Jedro

Pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki je zaposlen v javnem zavodu, ne gre za upravni postopek in odločanje z upravno odločbo. Zaradi tega tudi določbe ZUP glede posledic napačnega pravnega pouka v takšni odločbi ni mogoče uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno: in sklepom) zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 16. 5. 2008, s katerim je bil zavrnjen predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in sklepa sveta zavoda tožene stranke z dne 30. 6. 2008, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper citirani sklep direktorja tožene stranke z dne 16. 5. 2008, zavrglo pa je tožbo na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 26. 4. 2006, zaradi česar tožniku na tej podlagi delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, na reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo (in sklep) se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno oprlo svojo odločitev v zvezi s tožbenim zahtevkom na razveljavitev sklepa o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje na določbo 117. člena ZPP. Ta določba namreč v konkretnem primeru ne pride v poštev. V postopku v okviru delodajalca po Zakonu o javnih uslužbencih se namreč ne uporablja ZPP, ampak Zakon o splošnem upravnem postopku. Na to napotuje določba 39. člena Zakona o javnih uslužbencih, ki pravi, da pri odločanju o pritožbi komisija za pritožbe uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Po 155. členu pa se odpoved pogodbe o zaposlitvi vroči v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. To pomeni, da se celoten postopek vodi po Zakonu o splošnem upravnem postopku. Res je sicer, da tudi Zakon o splošnem upravnem postopku določa objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje in da je bil v obravnavanem sporu ta rok prekoračen ter zato predlog za vrnitev v prejšnje stanje podan prepozno. Tega se je tožeča stranka zavedala, vendar je iz previdnosti vložila predlog, saj ji to ni moglo škoditi. Dejansko pa predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni bil potreben. Pritožba se glede tega sklicuje na 4. odstavek 215. člena ZUP, ki pravi, da če se stranka ravna po napačnem pravnem pouku, to zanjo ne more imeti nobenih škodljivih posledic. Pravni pouk v obravnavanem primeru je bil napačen, tožeča stranka se je ravnala po tem pravnem pouku, zato teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena. Tožnik je prejel sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča 28. 4. 2008 in od tega dne je začel teči 8-dnevni rok za vložitev pritožbe. Tožnik je vložil pritožbo skupaj s predlogom za vrnitev prejšnje stanje 5. 5. 2008. Pritožba je bila torej vložena pravočasno. Pravočasna je tudi tožba na sodišču. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje torej sploh ni bil potreben, saj je bila pritožba vložena pravočasno glede na določbe ZUP, ki ureja postopek po Zakonu o javnih uslužbencih. Sodišče prve stopnje teh določb ni upoštevalo, napačno je uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku in tožbo kot prepozno zavrglo, čeprav je bila pravočasna. Iz navedenih razlogov tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006, na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v kolikor pritožbeno sodišče ne bi ocenilo, da lahko tudi izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Bistveno je, da je bil tako subjektivni kot objektivni rok za predlog za vrnitev v prejšnje stanje prekoračen, tako po določbah ZPP, kot po določbah ZUP. Tožnik je namreč zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje vložil šele dve leti potem, ko mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Napačen pravni pouk ne predstavlja podlage za to, da bi lahko tožnik vložil tožbo izven roka, ki ga določa ZDR. Sankcija za napačni pravni pouk ne more biti nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je zoper sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi vložil tožbo v skladu s pravnim poukom, vendar je bila tožba pravnomočno zavržena. V obravnavanem sporu pa tožeča stranka poskuša doseči sodno varstvo po pravnem sredstvu po določbah ZJU, vendar je tožba, ki jo je tožnik vložil, prepozna, enako kot sta bili prepozni pravni sredstvi, ki ju je uveljavljal pri delodajalcu. Tožena stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo (in sklep) v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno je uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge v izpodbijani sodbi (in sklepu), v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Zmotno je stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka kot delodajalec v „postopku“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl. - ZUP). Pritožbeno sodišče je že v pritožbeni zadevi z opr. št. Pdp 486/2007 v svoji sodbi in sklepu z dne 20. 3. 2008 (priloga A5) ugotovilo, da je tožena stranka javni zavod, ki opravlja javno službo varstva kulturne dediščine, torej kulturno dejavnost in da se zanjo na podlagi določbe 45. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Ur. l. RS, št. 96/2002 - ZUJIK) glede odločanja o delovnih razmerjih delavcev uporablja Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU). Po 1. odstavku 16. člena ZJU se pravice in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnih razmerij urejajo s predpisi s področja delovnih razmerij, s kolektivnimi pogodbami, z ZJU in drugimi zakoni ter na njihovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi. ZJU sicer res v nekaterih svojih določbah napotuje na uporabo zakona, ki ureja splošni upravni postopek. To so tudi določbe 1. odstavka 39. člena ZJU in 155. člena ZJU, na katere se sklicuje pritožba. Vendar pa v obravnavanem sporu navedene določbe ZJU ne pridejo v poštev. Po 1. odstavku 39. člena ZJU uporablja Komisija za pritožbe zakon, ki ureja splošni upravni postopek pri odločanju o pritožbah (24. člen ZJU). To pomeni, da je dolžna uporabiti določbe 246. člena ZUP. Tako lahko Komisija za pritožbe (med drugim) s pritožbo napadeno odločbo organa prve stopnje v celoti ali deloma odpravi, za razliko od ZPP, ki tega instituta ne pozna (351. člen ZPP). Določba 155. člena ZJU pa se nanaša le na pravila o vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z ZUP, ki so delno drugačna od določb ZPP, ki se nanašajo na vročanje pisanj (členi 132 - 150 ZPP).

Zmotno je sklicevanje pritožbe na določbe 215. člena ZUP. Ta člen je umeščen v 13. poglavje ZUP, ki se nanaša na izdajo odločbe v upravnem postopku. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlenega delavca pri javnem zavodu, torej javnega uslužbenca, pa ne gre za upravni postopek in odločanje z odločbo v takem postopku. Zaradi tega tudi določbe 215. člena ZUP glede posledic napačnega pravnega pouka v taki odločbi, v obravnavanem sporu ne pridejo v poštev. To izhaja tudi iz določbe 6. odstavka 24. člena ZJU, ki napotuje na uporabo ZUP v primerih, ko se o pravicah oz. obveznostih po tem zakonu (ZJU) odloča z upravno odločbo in gre torej za razliko od primera, kot ga opredeljuje 5. odstavek 24. člena ZJU, po katerem je zoper sklep o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem, pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe.

Pritožbeno sodišče je v že citirani pritožbeni zadevi z opr. št. Pdp 486/2007 zavrglo tožbo tožeče stranke, po tem, ko je ugotovilo, da za tožbo na razveljavitev sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki niso bile podane procesne predpostavke za sodno varstvo (5. odstavek 24. člena ZJU), ne glede na to, da je ravnal v skladu z napačnim pravnim poukom tožene stranke.

V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje ocenjevalo pravočasnost predloga tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 5. 5. 2008 (priloga A6), ki ga je tožena stranka kot prepoznega zavrgla s sklepom dne 16. 5. 2008 (priloga A7), potrjenim s sklepom sveta K.L. z dne 30. 6. 2008 št. 631-6/08 (priloga A16). Pri tem je pravilno ugotovilo, da je potrebno uporabiti določbe 117. člena ZPP. Po 2. odstavku 117. člena ZPP se mora predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok, če je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. V vsakem primeru pa se po treh mesecih od dneva zamude ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje (3. odstavek 117. člena ZPP). V obravnavanem sporu je tožeča stranka prišla v zamudo s potekom 8 dnevnega roka za vložitev pritožbe zoper odločitev delodajalca (tožene stranke) z dne 26. 4. 2006, da tožniku izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (priloga A2). Trimesečni objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje (3. odstavek 117. člena ZPP) je tako potekel že v maju 2006. Predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 5. 5. 2008 je torej prepozen in ga je tožena stranka z izpodbijanim sklepom pravilno zavrgla, tožnikovo pritožbo zoper ta sklep pa kot neutemeljeno zavrnila. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijanih sklepov tožene stranke in kot posledico te zavrnitve kot prepozno zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z datumom 26. 4. 2006, na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, na reintegracijo, vpis delovne dobe v delovno knjižico in reparacijo. Pri tem je tudi pravilno opozorilo na napačen pravni pouk, ki ga je tožena stranka navedla v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, kar objektivno lahko predstavlja nezakonito ravnanje, tožeča stranka pa v zvezi s tem tudi sama v tožbi navaja, da predstavlja nepravilni pravni pouk nezakonito ravnanje tožene stranke, katerega posledica je lahko tudi odškodninska odgovornost. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je zavrnilo v skladu s 353. členom ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP). Odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k pritožbeni rešitvi zadeve, zato tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP.