Jedro

Izvršba je bila predlagana le zaradi odstranitve ograje (in ne tudi korit ali podobnih predmetov) in le glede tega je bila izvršba tudi dovoljena. Upnik je glede na izvršilni naslov imel možnost predlagati izrek denarne kazni tudi glede obveznosti, da dolžnik opušča tudi druga motilna dejanja, vendar tega ni storil (navedeno ima možnost storiti v novem predlogu za izvršbo), posledično pa izvršba glede bodočih motilnih dejanj ni bila dovoljena.

Zaradi izterjave obveznosti, ki predstavlja nadomestno dejanje, izrekanje in izterjava denarnih kazni kot izvršilno sredstvo materialnopravno ne pride v poštev.

Sodišče izreče denarno kazen upniku, ki je pridobil sklep o izvršbi na podlagi predloga za izvršbo, ki ga je vložil z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Navedeno ne omogoča kaznovanja upnika že zgolj iz razloga, če se nazadnje morda izkaže, da je predlog za izvršbo vložil neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in: - se sklep v zavrnilnem delu 1. točke izreka spremeni tako, da se ugovoru ugodi glede 1. točke izreka sklepa o izvršbi ter glede tistega dela sklepa o izvršbi, v katerem je določena denarna kazen (3. in 4. točka izreka sklepa o izvršbi) ter se sklep o izvršbi v tem delu razveljavi, - se v preostalem delu zavrnilnega dela 1. točke izreka, t.j. glede 2. točke izreka sklepa o izvršbi, pa tudi v 4. točki izreka, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, - se v ugodilnem delu 1. točke izreka glede znižane denarne kazni in v 2. in 3. točki izreka izpodbijani sklep razveljavi, sicer pa se pritožba zavrne in se sklep v 6. točki izreka potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: "1. _Ugovoru se delno ugodi, tako da se v 4. točki predloga za izvršbo in s tem v sklepu o izvršbi določena kazen zniža iz 50.000,00 EUR na 10.000,00 EUR. V tem obsegu se sklep o izvršbi razveljavi v tistem delu, kjer kazen presega 10.000,00 EUR. V preostalem se ugovor zavrne._ _2. Zoper dolžnika se na podlagi sklepa tega sodišča opr. št. I 63/2022 z dne 24. 5. 2022, ter prve točke izreka tega sklepa, opravi izterjava denarne kazni 10.000,00 EUR, tako da se dovoli izvršba z rubežem in prenosom dolžnikovih denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik A. d.o.o., mat. št. ... na kateremkoli računu, skladu ali podobnem akreditivu pri organizacijah za plačilni promet, zlasti ... odprtim pri Banki d.d., in nakazilom v korist proračuna Okrožnega sodišča v Kranju, št. ..., sklic ..._ _3. Dolžniku se za primer, da bi po vročitvi tega sklepa vnovič kršil 3. točko izreka sklepa opr. št. P 26/2018 z dne 22. 10. 2019 in motil upnika, izreče nova, višja denarna kazen v znesku 15.000,00 EUR._ _4. Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 149,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku roka za prostovoljno povrnitev dalje._ _5. Predlog upnika za povrnitev stroškov za vlogo z dne 14. 9. 2022 se zavrne._ _6. Predlog dolžnika za denarno kaznovanje upnika se zavrne_."

2. Zoper 1., 2., 3., 4. in 6. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da se sodišče sploh ni ukvarjalo z motilnim dejanjem iz druge točke predloga za izvršbo (odstranitev vozil) in ugovori dolžnika v zvezi z njim, s čimer je sodišče kršilo dolžnikovo pravico do izjave, dejansko stanje pa je v tem delu ostalo neugotovljeno. Dolžnik je v ugovoru in nadaljnji vlogi v bistvenem zatrjeval, da je predlog v delu odstranitve vozil iz druge točke predloga za izvršbo nedoločen oziroma nedoločljiv, obenem pa tudi neutemeljen iz razloga, ker gre za vozila tretjih oseb, ki so parkirana na nepremičnini, ki ni v lasti dolžnika in na katera dolžnik posledično nima vpliva, da fotografirano vozilo ne ovira dostopa v stavbo na naslovu Ulica 1, B., ter da upnik ni zatrjeval in izkazal, da ni šlo zgolj za enkraten dogodek oziroma ni izkazal, da gre za ponavljajoča ravnanja, kakor tudi da upnik ni izkazal kdaj točno naj bi do takšnega domnevnega motenja sploh prišlo. Do ničesar od navedenega se sodišče v zvezi z izpodbijano drugo točko predloga za izvršbo v sklepu ni opredelilo. V obrazložitvi sklepa sodišče zgolj pojasni, da ker je z izvršilnim predlogom prepovedano vsakršno motenje, se sodišče pri motenju, nastalim pred odstranitvijo ograje, ni ukvarjalo s tem, ali so vozila, parkirana v času postavljene ograje, dodatno motila in ovirala upnikovo gibanje na parceli 1. Še več, sodišče je celo nekatere trditve dolžnika, ki so se nanašale izključno na zatrjevano motenje v predlogu za izvršbo, t.j. domnevno motenje s parkiranimi vozili na zunanji strani gradbene ograje očitno iztrgalo iz konteksta, da bi z njimi utemeljilo svojo odločitev glede domnevnega (novega) motenja po dolžnikovem prejemu sklepa o izvršbi. Ni sporno, da je dolžnik motilna dejanja, zatrjevana v prvi točki predloga za izvršbo (odstranitev ograje), odpravil že pred izdajo sklepa o izvršbi z dne 24. 5. 2022 in tako v celoti izpolnil svojo obveznost po sklepu o izvršbi, zato je odločitev sodišča, da se opravi izterjava denarne kazni, izrečene v sklepu o izvršbi in izreče nova, višja kazen, popolnoma neutemeljena. Sodišče svojo odločitev o izterjavi denarne kazni in izreku nove denarne kazni utemeljuje na podlagi, da naj bi že motenje z gradbiščno ograjo omejevalo upnika, dolžnik pa naj bi s tem, ko po 1. 6. 2022 (t.j. po prejemu sklepa o izvršbi) ni več dopuščal takšnega režima, kot je obstajal pred posegom, ravnal nedovoljeno tudi po prejemu sklepa o izvršbi. Iz obrazložitve sklepa tako izhaja, da je sodišče dovolilo izterjavo denarne kazni izključno zaradi domnevnih novih motilnih dejanj dolžnika, storjenih po 1. 6. 2022 – torej dejanj, ki jih upnik v predlogu za izvršbo, ki je sestavni del sklepa o izvršbi, ni zatrjeval in niso vsebovana v prvih dveh točkah predloga za izvršbo, na katerih temelji upnikov predlog za izrek denarne kazni. Pogoj za izterjavo denarne kazni po uradni dolžnosti in izrek nove, višje denarne kazni, je lahko le neizpolnitev obveznosti v določenem roku, ki so naložene po sklepu o izvršbi. Pojmovanje sodišča, da so podlaga izvršitve kaznovanja lahko vse nove kršitve, storjene po 1. 6. 2022, ob hkratni ugotovitvi sodišča, da v predlogu za izvršbo zatrjevano motenje, glede na dejstvo, da ob prejemu sklepa o izvršbi ni več obstajalo oziroma je prenehalo, ni zadostna podlaga za izvršitev denarne kazni, tako nima podlage v zakonu in je materialnopravno zgrešeno. Sodišče se mora pri ponovnem motenju posesti osredotočiti zgolj na v izvršilnem predlogu očitana motilna dejanja in je s tem, ko se je sodišče popolnoma osredotočilo in upoštevalo le kasneje zatrjevano novo motenje oziroma nove kršitve, podane v kasnejših vlogah upnika, prekoračilo zahtevek upnika in s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Posledično v sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ip 792/2017 z dne 5. 4. 2017, na katerega se v obrazložitvi sklicuje prvostopenjsko sodišče in na njem praktično gradi svojo odločitev v zadevi, v predmetnem primeru ni uporabljiv. Sklep o izvršbi upniku ne daje pravnega varstva oziroma ne pomeni izvršilnega sredstva tudi v primeru tistih motilnih dejanj, ki bodo na podlagi izvršilnega naslova nastajala v bodoče, torej v nedoločenem času po izdaji sklepa o izvršbi. Temu izvršilni postopek ni namenjen. Če bi bilo tako, bi bil namreč izvršilni postopek odprt neomejeno, kar pa ne more biti (sklepa VSL III Ip 5622/2012 in II Ip 2994/2018). S tem, ko je sodišče svojo odločitev oprlo izključno na kasneje zatrjevana domnevna motilna ravnanja, in ne tista, ki so izrecno opredeljena in dolžniku očitana v izvršilnem predlogu, je dolžniku odvzelo možnost do učinkovite obrambe. Upnik bi moral za vsa kasneje zatrjevana nova domnevna motilna dejanja (postavitev cvetličnih korit in zapornice) vložiti nov predlog za izvršbo, saj le-ta ne morejo biti predmet tega postopka. Prav tako je napačno stališče sodišča, da v primeru postavitve gradbene (zaščitne) ograje ne bi šlo za motenje, le v primeru, če bi bila gradbena dela nujno potrebna in neodložljiva. Ni sporno, da je dolžnik svojo obveznost, katere izpolnitev je zahteval upnik (odstranitev ograje in vozil), izpolnil, in to še pred izdajo sklepa o izvršbi. Glede odmere denarne kazni dolžnik navaja, da ZIZ ne določa najnižje denarne kazni. Le ta se zagrozi v višini, ki je za zavezanca najmilejša in se z njo doseže namen (sodba U 74/94-7). Kot izhaja iz navedb strank, ni sporno, da dolžnik spoštuje sklep o motenju posesti in je upniku omogočil vse takoj, ko je zaznal, da naj bi bil upnik omejen pri svojih upravičenjih in za to ni bila potrebna izdaja sklepa o izvršbi. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da trenutna kršitev ni ogrožala upnikove eksistence, brezplačnega parkiranja, vstopa v stavbo in na njegovo parcelo (slike dolžnikovega gradbišča, ki jih je upnik posnel iz stavbe in parcele 2, kar ni sporno) je kazen 10.000,00 EUR oziroma 15.000,00 EUR popolnoma neprimerna in v višini, ki je daleč od milega ukrepa, saj je splošno znano, da taka zneska nista zanemarljiva, še posebej ob upoštevanju dolžnikovih primerjalnih navedb glede vrednotenja parkiranja in zemljišč, podanih v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Upnik v okviru točke 2. predloga za izvršbo ni izkazal, da niso resnične navedbe dolžnika glede vozil, ki so parkirana pred stavbo, in za katera upnik trdi, da ga z njimi ovira dolžnik. Dolžnik je namreč navajal, da vozila niso njegova, da uporabniki teh vozil niso bili namenjeni k njemu, da so parkirana na parceli 3 in ne na parceli 1, in je očitno, da upnik nad dolžnikom izvaja neutemeljen pritisk. Poleg tega je nesporno, da je dolžnik še pred izdajo sklepa o izvršbi odstranil gradbiščno ograjo, kot je to upnik zahteval v 1. točki predloga za izvršbo, in upniku takoj zagotovil nadomestno parkiranje za katerega upnik ni navajal, da ga ni mogel oziroma da ga ni uporabljal. Upnik je tekom postopka navajal, da na parceli 1 ne more parkirati, vendar tega z ničemer ni izkazal, zato je predlog za izrek denarne kazni upniku utemeljen. Sodišče je upniku priznalo in odmerilo stroške, čeprav le-ta vrednosti spora ni določil, kar je sodišče ugotovilo tudi samo, in stroškov ni opredeljeno navedel. Priglašeni stroški nimajo podlage v vrednosti spora, poleg tega pri vseh stroških ni navedena številka Odvetniške tarife ali njen člen (priglašeni materialni stroški). Sodišče ne ugotavlja vrednosti spora zato, da lahko stroške stranki odmeri, kar je prvostopno sodišče navedlo tudi samo (str. 10 predzadnji odstavek obrazložitve), pa je kljub temu ravnalo v nasprotju s svojo dolžnostjo in ugotovitvijo in upniku odmerilo stroške. Glede na navedeno je pri odmeri in priznanju stroškov podana kršitev določil pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

6. Upnik je v obravnavani zadevi predlagal, sodišče prve stopnje pa dovolilo izvršbo na podlagi sklepa opr. št. P 26/2018 z dne 22. 10. 2019, ki je postal pravnomočen na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 375/2020 z dne 17. 4. 2020, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, in sicer zaradi obveznosti, kot se glasijo v sklepu o izvršbi: "1. Dolžnik mora v roku dveh dni od vročitve sklepa o izvršbi _odstraniti ograjo_, ki zagrajuje nepremičnino k.o. X parcela 1 ter tako omogočiti upniku prost dostop in uporabo nepremičnine k.o. X parcela 1 _za parkiranje_ in _dostop_ z vozili in peš za potrebe nepremičnine k.o. X parcela 2;

2. Dolžnik mora v roku dveh dni od vročitve sklepa o izvršbi _odstraniti vozila_, ki _onemogočajo ali omejujejo dostop in uporabo stavbe_ na naslovu Ulica 1, B., nepremičnina k.o. X parcela 2."

7. Iz sklepa o izvršbi je tako razvidno, da je upnik zaradi omogočanja parkiranja na nepremičnini 1 zahteval le odstranitev ograje, odstranitev ograje pa tudi glede dostopa z vozili in peš do upnikove nepremičnine, medtem ko je odstranitev vozil zahteval glede dostopa in uporabe upnikove stavbe.

8. Sodišče prve stopnje svojo obrazložitev glede delne zavrnitve ugovora temelji na razlogih: - da sicer ni sporno, da je dolžnik postavljeno ograjo odstranil že pred izdajo sklepa o izvršbi; - da sodišče ni vezano na upnikovo opredelitev pravne podlage, zato je lahko ob prej navedeni vsebini izreka predloga, ki se prilega tudi določbam 226. in 227. čl. ZIZ, v okviru istega postopka lahko upoštevalo tudi motenja, ki niso opisana v predlogu, temveč v šele odgovoru na ugovor. V nasprotnem primeru bi si dolžnik lahko vedno znova izmislil različna motenja, zatrjevano motenje po predlogu za izvršbo pa ob izdaji sklepa o izvršbi ne bi bilo več podano; - da roka glede prve kršitve, povezane z ograjo, upnik v času oddaje predloga za izvršbo ni zamudil in tudi ni izgubil pravnega interesa za vodenje nadaljnjega postopka zgolj zato, ker je bila ograja že podrta v času izdaje sklepa. Na konkreten dan izdaje sklepa o izvršbi upnik niti nima vpliva. Ves nadaljnji postopek ugotavljanja kršitev, izrekanja, ter izvrševanja denarnih kazni poteka v dobršni meri po uradni dolžnosti. Zato je upnik lahko navedel nadaljnje kršitve, storjene po 1. 6. 2022, v kontinuirani časovni in siceršnji navezavi na gradbeni poseg (kot neposredna posledica tega posega) in v času, ko ta izvršilni postopek še ni bil formalno ustavljen niti še ni bilo odločeno o ugovoru. Načelo ekonomičnosti narekuje, da se med strankami vodi čim manj postopkov, ki morajo biti taki, da nudijo vsebinsko varstvo in ne le navidezno varstvo; - da čim je ograja gradbišča zavzela večji del parkirne površine, je že to pomenilo motenje, ne glede na to, koliko je bili izven ograje prostora za gibanje in ne glede na možnost parkiranja na sosednjem parkirišču „pri C.“. Z izvršilnim naslovom je prepovedano vsakršno motenje, torej tudi zmanjšanje parkirnega prostora za en kvadratni meter, pa čeprav bi potem v tako zmanjšanem prostoru veljala enaka pravila za vse, po načelu kdor prej pride, parkira. Omejevanje se ne sme razumeti le v smislu, da se za upnika določijo strožji pogoji kot za goste hotela, temveč tudi spreminjanje pogojev na slabše. Zato se sodišče pri motenju, nastalim pred odstranitvijo ograje, _ni ukvarjalo s tem_, ali so vozila, parkirana v času postavljene ograje, dodatno motila in ovirala upnikovo gibanje na parceli 1. Ker je dolžnik prejel sklep o izvršbi šele dne 1. 6. 2022, t.j. po tem, ko zaščitne ograde ni bilo več, iz tega razloga ravnanje v zvezi z zaščitno ogrado sicer samo po sebi ne more biti zadostna podlaga za izvršitev kaznovanja (podlaga so lahko vse kršitve, storjene po 1. 6. 2022), prispeva pa to stanje pred 1. 5. 2022 k ugotovitvi, da bi bil ugovor po vsebini neutemeljen tudi za oceno dejanj, storjenih med 23. 3. 2022 in 5. 5. 2022 kot predpogoju za oceno utemeljenosti izreka prve kazni in začetka tega postopka.

- da ker je že en izkazan način motenja - lokacija korit na dan 26. 6. 2022, ki zmanjšuje obseg parkirišč na račun svetlejšega dela tal - to zadostuje za oceno motenja, zato je sodišče ugotovilo, da dolžnik tem moti upnikovo soposest. 9. Povzeti razlogi sodišča prve stopnje niso pravilni. Upnik je za izvršitev dolžnikove obveznosti predlagal izrek in izterjavo denarne kazni. Prvenstveni namen naložene denarne kazni ni kaznovanje dolžnika, pač pa vplivanje na njegovo voljo, da bo zaradi te kazni izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova in glede katere sodišče dovoli izvršbo. Denarno kazen tako izreče sodišče za primer, da dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Ker je denarna kazen zgolj izvršilno sredstvo, namenjeno izpolnitvi nedenarne obveznosti, pa je ni dopustno izreči in izvršiti, če je dolžnik nedenarno obveznost prostovoljno izpolnil. 10. Zaradi omogočanja parkiranja je kot že povzeto upnik v obravnavanem primeru predlagal le izvršbo zaradi odstranitve ograje, le-to pa je dolžnik kot nesporno odstranil že pred izdajo sklepa o izvršbi. Višje sodišče se sicer strinja, da je upnik v neugodnem položaju, če je omenjeni način motenja dolžnik zgolj nadomestil z drugim načinom - postavitvijo korit. Vendar pa je bistveno, da je bila izvršba v 1. točki izreka predloga za izvršbo predlagana le zaradi odstranitve ograje in le glede tega je bila izvršba tudi dovoljena. Upnik je glede na izvršilni naslov imel možnost predlagati izrek denarne kazni tudi glede obveznosti, da dolžnik opušča tudi druga motilna dejanja, vendar tega ni storil (navedeno ima možnost storiti v novem predlogu za izvršbo), posledično pa izvršba glede bodočih motilnih dejanj ni bila dovoljena. Tega pa ne more sanirati niti to, da je sodišče izreklo tudi denarno kazen glede bodočih motilnih dejanj, saj bi ta obveznost morala biti opredeljena izrecno v opisu izterjevane terjatve. Ne drži pa sicer dolžnikovo stališče, da bi bila s tem dovoljena izvršba "v nedogled", saj je šlo v citirani sodni praksi (sklepa VSL III Ip 5622/2012 in II Ip 2994/2018) za situacije, ko je bila obveznost opustitve izpolnjena po izdaji sklepa o izvršbi, potem pa daljše obdobje ni bila kršena. Drži pa, da tudi zadeva VSL I Ip 792/2017 ni povsem primerljiva, saj je šlo tam za številne enake, kontinuirane in časovno povezane kršitve, obveznost pa je bila le začasno "izpolnjena" ob izdaji sklepa o izvršbi. V obravnavani zadevi kasneje v postopku zatrjevano motenje posesti s cvetličnimi lonci ni bila enaka prejšnji, v sklepu o izvršbi pa kot rečeno ni bila zajeta s klavzulo o bodočih, podobnih kršitvah oziroma o opustitvah le-teh. Ker je bila ograja kot nesporno odstranjena že pred izdajo sklepa o izvršbi, bi sodišče prve stopnje ugovoru glede 1. točke izreka sklepa o izvršbi moralo ugoditi in sklep o izvršbi v tem delu razveljaviti. Pritožbi je glede 1. točke izreka višje sodišče najprej ugodilo tako, da jo je v zavrnilnem delu spremenilo tako, da se ugovoru ugodi glede 1. točke izreka sklepa o izvršbi ter se sklep o izvršbi v tem delu razveljavi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Ob tem pa je višje sodišče ugotovilo, da je bila odstranitev gradbene ograje uveljavljana kot nenadomestno dejanje (226. člen ZIZ) ter je upnik glede omenjenega tekom postopka zatrjeval, da je ograjo dolžnik profesionalno postavil kot del gradbišča ter terja tudi profesionalno odstranitev s strani dolžnika (po svojem najetem strokovnjaku), za kar je upnik pravilno predlagal določitev in izterjavo denarne kazni. Po razveljavitvi sklepa o izvršbi za to obveznost pa ta ostaja v veljavi le še glede odstranitve vozil, kar pa je nadomestno dejanje (225. člen ZIZ) ter izrekanje in izterjava denarnih kazni kot izvršilno sredstvo materialnopravno ne pride več v poštev (odločba Ustavnega sodišča Up-1092/07). Zato je bilo pritožbi glede zavrnilnega dela 1. točke izreka treba ugoditi in to odločitev spremeniti tudi tako, da se ugovoru ugodi tudi tako, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu določitve denarnih kazni (3. in 4. točka izreka sklepa o izvršbi), izpodbijani sklep pa v ugodilnem delu 1. točke izreka glede znižane denarne kazni, ter v 2. in 3. točki izreka razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu, kot pravilno očita dolžnik, sodišče pa v razlogih navede tudi samo, dalje sploh ni ukvarjalo glede tega, ali je bila kršena tudi obveznost iz 2. točke izreka sklepa o izvršbi, t.j. odstranitev vozil, ki onemogočajo ali omejijo dostop do in uporabo upnikove stavbe. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da se je skozi celoten sklep ukvarjalo le z upnikovo možnostjo parkiranja, ne pa tudi z omenjenim omejevanjem dostopa, kar ni pravilno, saj sta obe nedenarni obveznosti dolžnika (odstranitev ograje in odstranitev vozil) enakovredni, ker je bilo ugovoru glede odstranitve ograje treba ugoditi, pa je odstranitev vozil ostala tudi še edina nedenarna obveznost, ki se v tem postopku izterjuje. V sklepu so tako izostali razlogi o odločilnih dejstvih (absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), dolžnik pa utemeljeno uveljavlja tudi kršitev pravice do izjave, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih ugovornih navedb v tem delu, primeroma, da spornih vozil pred upnikovo nepremičnino ni postavil on ali z njim povezane osebe (absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbi je bilo tako potrebno ugoditi tudi glede neugoditve ugovoru glede 2. točke izreka sklepa o izvršbi, kot posledica te delne razveljavitve zavrnilnega dela sklepa o ugovoru v 1. točki izreka pa tudi v glede 4. točke izreka, sklep v teh delih razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem bo sodišče prve stopnje moralo odločati tudi glede kršitve omejevanja dostopa do upnikove stavbe z vozili in dolžnikovih ugovornih navedb v zvezi s tem. Če bo sodišče prve stopnje v novem postopku ugotovilo, da ugovor dolžnika glede izterjave nedenarne obveznosti odstranitev vozil ni utemeljen, pa bo upnika moralo pozvati tudi za navedbo pravilnega izvršilnega sredstva.

13. Pritožba pa je neutemeljena v delu, kolikor dolžnik nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi dolžnikovega predloga za denarno kaznovanje upnika. Skladno z devetim odstavkom 33. člena ZIZ sodišče lahko izreče denarno kazen iz drugega odstavka tega člena upniku, ki je pridobil sklep o izvršbi na podlagi predloga za izvršbo, ki ga je vložil z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Med strankama v tej zadevi ni sporno, da je pred vložitvijo predloga za izvršbo dolžnik postavil ograjo, kar je upnik zaznal kot ponovno motenje posesti, ne glede na to, da je dolžnik v ugovoru sicer trdil, da motenja ni bilo, ker zaradi nujnih vzdrževalnih del ni bilo protipravnosti. Citirano določilo namreč ne omogoča kaznovanja upnika zgolj iz razloga, če se nazadnje morda celo izkaže, da je predlog za izvršbo vložil neutemeljeno, temveč je bistvo v tem, da mora biti predlog za izvršbo vložen z namenom škodovati drugemu ali v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, česar zgolj to, da naj bi upnik vedel, da gre za kratkotrajna gradbena dela (trajanje del v gradbeništvu kot splošno znano ni povsem predvidljivo), da med strankama poteka pravdni postopek in da je upnik predlagal visoko denarno kazen glede na pomen kršitev zanj, še ne utemelji. Zoper 6. točko izreka pritožba tako ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v tem delu zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep. Višje sodišče zgolj dodaja, da kolikor upnik ne bo opredelil nove vrednosti spornega predmeta, sodišče izvršilne stroške lahko odmerja po najnižji vrednosti tarife, stranke pa pri opredeljevanju zahtevka tudi niso dolžne navajati pravne podlage za posamezno postavko, saj jih sodišče pozna po uradni dolžnosti.