Jedro

Oporočna sposobnost (razsodnost oporočitelja) je po 59. členu ZD pogoj za veljavnost vsake oporoke. Pisna oporoka pred pričami pa ni veljavna tudi takrat, ko oporočitelj zaradi bolezni ali starostne oslabelosti ne more več pisati (64. člen ZD). Ker sodišče prve stopnje zatrjevanih dejstev o zapustnikovem telesnem in duševnem stanju v času, iz katerega izvira sporna oporoka, ni celovito preverilo s ponujenimi dokazi, je vprašljivo, ali je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Ugotovi se, da je pritožba prve toženke umaknjena.

II. Pritožbi tožnice ter pritožbi druge in tretje toženke se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se razveljavi pisna oporoka z dne 30.8.2006, sklenjena pred pričami J. O., S. Ž. in D. P., ki naj bi jo podpisal oporočitelj F. A. 2. Zoper navedeno sodbo so se pritožile tako tožnica kot vse tri toženke.

3. Tožnica se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je že v tožbi zatrjevala, da so ponarejeni tudi podpisi prič na sporni oporoki. Sodišče bi zato moralo izvesti predlagani dokaz z izvedencem grafologom, ki bi lahko pridobil tudi primerjalne podpise prič, s katerimi tožnica ne razpolaga. Ni res, kar navaja sodišče, da pristnost podpisov oporočnih prič ni pravno relevantna. Oporoka s ponarejenimi podpisi prič ne more biti veljavna. Poleg tega je tožnica kot dokaz „po potrebi“ predlagala tudi izvedenca medicinske stroke zaradi ugotovitve zapustnikove oporočne sposobnosti v času izjave poslednje volje. To pa ne pomeni, da dokaza sploh ni predlagala ali da dokaz ni določno podan; le njegova izvedba je bila odvisna od predhodne ugotovitve pristnosti oporočiteljevega podpisa. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo. Poleg tega pa ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti.

4. Tudi prva toženka se ne strinja z izpodbijano sodbo. Navaja, da je njen mož oporoke pisal lastnoročno. Zaslišane priče so zmedeno izpovedovale o podpisovanju sporne oporoke. Zapustnik ni imel pisalnega stroja in ni bil sposoben natipkati oporoke, je pa podpisal več praznih listov.

5. Na pritožbo tožnice sta odgovorili druga in tretja toženka. Predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe. V svoji pritožbi pa se sklicujeta na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in bistvene kršitve določb postopka. Predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici naloži v plačilo tudi njune celotne pravdne stroške z obrestmi vred. Sodišče prve stopnje namreč ni odločilo o priglašenih pravdnih stroških. Ni res, da stroškov nista zahtevali. Njun pooblaščenec je na zadnjem naroku vložil specificiran stroškovnik in priglasil stroške, tako kot na prejšnjih dveh narokih. Tožnica, ki je propadla z vsemi svojimi zahtevki, bi zato morala toženkama povrniti njune stroške.

O pritožbi prve toženke:

6. Prva toženka ni plačala predpisane sodne takse za postopek s pritožbo. Po 105. a členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bi morala biti taksa plačana že ob vložitvi pritožbe. Prva toženka te svoje obveznosti ni izpolnila niti v naknadnem roku, ki ji ga je sodišče določilo v plačilnem nalogu, čeprav je bila opozorjena na pravne posledice neplačila. Kadar sodna taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, se šteje, da je vloga umaknjena. V takšnem primeru stranka ni upravičena do vsebinskega obravnavanja vloge. Sodišče druge stopnje zato ne odgovarja na pritožbene trditve prve toženke.

O tožničini pritožbi:

7. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku prepričalo, da je podpis oporočitelja na izpodbijani oporoki pristen, saj zanesljivo pripada zapustniku. Tožnica v pritožbi tej ugotovitvi niti ne oporeka. Upravičeno pa očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

8. Če bi se v dokaznem postopku izkazalo, da ima tožničin dvom o pristnosti podpisov oporočnih prič realno podlago, bi ta okoliščina brez dvoma odločilno vplivala na veljavnost izpodbijane oporoke, upoštevaje oblikovne zahteve, ki jih za pismeno oporoko pred pričami predpisuje 64. člen Zakona o dedovanju (ZD). Dejstvo, da v spisu ni primerjalnih podpisov oporočnih prič, ne more biti ovira za izdelavo grafološke ekspertize. Sodišče namreč lahko gradivo, ki ga potrebuje izvedenec, oziroma sodelovanje oporočnih pri zbiranju tega gradiva zagotovi s smiselno uporabo procesnih pravil o edicijski dolžnosti iz 226. in 227. člena ZPP. Res bi bilo v obravnavanem primeru smotrnejše predhodno ugotavljanje oporočne sposobnosti zapustnika, vendar takšna ocena ne more biti razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Sicer pa je vrstni red izvedbe dokazov prepuščen sodišču. 9. Tožnica je v zvezi z zatrjevano zapustnikovo oporočno nesposobnostjo med drugim predlagala tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke, resda le „po potrebi“. Uporaba tega arhaičnega dostavka ne pomeni, da dokazni predlog ni bil dovolj določno opredeljen(1). Tožnica je v skladu z 212. členom ZPP navedla tako dokazno sredstvo kot dejstvo, ki naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Njen predlog za imenovanje izvedenca je bil torej v zadostni meri konkretiziran in substanciran. Tožnica utemeljeno uveljavlja, da je zaradi zavrnitve tega dokaza ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Oporočna sposobnost (razsodnost oporočitelja) je po 59. členu ZD pogoj za veljavnost vsake oporoke. Pisna oporoka pred pričami pa ni veljavna tudi takrat, ko oporočitelj zaradi bolezni ali starostne oslabelosti ne more več pisati (64. člen ZD). Ker sodišče prve stopnje zatrjevanih dejstev o zapustnikovem telesnem in duševnem stanju v času, iz katerega izvira sporna oporoka, ni celovito preverilo s ponujenimi dokazi, je vprašljivo, ali je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

10. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo tožničini pritožbi in na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo. Zadevo je vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo glede na že izvedene dokaze lažje in hitreje dopolnilo dokazni postopek.

O pritožbi druge in tretje toženke:

11. Utemeljena je tudi pritožba glede stroškov postopka, ki bi jih sodišče prve stopnje po prvem odstavku 154. člena ZPP moralo prisoditi toženkama, ker je tožnica v pravdi propadla. Res je, da mora stranka po 163. členu ZPP zahtevati povrnitev stroškov in te opredeljeno navesti v svoji zahtevi. Toženki sta to tudi storili. Pred zaključkom glavne obravnave sta vložili specificiran stroškovnik, sicer pa sta stroške, določene po vrsti in višini, priglasili na vsakem naroku in v prvi pritožbi. Njun stroškovni zahtevek je bil tako dovolj jasen in konkretiziran. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morali zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov podati še v (drugih) svojih pisnih vlogah v postopku, je pretogo, saj stranka lahko uveljavlja povračilo pravdnih stroškov tudi ustno na naroku.

12. Sodišče prve stopnje je torej pri odločanju o stroških postopka zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tudi pritožbi druge in tretje toženke, čeprav je izpodbijano sodbo razveljavilo že na podlagi tožničine pritožbe.

O pritožbenih stroških:

13. Pravica pravdnih strank do povračila pritožbenih stroškov je odvisna od končnega izida pravde. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o teh stroških v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo sodišču prve stopnje.

Op. št. (1): Podobno sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 2/2014 z dne 20.2.2014 ter sodba istega sodišča II Ips 185/2013 z dne 24.4.2014.