Jedro

Pridržek lastninske pravice varuje prodajalca in ne kupca. Zgolj prodajalec je upravičen od kupca primarno zahtevati izpolnitev obligacijskopravne zaveze, če pa to ni mogoče, se lahko odloči, da bo uveljavil pridržek lastninske pravice (in ne obratno).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe razsodilo, da je (1.) toženka D. P. dolžna tožeči stranki Ž. d.o.o. plačati 6.259,39 EUR (1.500.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 02. 2006 do plačila in da (2.) mora toženka plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.608,29 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da se pritožbi ugodi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter naloži tožnici povrnitev pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni. Navedla je, da je po njeni oceni odločitev sodišča, da odgovarja za obveznosti izbrisane družbe, napačna, saj so v dokaznem postopku tako tožnica kot ostale zaslišane priče potrdile, da toženka z vodenjem, upravljanjem ali kakršnimkoli delom v lokalu ni imela nič. Toženka ni podpisana na nobenem dokumentu izbrisane družbe. Toženka oporeka stališču sodišča prve stopnje, da je bil predmet pogodbe poleg prodaje inventarja tudi prodaja posla, ker je šlo za lokal brez rednih strank s slabim prometom, ki ga je bilo potrebno oživeti. Prepustitev posla tudi ni napisana v pogodbi. Toženka je predlagala, da si inventar v skladu s pridržno pravico pridrži tožnica. V dokaznem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je bil inventar v slabem stanju ob prevzemu ter da kupnina ne ustreza njegovi vrednosti ter količini. Tožnica je sicer bila lastnica družbe, vendar ni bila podpisnica pogodbe, zato je pogodba nična. Pogodba tudi ne izpolnjuje obličnostnih zahtev, saj je iz pogodbe razvidno, da je bilo s strani tožnikov nekaj dopisanega. Drugi del kupnine še ni zapadel, kajti rok ni določen, če ni bil to trenutek prejema kave, zato bi bilo v tem delu potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev sodišče prve stopnje, da je toženka kot edina družbenica izbrisane družbe pasivno legitimirana za vtoževano obveznost, saj je edina imela možnost vpliva na poslovanje družbe, je materialnopravno pravilna in se sodišče druge stopnje pridružuje s strani sodišča prve stopnje obrazloženim razlogom in uporabljeni pravni podlagi. Nadalje je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je naziranje toženke, naj tožnica prvenstveno realizira pridržno pravico, neutemeljeno. Sodišče druge stopnje se pridružuje argumentiranemu in s sodno prakso podprtemu stališču sodišča prve stopnje, da pridržek lastninske pravice varuje prodajalca in ne kupca. Zgolj prodajalec je upravičen od kupca primarno zahtevati izpolnitev obligacijskopravne zaveze, če pa to ni mogoče, se lahko odloči, da bo uveljavil pridržek lastninske pravice (in ne obratno). Na nadaljnja pritožbena navajanja toženke, ki se nanašajo na predmet pogodbe, stanje inventarja, zapadlost kupnine ter obličnost pogodbe je v celoti že odgovorilo sodišče prve stopnje in se sodišče druge stopnje na razloge sodišča prve stopnje sklicuje. Sodišče druge stopnje zgolj dodaja, da pritožbena navedba, da je „iz izvirnika jasno razvidno, da je pri pogodbi bilo s strani tožnikov nekaj dopisanega“, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo kakšne od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

6. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Ker odgovor na pritožbo tožnice v ničemer ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako torej ni bil potreben za postopek, krije tožnica sama svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).