniti (III. odst. čl. 163 ZP-1) in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ki je tudi v celoti prestala uradni preizkus (čl. 159 ZP-1).

Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato bo v skladu s I. odst. čl. 147 ZP-1 moral plačati pritožbene stroške – sodno takso, katero pa mu bo s posebnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.