Jedro

Tožeča stranka zgolj z navedbo višine osnovnega kapitala nastanka težko popravljive škode ne izkazuje, prav tako ne s sklicevanjem na škodo, ki bi nastala ustanoviteljem, niti s sklicevanjem na sklenjene pogodbe, predvsem pogodbe o štipendiranju, katerih sicer ni predložila in tako niso razvidne njene obveznosti (ali so vezane konkretno na njo ali na subjekt iz 29. člena ZSRR-1), saj gre pri tem za škodo tretjega. Težko popravljive škode ne izkazuje niti z navajanjem, da razpolaga z ustreznimi lastnimi nepremičninami, strokovnim kadrom, tehnično opremo ipd.

ZUS-1 ne predvideva izrecnega vročanja zahteve za izdajo začasne odredbe nasprotni stranki v odgovor, tako da je kontradiktornost že načeloma omejena in je glede tega vprašanja dopusten nižji standard, kot pa v postopkih s tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. To je tožeča stranka predlagala za zadržanje izvršitve oziroma ugotovitev, da nimata pravnega učinka, in sicer za sklep tožene stranke z dne 11. 3. 2010 o izbrisu tožeče stranke iz evidence subjektov spodbujanja razvoja na regionalni ravni (29. člen Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja – ZSRR-1) z dnem 11. 3. 2010 ter sklep tožene stranke o vpisu ... agencije ... v evidenco subjektov spodbujanja razvoja na regionalni ravni z dnem 12. 3. 2010, zoper katera je vložila tožbo v upravnem sporu.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka nastanka težko popravljive škode ni verjetno izkazala, in ji zato ni mogoče izdati začasne odredbe niti po drugem niti po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. 3. Tožeča stranka v pritožbi zoper navedeni sklep prvostopnega sodišča najprej opozarja na pričakovano ogroženost nepristranskega odločanja, ker je sodnica – predsednica senata bila prej zaposlena pri Mestni občini ... Sodišču prve stopnje pa očita bistveno kršitev pravil postopka – načela kontradiktornosti, saj je bil predlog za izdajo začasne odredbe poslan toženi stranki, ki je nanj odgovorila, odgovor pa tožeči stranki ni bil vročen in tako z njegovo vsebino ni seznanjena, sodišče pa je nanj očitno oprlo svojo odločitev. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje kršilo tudi določbe 32. člena ZUS-1. Stališče, da so pravne posledice obeh izpodbijanih sklepov že nastopile, nasprotuje temeljnemu namenu izdaje začasne odredbe, saj sodišče lahko začasno spremeni ali uredi stanje, ki je nastalo z izvršitvijo odločbe do odločitve od tožbi. Sodišče je tudi napačno presodilo izkazanost težko popravljive škode, saj je ta izkazana že z verjetnostjo zahtevka s pravočasno vloženo tožbo. Ogrožena bo štipendijska shema, ker se pogodbe (preko 1800) sklepajo za daljše obdobje in če se ne bodo izvrševale, bodo brez štipendij ostali vsi štipendisti. To ni niti v javno korist, je pa v škodo posameznikov. Samo ta projekt, ki se izvaja od leta 2004, je vreden preko 3.000.000 EUR. Poleg tega pa je tožeča stranka nosilka številnih drugih projektov. Posledično ji grozi tudi stečaj, saj brez teh nalog ne more eksistirati, ker nima kaj delati. Z izdajo začasne odredbe javna korist ne bi bila prizadeta, prav tako ne koristi nasprotne stranke, še manj pa … agencije ..., ki doslej ni imela nobenih pooblastil. Tožba pa ima smisel samo, če bo sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, saj po dveh ali več letih tudi v primeru uspeha tožeča stranka ne bo mogla aktivno stopiti nazaj v status subjekta. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka z zatrjevanji v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki bi opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. 6. Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8. Tožeča stranka zgolj z navedbo višine osnovnega kapitala nastanka težko popravljive škode ne izkazuje. Prav tako ne izkazuje nastanka težko popravljive škode, ki bi ji nastala (torej tožeči stranki), s sklicevanjem na škodo, ki bi nastala ustanoviteljem, niti s sklicevanjem na sklenjene pogodbe, predvsem pogodbe o štipendiranju, katerih sicer ni predložila in tako niso razvidne njene obveznosti (ali so vezane konkretno na njo ali na subjekt iz 29. člena ZSRR-1), saj gre pri tem za škodo tretjega. Težko popravljive škode ne izkazuje niti z navajanjem, da razpolaga z ustreznimi lastnimi nepremičninami, strokovnim kadrom, tehnično opremo ipd., saj opravljanje nalog subjekta iz 29. člena ZSRR-1 ni tako specifično, da ne bi mogla opravljati druge dejavnosti. V pritožbi (kar prej v zahtevi za izdajo začasne odredbe sicer ni) še zatrjuje, da ji posledično grozi stečaj, pri tem pa niti ne navede, kakšen je njen obseg dela, ne predloži podatkov o finančnem stanju oziroma te navedbe ne podpre z nobenimi dokazi.

9. Glede namena, ki ga tožeča stranka zasleduje pri predlagani začasni odredbi, pa Vrhovno sodišče še dodaja, da je bistvena pogodba, sklenjena med tožečo stranko in Svetom Y regije, ki ureja medsebojna razmerja, in če ta ni sklenjena oziroma je sklenjena z drugim subjektom, potem zadržanje učinkovanja izbrisa oziroma vpisa v evidenco dejansko nima učinka. Če tožeča stranka nima sklenjene pogodbe, samo zadržanje njenega izbrisa iz evidence še ne pomeni, da bo lahko naprej opravljala dejavnost. Pogodba mora biti namreč obvezno predložena skupaj z zahtevo za vpis v evidenco (2. člen Pravilnika o subjektih spodbujanja razvoja na regionalni ravni).

10. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ker tožnici sodišče prve stopnje ni poslalo odgovora tožene stranke na njeno tožbo oziroma predlog za izdajo začasne odredbe, ni podana. Kot že navedeno, gre v postopku izdaje začasne odredbe za hiter postopek, na kar kažejo kratki roki iz 32. člena ZUS-1. Sodišče praviloma odloča samo na podlagi navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe in podatkov, ki se nahajajo v upravnem (če je ta že predložen) in sodnem spisu. ZUS-1 tudi ne predvideva izrecnega vročanja zahteve za izdajo začasne odredbe nasprotni stranki v odgovor, tako da je kontradiktornost že načeloma omejena in je glede tega vprašanja dopusten nižji standard, kot pa v postopkih s tožbo. Sicer pa je v zvezi s tem vprašanjem Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče (npr. sklep I Up 494/2009), da bi glede na določno 279. člena ZPP sodišče moralo vročiti odgovor nasprotni stranki, vendar pa je opustitev vročitve odgovora bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, kar pa v obravnavanem primeru ni. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala, kar zadostuje za odločitev.

11. V zvezi z izraženim dvomom v nepristranskost odločanja sodišča prve stopnje oziroma predsednice senata Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni predlagala izločitve sodnice ter se zato do teh navedb ne opredeljuje.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.