Jedro

Pravdna stranka ima načelno pravico do izvedbe predlaganih dokazov, vendar sodišče (med drugim) ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano.

Prodajalec pravilno izpolni svojo obveznost (ob odsotnosti drugačnega dogovora) le, če kupcu izroči stvar v pravnem stanju, ki kupcu omogoča uresničevanje vseh upravičenj, ki jih obsega lastninska pravica (pravica stvar posedovati, jo uporabljati in z njo razpolagati).

Drugi toženec je dobavil ukradeno vozilo, zato tožnica (kljub posedovanju soglasja za odjavo) vozila ni mogla odjaviti in ga registrirati na svoje ime. Vpis v prometno dovoljenje pa je bil nujen pogoj, da bi tožnica vozilo lahko uporabljala, da bi torej vozilo služilo namenu, za katerega je bilo kupljeno. Z odvzemom avtomobila s strani policije je bila tožnici odvzeta tudi posest. Izpolnitev drugega toženca, ki ni zagotovil avtomobila, ki bi tožnici omogočalo uresničevanje lastninskih upravičenj, torej ni bila pravilna (izpolnitev s pravno napako).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka in III. točki izreka, kolikor se nanaša na drugo toženo stranko, razveljavi, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (I. točka izreka in III. točka izreka, kolikor se nanaša na prvo toženo stranko), potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke in druge tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

IV. Prva tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od prve tožene stranke zahtevala plačilo 24.209,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od druge tožene stranke zahtevala plačilo 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka toženima strankama povrniti njune pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče ravnalo nezakonito, ker je neizvedene dokaze vnaprej ocenilo kot nepotrebne in ker zavrnitve dokaznih predlogov ni utemeljilo s pravno sprejemljivimi razlogi. Sodišče bi lahko šele po izvedbi vseh predlaganih dokazov zaključilo, da so zatrjevana dejstva dokazana. Zaslišati bi moralo S. K. in referentko na Upravni Enoti Murska Sobota, s katerima je tožnica dokazovala pravno relevantna dejstva. Sodišče je s tem kršilo 287. člen ZPP, tožnico pa prikrajšalo v pravici do izjave. Nadalje poudarja, da je bilo v lizing dano vozilo tožnici odvzeto, zato ni postala njegova lastnica. Ker avtomobila ni mogla odjaviti in ga registrirati na svoje ime, lastninske pravice ni pridobila. Sodišče je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, razlogi sodbe pa so nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju, zaradi česar je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče najprej ugotavlja, da je bilo vozilo ukradeno še preden je bilo pripeljano v Slovenijo, nato pa zaključi, da vozilo ni imelo pravnih napak. Ne strinja se s sodiščem, da je tožba vložena po poteku roka iz 495. člena OZ. Iz dokazov izhaja, da je tožnica za pravico tretjega izvedela julija 2008, ko je bilo po izvedenem postopku ugotovljeno, da je vozilo dejansko ukradeno. Pred tem so ji na policiji in pri drugemu tožencu zagotavljali, da gre lahko za pomoto in da bodo preverili, kaj se z vozilom dogaja. Sodišče je to spregledalo in napačno zaključilo, da je rok pričel teči že 19. 6. 2008. V zvezi s pričetkom teka roka sodišče ni zaslišalo S. K., zato je podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo razjasnjevalno dolžnost, ker tožnice ni pozvalo na dopolnitev manjkajočih trditev in dokazov glede izpolnjevanja zahtev iz 489. člena OZ. Stranke teh dejstev niso navajale, saj niso vedele, katero normo ima sodišče v mislih. Končno očita sodišču, da ni ustrezno napolnilo pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka, zaradi česar je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče se ni opredelilo do listine Stolencars 24, iz katere izhaja, da drugi toženec pri uvozu avtomobila iz Nemčije ni preverjal baze nemške policije, kar pomeni, da ni ravnal z ustrezno skrbnostjo. Napačen je tudi zaključek, da ni dokazano, da je bilo vozilo pred prodajo tožnici vpisano v Schengenski informacijski sistem kot ukradeno, saj to dejstvo med strankama ni bilo sporno. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravdna stranka ima načelno pravico do izvedbe predlaganih dokazov, vendar sodišče (med drugim) ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano. Iz tega razloga je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje S. K. in referentke na Upravni enoti Murska Sobota. Sodišče je torej zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo s pravno upravičenimi razlogi, zato očitana kršitev 287. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo tožničino pravico do izjave. Pritožnica niti ne pojasni, kaj naj bi izpovedala referentka oziroma v čem naj bi opustitev zaslišanja referentke okrnila njeno pravico do izjave. Zaslišanja S. K. pa tožnica ni predlagala v zvezi s pričetkom teka roka iz 495. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot to navaja v pritožbi. Poleg tega tožnica zatrjevane procesne kršitve, na katero sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje, čeprav je to možnost imela (primerjaj list. št. 148 in 286.b člen ZPP).

6. Tožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo v lizing dano osebno vozilo tožnici s strani policije odvzeto, ker je bilo ukradeno. Sodišče je zavzelo stališče, da vozilo ni imelo pravne napake, ker je tožnica že pred odvzemom na njem pridobila lastninsko pravico. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je v tem delu napačno uporabljeno materialno pravo, ni pa mogoče takšnim razlogom očitati nejasnosti in nasprotij v smislu zatrjevane procesne kršitve. Prav tako ne vzdržijo pritožbene navedbe, da stranki nista vedeli za pravne norme, ki jih je uporabilo sodišče, in da je bilo materialno procesno vodstvo iz tega razloga neustrezno. Tožnica se je namreč na pravna določila, po katerih je sodišče presojalo obravnavani spor, izrecno sklicevala sama (list. št. 60).

7. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je odločitev o primarnem tožbenem zahtevku (I. točka izreka) tudi materialnopravno pravilna. Iz dejanskih ugotovitev sodbe, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je tožnica (lizingojemalec) s prvim tožencem (lizingodajalec) sklenila Pogodbo o finančnem lizingu za osebno vozilo znamke BMW 116i, katerega je po izboru tožnice dobavil drugi toženec (dobavitelj predmeta lizinga), kupnino za vozilo pa je slednjemu plačal prvi toženec. V lizing pogodbi je bila dogovorjena tudi odkupna opcija. Kljub plačilu odkupnega obroka tožnica vozila ni uspela prijaviti na svoje ime, ker ji je bilo s strani policije odvzeto kot ukradeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prvi toženec ne odgovarja za pravno napako, saj sta stranki njegovo odgovornost s pogodbo izključili in določili, da vse rizike pravnih napak nosi tožnica kot lizingojemalec (3. člen Splošnih pogojev, ki so del Pogodbe o finančnem lizingu). Prvi toženec pa je vse pravice iz prodajne pogodbe, sklenjene z dobaviteljem, prenesel na tožnico (5. člen Splošnih pogojev). Takšne izključitvene klavzule so pri tovrstni obliki lizinga, kjer lizingodajalec ne nastopa kot dobavitelj predmeta lizinga, temveč le kot plačnik, dopustne in tudi običajne.(1) Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica gradila zgolj na odgovornosti za pravne napake, druge dejstvene podlage, ki bi ga utemeljevala, pa tožnica ni podala.

8. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da lahko tožnica zahtevek iz naslova pravnih napak uveljavlja le zoper drugega toženca kot dobavitelja. Sodišče je zoper drugega toženca postavljeni tožbeni zahtevek (podredni tožbeni zahtevek) zavrnilo z utemeljitvijo, da v lizing dano osebno vozilo ni imelo pravne napake, ker je tožnica postala njegova lastnica še preden ji je bilo odvzeto. Sodišče je zavzelo stališče, da je bila pogodba z opravo razpolagalnega pravnega posla (izročitev avtomobila v posest in izročitev izjave o izpolnjenih pogodbenih obveznostih ter soglasja za odjavo iz prometa), na podlagi katerega je lastninska pravica prešla na tožnico, v celoti in pravilno izpolnjena. Po presoji pritožbenega sodišča je takšno stališče materialnopravno napačno. Prodajalec se s sklenitvijo prodajne pogodbe zaveže, da bo stvar izročil kupcu tako, da bo ta na stvari pridobil lastninsko pravico (prvi odstavek 435. člena OZ). Prodajalec pravilno izpolni svojo obveznost (ob odsotnosti drugačnega dogovora) le, če kupcu izroči stvar v pravnem stanju, ki kupcu omogoča uresničevanje vseh upravičenj, ki jih obsega lastninska pravica (pravica stvar posedovati, jo uporabljati in z njo razpolagati).(2) Takšnega pravnega stanja stvari pa drugi toženec v konkretnem primeru ni zagotovil. Drugi toženec je dobavil ukradeno vozilo, zato tožnica (kljub posedovanju soglasja za odjavo) vozila ni mogla odjaviti in ga registrirati na svoje ime. Vpis v prometno dovoljenje pa je bil nujen pogoj, da bi tožnica vozilo lahko uporabljala, da bi torej vozilo služilo namenu, za katerega je bilo kupljeno. Z odvzemom avtomobila s strani policije je bila tožnici odvzeta tudi posest. Izpolnitev drugega toženca, ki ni zagotovil avtomobila, ki bi tožnici omogočalo uresničevanje lastninskih upravičenj, torej ni bila pravilna (izpolnitev s pravno napako).

9. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je tožnica odgovornost za pravne napake uveljavljala po poteku enoletnega prekluzijskega roka iz 495. člena OZ, torej prepozno. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica 19. 6. 2008 na AMZS seznanjena, da je bilo njeno vozilo ukradeno, v zvezi s tem pa jo je istega dne kontaktirala tudi policija. Sodišče je zaključilo, da je 19. 6. 2008 pričel teči enoletni rok iz 495. člena OZ, ker je bila tožnica tega dne seznanjena z dejstvom, da je vozilo ukradeno. Takšen zaključek je materialnopravno napačen. Zakon pričetek roka za sodno uveljavljanje odgovornosti za pravne napake prodajalca veže na trenutek, ko se kupec seznani s pravico tretjega (prvi odstavek 495. člena OZ). Obvestilo AMZS, da naj bi bilo po njihovih podatkih vozilo ukradeno, pa še ne pomeni, da je bila tožnica seznanjena s pravico tretjega. Prav tako ni mogoče šteti, da je bila tožnica seznanjena s pravico tretjega že na podlagi telefonskega pogovora, v katerem je po ugotovitvah sodišča policist tožnici le pojasnil, da bi v zvezi z zaseženim avtomobilom želel z njo govoriti. Zaradi napačnega materialnopravnega zaključka prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, kdaj je tožnica izvedela za pravico tretjega, zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zaključek o izgubi pravic iz pravne napake vsaj preuranjen.

10. Tožnica je podredni tožbeni zahtevek utemeljevala tudi z navedbami, da drugi toženec pri preverjanju izvora in lastništva ob prodaji vozila ni bil dovolj skrben. Pritožnica utemeljeno očita sodišču, da sodba v tem delu nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je tekom postopka opozorila, da drugi toženec pri nakupu avtomobila ni preverjal baz nemške policije, kar naj bi izhajalo iz listine Stolencars 24. Sodišče se do njenih trditev in predložene listine ni opredelilo. Glede na to, da je drugi toženec vozilo dobavil v Nemčiji, so bili ti podatki za ugotavljanje pravnega stanja vozila nedvomno pomembni. Gre torej za odločilna dejstva, ki bi lahko vplivala na presojo, ali je drugi toženec pri prodaji avtomobila ravnal s potrebno skrbnostjo in s tem na odločitev o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka.

11. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo, poleg kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navedeno je narekovalo, da je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku (I. točka izreka) ter stroških postopka (III. točka izreka, kolikor se nanaša na drugega toženca), razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo v nerazveljavljenem delu (I. točka izreka in III. točka izreka, kolikor se nanaša na prvega toženca), potrdilo (353.člen ZPP).

12. V novem sojenju bo moralo sodišče upoštevaje zgoraj podana materialnopravna izhodišča ponovno odločiti o podrednem tožbenem zahtevku. Ponovno naj presodi, ali je tožbeni zahtevek po pravilih odgovornosti za pravne napake pravočasen. Če bo ugotovljeno, da je tožba vložena v okviru zakonsko določenega roka, bo potrebno ugotoviti, ali so podane tudi druge zakonske predpostavke prodajalčeve odgovornosti za pravne napake. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po pravilih o neposlovni odškodninski odgovornosti, pa naj sodišče upošteva vso pravno relevantno trditveno in dokazno podlago ter se do nje tudi opredeli.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice in drugega toženca se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo. Prvi toženec z vložitvijo odgovora na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi stvari, zato stroški odgovora niso potrebni in jih mora kriti sam (155. člen ZPP).

(1) Tako tudi ustaljena sodna praksa, npr.: III Ips 69/96, III Ips 15/2004. (2) Glej komentar k 488. členu OZ v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 228 in nasl.