Jedro

Ob dejstvu, da je tožnik zaposlen, da je ta zaposlitev odvisna od podaljšanja dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji in da se zoper njega vodi postopek osebnega stečaja, ki ima za svoj cilj poravnavo terjatev ali pa njihov odpust, sodišče zaključuje, da bo z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe prizadetost javne koristi manjša od težko popravljive škode, to je razdružitve družine, ki bi nastala za tožnika z izvršitvijo odločbe in ki jo je tožnik izkazal za verjetno.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijane odločbe Upravne enote Izola št. 214-771/2014 z dne 2.5.2015 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Upravna enota Izola je z izpodbijano odločbo št. 214-771/2014 z dne 2.5.2015 tožniku zavrnila podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, obenem pa odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončnosti odločbe. Tožnik je zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa vložil pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2141-118/2015/2 z dne 7.9.2015 zavrnjena.

2. Tožnik je zoper sprejeto odločitev vložil tožbo, obenem pa podal tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču je predlagal, naj odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, saj bi z njegovo izvršitvijo zanj nastala težko popravljiva škoda. Tožnik skrbi za ženo in dva mladoletna otroka. Z matično državo nima nobenih vezi niti ne sorodnikov, pač pa si je vse socialne in družinske vezi ustvaril z življenjem v Republiki Sloveniji. V kolikor bo prišlo do izvršitve izpodbijane odločbe, bo ločen od družine, to je žene in otrok. S tem bo poseženo v njegovo človekovo pravico do družine, ki jo zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, posledično pa bo ogroženo preživljanje njegove družine. Edini vir dohodka družine sta njegova in ženina plača, ki jo oba prejemata v Republiki Sloveniji. Tožnik ima v Republiki Sloveniji zagotovljeno zaposlitev in je le dovoljenje za prebivanje tisto, ki ga potrebuje in kar je v postopku izkazal. Če bi bila izvršitev odločitve odložena, bi lahko delal do odločitve sodišča in tako omogočal preživljanje za sebe in svojo družino. S tem, ko bi se tožniku dovolilo bivanje v Republiki Sloveniji do pravnomočne odločitve, ne bi bila prizadeta javna korist, prav tako tudi ne korist nasprotne stranke. Očitno namreč je, da tožnik spoštuje pravni red Republike Slovenije in tudi ni nobenega razloga, da ga ne bi spoštoval, kar je opisal v tožbi. V kolikor pa njegovemu predlogu za odložitev izvršitve odločbe ne bi bilo ugodeno, bi to zanj pomenilo nastanek težko popravljive škode in to tako za njegovo eksistenco, kot tudi za eksistenco njegove družine.

3. Sodišče je kopijo predloga za izdajo začasne odredbe poslano v odgovor toženi stranki, vendar pa ta v roku, ki ji ga je določilo sodišče, nanj ni odgovorila.

4. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

5. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijane odločbe. Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožeči stranki težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

6. Sodišče v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni presojalo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, za katero se predlaga odložitev izvršitve, pač pa se je omejilo le na odločanje o tem, ali bi z izvršitvijo odločbe tožniku nastala težko popravljiva škoda ter to ocenjevalo v smislu sorazmernosti glede na javno korist, ki se zasleduje z izdano odločbo. Na podlagi odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa sodišče ugotavlja, da tožnik biva v Republiki Sloveniji skupaj z ženo in dvema otrokoma. Od 6.10.2014 dalje je zaposlen pri družbi A., d.o.o., pred tem pa je bil zavarovan kot samostojni podjetnik. Prav tako je v Republiki Sloveniji zaposlena njegova žena, družini pa je z odločbo Centra za socialno delo ... dodeljen otroški dodatek. Zoper tožnika se vodi postopek osebnega stečaja, v okviru katerega je bil dne 9.12.2014 izdan sklep o začetku postopka odpusta obveznosti.

7. Glede na opisane okoliščine sodišče meni, da obstaja verjetnost, da bi v primeru prisilne izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do razdružitve tožnikove družine, saj je mogoče sklepati, da do pravnomočnosti izpodbijane odločbe glede na urejene življenjske razmere tožnikove žene in njunih otrok (žena je zaposlena in ima dohodke, družina prejema otroški dodatek), ta ne bi sledila tožniku. Po mnenju sodišča je razdružitev družine poseg v človekove pravice in svoboščine, kar pa pomeni, da je tožnik verjetno izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe lahko nastala težko popravljiva škoda. Enako stališče je Upravno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sodbi opr. št. III U 238/2013 z dne 19.7.2013. 8. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 168/2012 z dne 5.4.2012. V tej zadevi se je sicer izpodbijala odločba, kjer ni šlo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, vendar je bilo tožniku prav tako naloženo, da mora zapustiti državo. V tem sklepu je sodišče zavzelo stališče, da je potrebno okoliščine, ki so se navajale v zahtevi za izdajo začasne odredbe, smiselno povezati z verjetnim zaključkom v primeru prisilne realizacije izpodbijane odločbe, in sicer da tožniku družina ne bi sledila v njegovo državo v negotove razmere. Zavzelo je tudi stališče, da od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo dokazal, da tam nima premoženja ali možnosti nastanitve zase in za družino, saj negativnih dejstev ni mogoče dokazovati. Sodišče je zavzelo stališče, da v primeru prisilne izvršitve odločbe obstaja verjetnost razdružitve tožnikove družine, kar samo po sebi predstavlja poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, pri čemer je možne posledice take razdružitve težko argumentirano dokazovati pred njihovim nastankom. Res je, da ni šlo za enak primer, vendar pa je podoben kot v obravnavani zadevi.

9. Na podlagi opisanih zaključkov ter ob dejstvu, da je tožnik zaposlen, da je ta zaposlitev odvisna od podaljšanja dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji in da se zoper njega vodi postopek osebnega stečaja, ki ima za svoj cilj poravnavo terjatev ali pa njihov odpust, sodišče zaključuje, da bo z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe prizadetost javne koristi manjša od težko popravljive škode, to je razdružitve družine, ki bi nastala za tožnika z izvršitvijo odločbe in ki jo je tožnik izkazal za verjetno. To pa pomeni, da je tožnik izkazal pogoje, ki jih določa drugi odstavek 32. člena ZUS-1 in je zato njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbo ugodilo tako, da je zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.