Jedro

Sodni depozit je le ena od zakonsko predvidenih predpostavk, da se upravni postopek za omejitev lastninske pravice (razlastitev) izvede kot nujen, ne pomeni pa položitev zneska s strani razlastitvenega upravičenca v (enostransko) določeni višini (še oz. že) prenehanja njegove obveznosti iz naslova odškodnine zaradi ustanovljene služnosti. Takšno plačilo je skladno s splošnimi obligacijskopravnimi določbami o prenehanju obveznosti mogoče upoštevati le kot delno izpolnitev obveznosti na račun (v tedanji fazi postopka) še nedoločene odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za določitev odškodnine zaradi ustanovitve služnosti z dne 21. 9. 2017 (I. točka izreka), predlog za določitev odškodnine oz. dodelitev nadomestnega zemljišča z dne 27. 3. 2018 pa je zavrglo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da stroške tega nepravdnega postopka nosita predlagateljici (III. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta predlagateljici. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču očitata, da ni razrešilo položaja strank, zato je sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka. Kot bistveno navajata, da sta upravičeni do odškodnine, ki obsega zmanjšano vrednost nepremičnine, dejansko škodo in izgubljeni dobiček. Zatrjujeta, da sta prikrajšani za vrednost nepremičnine ter za izgubo dohodka od kmetijske dejavnosti. Nasprotni udeleženec je zaradi postopka razlastitve oz. omejitve lastninske pravice pri sodišču deponiral odškodnino v višini, ki jo je sam ocenil kot primerno, pri čemer je cenitev izvedel brez sodelovanja pritožnic. Ponujena odškodnina ne predstavlja pravične oz. zadostne odmene, ki bi služnostnima zavezankama predstavljala restitucijo. Ob določanju odškodnine niti predlagatelj (postopka za ustanovitev služnosti - nasprotni udeleženec v tem postopku) niti upravni organ nista upoštevala določb 105. oz. 110. čl. ZUreP-11, ki predstavljajo pravno podlago za določitev odškodnine v primeru razlastitve. Višino odškodnine bi lahko ocenil le izvedenec ustrezne stroke. Menita, da sta upravičeni do nadomestnega zemljišča, ki predstavlja primarno obliko odškodnine. Nasprotujeta sodišču prve stopnje in nasprotnemu udeležencu, da jima ta po zakonu ne gre. Podajata pobudo za oceno ustavnosti EZ-12 v delu, kolikor ne omogoča odškodnine z restitucijo in pridobitve nadomestnih nepremičnin. Ne strinjata se s stališčem sodišča, da je vprašanje odškodnine med njima in nasprotnim udeležencem že rešeno, ker sta v celoti sprejeli z njegove strani položeni sodni depozit. S sprejemom deponiranih sredstev ponujene odškodnine nista sprejeli kot dokončne in se nista odpovedali uveljavljanju preostale odškodnine. Navedeno dokazujejo tudi okoliščine postopka, saj naj bi ju razpravljajoča sodnica pozivala, naj prevzameta denar, ker da bo sicer propadel oz. ga bo prevzela država. Po drugi urgenci in drugem vabilu sta denar prevzeli brez vedenja in poznavanja stanja zadeve. V zvezi s tem predlagata vpogled v spis N 74/2015. Sodišče bi torej moralo ugotavljati obseg in višino odškodnine, pa tega ni storilo. Pritožbi prilagata odločbo z dne 12. 6. 2018, s katero je Ministrstvo za okolje in prostor odločbo Upravne enote z dne 14. 7. 2017 o ustanovitvi služnostne pravice v javno korist na zemljišču v lasti predlagateljic delno odpravilo in nadomestilo z novo 3. točko izreka. Poudarjata, da je upravni organ služnost ustanovil v bistveno širšem obsegu, kot izhaja iz pojasnila nasprotnega udeleženca o točnem poteku služnosti. Nasprotujeta tudi plačilu sodne takse in sodišču predlagata, da poda predlog Ustavnemu sodišču RS za oceno ustavnosti 3. in 8. čl. ZST-13. Opozarjata še, da je iz izreka izpadla odločitev o stroških nasprotnih udeležencev in sodišču prve stopnje predlagata izdajo dopolnilnega sklepa.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predlagateljici v tem nepravdnem postopku uveljavljata plačilo odškodnine zaradi omejitve lastninske pravice na njunih nepremičninah z ustanovitvijo služnosti v javno korist. 6. Pravilno je sicer materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je pri odločanju o višini odškodnine treba izhajati iz materialnopravnih določb EZ-1, ki se uporablja v tem postopku. Pritožnici pa utemeljeno opozarjata na zmotno materialnopravno presojo instituta sodnega depozita oz. položitve in izplačila deponiranega zneska upravičencu, v konkretnem primeru predlagateljicama.

7. V skladu s 1. odst. 203. čl. ZNP-14 sprejme sodišče v sodni depozit denar, dragocene kovine in izdelke iz teh kovin in vrednostne papirje, ki se lahko unovčijo, če je tako določeno s posebnim predpisom. Posebni predpis v tem primeru predstavlja EZ-1 oz. konkretno določba 5. odst. 473. čl., ki kot enega od pogojev, da se postopki za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po omenjenem zakonu vodijo kot nujni, določa, da mora razlastitveni upravičenec pri sodišču dati v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini ene polovice ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi (s čimer se šteje, da je izpolnjen pogoj za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini). Skladno s 306. čl. OZ5 sodišče izroči položeno stvar upniku pod pogoji, ki jih je postavil dolžnik. Po določbi 6. odst. 473. čl. EZ-1 pa mora biti kot pogoj za izplačilo razlastitvenemu zavezancu ali drugi upravičeni osebi določena predložitev sporazuma o odškodnini ali pravnomočne odločbe o razlastitvi.

8. Sodni depozit je torej le ena od zakonsko predvidenih predpostavk, da se upravni postopek za omejitev lastninske pravice (razlastitev) izvede kot nujen, ne pomeni pa položitev zneska s strani razlastitvenega upravičenca v (enostransko) določeni višini (še oz. že) prenehanja njegove obveznosti iz naslova odškodnine zaradi ustanovljene služnosti. Takšno plačilo je skladno s splošnimi obligacijskopravnimi določbami o prenehanju obveznosti6 mogoče upoštevati le kot delno izpolnitev obveznosti na račun (v tedanji fazi postopka) še nedoločene odškodnine. Ob nespornem dejstvu, da med udeleženci sporazum o višini odškodnine ni bil dosežen, prav tako pa niso razpolagali s pravnomočno upravno odločbo, tudi zakonski zahtevi, po kateri je za izplačilo sodnega depozita treba predložiti eno ali drugo, v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno.7

9. Glede na navedeno je napačno stališče sodišča prve stopnje, da sta s samim sprejemom deponiranega zneska v nepravdnem postopku predlagateljici pristali na tako določeno višino odškodnine, nasprotni udeleženec pa s tem v celoti izpolnil svojo obveznost. Takšnih učinkov institutu sodnega depozita že glede na splošno ureditev ni mogoče pripisati. Poleg tega sta bili predlagateljici z upravno odločbo napoteni, da vložita predlog za odmero odškodnine v nepravdnem postopku. Zato tudi ob upoštevanju zneska, ki ga kot primernega zahtevata prav v tem postopku, ni mogoče šteti, da sta se s sprejemom iz naslova sodnega depozita izplačanega zneska odpovedali nadaljnjemu uveljavljanju odškodnine. O vprašanju, ali je v obsegu na depozit plačanega zneska nasprotni udeleženec obveznost izpolnil v celoti ali le delno, bi torej moralo odločati sodišče v tem postopku.

10. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je vprašanje glede določitve odškodnine zaradi ustanovitve služnosti med udeleženci že rešeno, ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z višino odškodnine. O predlogu za določitev odškodnine tako sploh še ni meritorno odločalo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. čl. v zvezi s 3. tč. 365. čl. ZPP sklep v tem delu (I. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, da dopolni dokazni postopek ter ugotovi (s pomočjo izvedenca ustrezne stroke) odločilna dejstva in določi odškodnino. Šele po tem bo namreč mogoče ugotoviti, ali oz. v kakšnem obsegu je odškodninska obveznost nasprotnega udeleženca s plačilom na sodni depozit prenehala.

11. Odločitev sodišča v II. točki izreka pritožnici izpodbijata z navajanjem razlogov, zakaj naj bi bili do dodelitve nadomestnega zemljišča upravičeni. Dejstvo, da je bil njun predlog v tem delu zavržen, vsebinsko presojo takšnih razlogov onemogoča. Pritožbeno sodišče pa po uradni dolžnosti ugotavlja, da izpodbijani sklep v II. točki izreka ni obrazložen. O predlogu za dodelitev nadomestnega zemljišča namreč sodišče ni meritorno odločilo in ga je zavrglo, medtem ko v obrazložitvi razlogov za to ni navedlo.8 S tem je storilo kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep tudi v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP), v katerem bo moralo podati razloge za zavrženje tega dela predloga oz. o njem meritorno odločiti in svojo odločitev obrazložiti.

12. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na nerešeno vprašanje udeležbe Republike Slovenije (oz. Državnega odvetništva) ter Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS v tem postopku. O njuni udeležbi ni bilo odločeno (z izrekom izpodbijanega sklepa), sodišče prve stopnje pa je le v obrazložitvi (v 23. tč.) utemeljevalo, zakaj ne moreta biti udeleženca tega postopka. Na predlog Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS je sodišče prve stopnje dne 3. 7. 2018 sicer izdalo dopolnilni sklep, s katerim je dopolnilo uvodni del izpodbijanega sklepa in med udeležence navedlo še Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter Republiko Slovenijo. Vendar pa iz izpodbijanega sklepa v zvezi z dopolnilnim sklepom še vedno ni mogoče razbrati, ali ju je štelo za udeleženca (glede na to, da v dopolnilnem sklepu izrecno govori o drugem in tretjem nasprotnem udeležencu) ali pa je predlog za njuno udeležbo zavrglo oz. zavrnilo. Ker o predlogu za udeležbo sodišče ni odločilo, je bistveno kršilo določbe nepravdnega postopka. V ponovljenem postopku bo moralo zato v skladu z določbami 22. čl. ZNP-1 o predlagani udeležbi odločiti s sklepom, pri tem pa upoštevati, kdo so lahko (imajo sposobnost biti) udeleženci tega postopka.

13. Ker je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče v presojo ostalih pritožbenih navedb ni spuščalo (1. odst. 360. čl. ZPP).9

14. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bila razveljavljena tudi odločitev o stroških postopka, saj je ta odvisna od končne odločitve v zadevi (154. čl. ZPP v zvezi s 139. čl. ZNP-1). Tudi odločitev o priglašenih stroških za pritožbo je glede na določbo 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. in 40. čl. ZNP-1 pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Zakon o urejanju prostora, Uradni list RS, št. 110/2002 s spremembami, v nadaljevanju ZUreP-1. 2 Energetski zakon, Uradni list RS, št. 17/2014 s spremembami, v nadaljevanju EZ-1. 3 Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008 s spremembami, v nadaljevanju ZST-1. 4 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/2019 s spremembami, v nadaljevanju ZNP-1. 5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ. 6 Delno izpolnitev ureja 285. čl. OZ, ki v 2. odst. določa, da je upnik dolžan sprejeti delno izpolnitev denarne obveznosti, razen če ima poseben interes, da jo odkloni. 7 Prim. sklep VSL II Cp 1307/2015 z dne 28. 10. 2015, sodbo VSL III Cp 1227/2009 z dne 15. 4. 2009, sklep VSL I Cp 399/2000 z dne 19. 7. 2000, sklep VSL II Cp 271/94 z dne 2. 3. 1994, sklep VSL III Ip 679/2016 z dne 15. 6. 2016, sklep VSL III Ip 2537/2015 z dne 28. 10. 2015. 8 Iz 25. točke obrazložitve sicer izhaja, da se je do predloga vsebinsko opredelilo. 9 Glede na ponovne navedbe pritožnic o neutemeljenem plačilu sodne takse in predlogu za vložitev pobude za oceno ustavnosti 3. in 8. čl. ZST-1 pritožbeno sodišče le še dodaja, da je bilo nanje že odgovorjeno v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2876/2017 z dne 20. 12. 2017 (r. št. 24 spisa).