Jedro

Individualni sklep o trajnem presežku in pravicah trajno presežnega delavca temelji na sprejetem programu razreševanja presežnih delavcev iz 35. čl. ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje (točka 1 in 2 izreka) delno spremeni tako, da v tem delu sodba glasi: "1. Sklep v.d. direktorja tožene stranke z dne 18.3.1994 (oz.

31.3.1994) se v zvezi s sklepom komisije za varstvo pravic z dne 28.4.1994 spremeni tako, da se razveljavita 2. in 3. odst. 1. točke izreka ter 2., 3. in 4. točka izreka sklepa.

2. Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in ji je tožena stranka od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje dolžna zagotoviti pravice iz delovnega razmerja v skladu s programom razreševanja trajno presežnih delavcev z dne 18.3.1994 v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

3. Kar tožnica zahteva več, se zavrne." V ostalem (glede odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja) se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka razveljavilo sklep v.d. direktorja tožene stranke z dne 18.3.1994 (oz. 31.3.1994) in sklep komisije za varstvo pravic z dne 28.4.1994, o opredelitvi tožnice za trajno presežno delavko s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja po izteku 6 mesečnega odpovednega roka ter v 2. točki izreka toženi stranki naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo, ji prizna neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter ji izplača razliko do polne plače za čas odpovednega roka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tožničin zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 6 povprečnih mesečnih plač zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je v 3. točki izreka zavrnilo, v 4. točki izreka sodbe pa toženki naložilo, da mora tožnici povrniti 13.750,00 SIT stroškov postopka, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je ugotavljalo, da sta sporna sklepa v direktnem nasprotju s pri toženki sprejetim programom razreševanja trajno presežnih delavcev, v katerem je bila tožnica obravnavana kot invalid III. kategorije, invalidu pa proti njegovi volji delovno razmerje v posledici trajnega presežka ne more zakonito prenehati. Glede zavrnitve odškodninskega zahtevka pa je sodišče ugotavljalo, da v času izdaje sodbe tožnici 6 mesečni odpovedni rok še ni potekel in ji delovno razmerje še sploh ni prenehalo, tako da razlog za uveljavljanje tovrstne odškodnine še ni nastopil. Zoper 1. in 2. točko izreka gornje sodbe se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da je v programu razreševanja trajnega presežka delavcev tožnico res obravnavala kot invalida III.

kategorije, saj je bila obveščena o prvostopni invalidski odločbi, po kateri naj bi pri tožnici invalidnost nastala 11.2.1994. Pred izdajo spornih sklepov pa je bila obveščena, da je tožnica zoper invalidsko odločbo z dne 12.2.1994 vložila pritožbo. Ker tako tožničina invalidnost še sploh ni bila dokočno ugotovljena, ji je zakonito izdala sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V zvezi z odločitvijo v izpodbijani sodbi, da mora toženka pozvati tožnico nazaj na delo in ji izplačati razliko do plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, pa toženka poudarja, da so bila tožničina dela ukinjena, prav tako pa ni znano, katera druga dela bi bila ustrezna zanjo glede na njeno morebitno invalidnost. Zato bi lahko bila tožnica za nazaj opravičena le do ustreznega nadomestila plače. Pritožba je delno utemeljena.

Individualni sklep o trajnem presežku in pravicah trajno presežnega delavca temelji na sprejetem programu razreševanja presežnih delavcev iz 35. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Če gre za prenehanje delovnega razmerja večjega števila trajno presežnih delavcev, odloča tudi o prenehanju delovnega razmerja organ upravljanja.

Pri toženki je šlo za trajni presežek in prenehanje delovnega razmerja večjega števila delavcev (v smislu določb 32. člena ZDR). Ob sprejemu programa razreševanja trajno presežnih delavcev je organ upravljanja tožnico nesporno obravnaval kot invalidko in odločil, da je zaradi ukinitve njenega delovnega mesta sicer postala trajni presežek, da pa ji brez njenega soglasja delovno razmerje ne more prenehati in se ji zato do upokojitve zagotovijo pravice po 36. d členu ZDR. Ob takšni vsebini sprejetega programa razreševanja trajno presežnih delavcev je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da sta bila sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici izdana v nasprotju z navedenim programom in sta zato nezakonita. Mimo sprejetega programa razreševanja trajno presežnih delavcev direktor organizacije delavcu ne more zakonito izdati sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zlasti upoštevaje določbo zadnjega odstavka 35. člena ZDR, da odloči o prenehanju delovnega razmerja organ upravljanja, če gre za večje število delavcev, kot je bil to primer pri toženi stranki. Zato je v tem primeru sodišče prve stopnje sporna sklepa v delu, v katerem nista temeljila na sprejetem programu razreševanja trajnega presežka, to je glede prenehanja delovnega razmerja, odpovednega roka in plačila odpravnine, utemeljeno razveljavilo kot nezakonita, tako da v tem delu pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Prav pa ima prav pritožba, ko opozarja, da je bila tožnica pri toženki vendarle zakonito opredeljena za trajno presežno delavko in da je kot take ni mogoče reintegrirati na njeno delovno mesto, ki ga več ni in ni opravičena za nazaj do polne plače. Ker sporna sklepa glede same opredelitve tožnice za trajni presežek (1. odst. 1. točke izreka sklepa v.d. direktorja z dne 18. oz. 31.3.1994) nista v nasprotju s pri toženki sprejetim programom razreševanja presežka delavcev z dne 18.3.1994, v tem delu nista bila nezakonita. Ker je v navedenem programu izrecno ugotovljeno, da za tožnico drugih prostih del ni in da jih zanjo toženka tudi ne bo iskala drugje, temveč gredo tožnici druge pravice iz 36. d člena ZDR, je zanjo očitno prišlo v poštev le čakanje na delo z ustreznim nadomestilom plače v smislu 3. odst. navedenega člena. Glede na tako opredeljen položaj tožnice v programu razreševanja trajnega presežka delavcev je prišla v tem primeru, v skladu z določbo 2. točke 1. odst. 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94), poleg le delne razveljavitve spornih sklepov (glede prenehanja delovnega razmerja), v poštev drugačna odločitev o tožničinih pravicah iz delovnega razmerja pri toženi stranki, tako da je tožnica opravičena do priznanja in realizacije pravic iz delovnega razmerja, kot zanjo izhajajo iz zakonito sprejetega programa razreševanja presežnih delavcev z dne 18.3.1994, ki v tem primeru dejansko predstavlja zakoniti temelj za urejanje tožničinega delovno pravnega položaja.

Zato je dolžna tožena stranka tožnici, vse od dneva, ko ji je nezakonito zaključila delovno razmerje zagotoviti pravice v skladu s tem delovno pravnim položajem. Ob tako ugotovljenem statusu tožnice, ki izhaja iz zakonito sprejetega programa razreševanja presežkov delavcev, pa seveda njenemu zahtevku za reintegracijo na ustrezno delovno mesto in zahtevku za plačilo polne plače ni bilo mogoče ugoditi.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče v skladu z določili člena 373/4 ZPP, v zvezi z določilom 2. točke 1. odst. 24. člena ZDSS izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sporna sklepa organov tožene stranke z dne 18. oz. 31.3.1994 in 28.4.1994 v delu, v katerem je tožnica opredeljena za trajno presežno delavko, obdržalo v veljavi, hkrati pa tožnico reintegriralo k toženki v okviru določb pri toženki veljavno sprejetega programa razreševanja trajno presežnih delavcev.