Jedro

Za odločitev, da se tožnikov zahtevek za izplačilo PLPR deloma zavrne, je bistveno, da je bila ob kontroli na kraju samem pri določenih površinah ugotovljena drugačna dejanska raba - in to takšna, pri kateri zahtevkov za izplačilo PLPR ni mogoče uveljavljati - od tiste rabe, ki jo je tožnik prijavil v zbirni vlogi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo z dne 29. 1. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju AKTRP ali prvostopenjski organ) v zadevi uveljavljanja neposrednih plačil za leto 2014: tožniku ugodila izplačilo 25,46 plačilnih pravic (v nadaljevanju PLPR) z vrednostjo posamezne PLPR 121,00 EUR ter 19,54 PLPR z vrednostjo posamezne PLPR 182,39 EUR, skupaj 6.645,03 EUR (1. točka izreka), mu priznala povračilo odobritev v zvezi s finančno disciplino v znesku 118,90 EUR (2. točka izreka), zavrnila izplačilo 13,71 PLPR z vrednostjo posamezne PLPR 121,00 EUR ter 10,52 PLPR z vrednostjo posamezne PLPR 182,39 EUR (3. točka izreka), izplačilo znižala zaradi finančne discipline za znesek 60,49 EUR, tako da skupni znesek neposrednih plačil znaša 6.703,44 EUR (4. točka izreka), pri čemer se tožniku na račun plača 6.033,10 EUR, preostanek 670,34 EUR pa kot predhodna akontacija dohodnine nakaže pristojnemu davčnemu organu (6. točka izreka). Iz izreka odločbe izhaja še, da na podlagi sheme enotnega plačila pridobljene PLPR prenehajo veljati 31. 12. 2014 (5. točka izreka), da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (7. točka izreka) in da posebni stroški v postopku niso nastali (8. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe, v kateri so so utemeljene posamezne točke izreka, je razvidno, da je tožnik 29. 4. 2014 vložil vlogo za uveljavljanje neposrednih plačil za leto 2014. Glede dela, v katerem zahtevek zavrne, prvostopenjski organ pojasni, da je bilo ugotovljeno, da je skupno število upravičenih površin, ki so predmet izplačila PLPR, manjše od števila PLPR, za katero se zahteva izplačilo, zato se v skladu z 8. členom Uredbe o neposrednih plačilih v kmetijstvu (v nadaljevanju Uredba NP) v zvezi s 57. členom Uredbe 1122/2009/ES izplača število PLPR, ki ustreza številu upravičenih površin. Pri pregledu na kraju samem je bilo namreč ugotovljeno, da je na obrazcu D prijavljena vrsta rabe na posameznih GERK-ih drugačna od ugotovljene. Ugotovljena površina znotraj posameznega GERK-a, ki bi v skladu s predpisi morala tvoriti svoj GERK, je manjša od 0,10 ha, zato se zahtevek za izplačilo PLPR za ugotovljeno površino, ki bi morala tvoriti svoj GERK, zavrne na podlagi 2. alineje prvega odstavka 8. člena Uredbe NP v zvezi s četrtim odstavkom 31. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2014 (v nadaljevanju Uredba 2014). Nepravilnosti se nanašajo na GERK-PID ... Nadalje je bilo pri GERK-PID ... ugotovljeno, da je prijavljena upravičena površina večja od ugotovljene, zato se zahtevek za izplačilo PLPR, ki presega ugotovljeno površino, zavrne v skladu z 58. členom v zvezi s 57. členom Uredbe 1122/2009/ES. Prvostopenjski organ navede velikost površin, ki se zavrnejo. Za zavrnjene površine se uporabijo znižanja in izključitve iz 57. oziroma 58. člena Uredbe 1122/2009/ES. Čezmerna prijava za izplačilo PLPR znaša več kot 3 % oziroma več kot 2 ha, vendar ne več kot 20 % ugotovljenih površin, zato se zahtevek za izplačilo PLPR skladno z 58. členom Uredbe 1122/2009/ES zmanjša za dvakratno ugotovljeno razliko. Na odobrenem znesku se v skladu s prvim odstavkom 1. člena Uredbe 1181/2013/ES v zvezi z 78. in 79. členom Uredbe 1122/2009/ES izvede znižanje zaradi upoštevanja pravil finančne discipline, pri čemer se znesek, ki presega 2.000,00 EUR, zniža za 1,302214%, kar znaša 60,49 EUR.

3. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ s svojo odločbo z dne 10. 8. 2015 zavrnil in ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni, hkrati pa izdal še sklep o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za povračilo stroškov upravne takse.

4. Kot izhaja iz drugostopenjske obrazložitve, se je tožnik v pritožbi skliceval, da je od ugotovljenih neupravičenih površin pravočasno, do 15. oktobra 2014 pokosil GERK-e ... ter AKTRP dne 22. 10. 2014 poslal izjavo o tem, zato so bile po njegovem mnenju površine neupravičeno zavrnjene. Drugostopenjski organ na podlagi spisov zadeve zaključi nasprotno. Ugotavlja, da je tožnik z zbirno vlogo, ki jo je skupaj z obrazcem D vložil 29. 4. 2014, uveljavljal upravičene površine za izplačilo PLPR. Zahtevke za izplačilo PLPR, ki jih za leto 2014 urejata Uredba NP in Uredba 2014, lahko vložijo nosilci kmetijskih gospodarstev za upravičene površine, ki imajo določene vrste rabe, kot to predpisuje 7. člen Uredbe NP. Glede na 19. člen Uredbe 2014 kontrole na kraju samem za sheme pomoči na površino in ugotovitev površin na kraju samem izvede kontrolor v skladu s 33. in 34. členom Uredbe 1122/2009/ES oziroma 14. in 15. členom Uredbe 65/2011/EU, pri čemer upošteva tudi določbe predpisa, ki ureja register kmetijskih gospodarstev. Na tožnikovem kmetijskem gospodarstvu je bil tako 8. 10. 2014 opravljen ogled površin oziroma kontrolni pregled na kraju samem. Iz zapisnika je razvidno, da so bile pri kontroli ugotovljene določene nekmetijske površine z rabo 1600 in 9999. Pri ugotovljeni rabi 1600 je kontrolor podal pripombo, da površine v zadevnem letu še niso obdelane. Zapisnik je bil po zaključku kontrolnega pregleda prebran. Tožnik ga je podpisal in je že takrat imel možnost ugovarjati (navesti dejstva in predložiti dokaze), da je kontrolor pri kontrolnem pregledu na kraju samem nepravilno ali nepopolno ugotovil dejansko stanje, vendar navedb v tem smislu ni podal. Za določanje dejanske rabe se uporablja s Pravilnikom o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (v nadaljevanju Pravilnik) določen interpretacijski ključ s šifrantom, opisom posameznih vrst dejanske rabe in najmanjše površine zajema vrst dejanske rabe. Ta opredeljuje tudi dejansko rabo 1300 - trajni travnik. Če vlagatelj v zbirni vlogi prijavi rabo 1300 - trajni travnik za posamezni GERK, mora ta izpolnjevati vse pogoje, da se lahko šteje za takšno upravičeno vrsto rabe. V konkretnem primeru pa je bilo na podlagi kontrole ugotovljeno, da vse prijavljene površine ne izpolnjujejo pogojev za to, da bi se štele za upravičeno površino (pri čemer je kontrolor za vsako izločeno površino konkretno navedel razlog izločitve), zato se zahtevki za te površine zavrnejo in se taka površina šteje med preveč prijavljeno površino. Glede na povedano je bilo treba uporabiti predpise, ki se nanašajo na ugotovljene nepravilnosti, kot tudi sankcije zaradi čezmernih prijav. Po določbah tretjega odstavka 57. člena Uredbe 1122/2009/ES ter 16. člena Uredbe 65/2011/EU se v primeru, če površina, ki je prijavljena v zahtevku za plačilo, presega ugotovljeno površino, pomoč izračuna na podlagi ugotovljene površine, zmanjšane za dvakratno ugotovljeno razliko, če je ta razlika večja od 3 % ali dveh hektarov, vendar ne večja od 20 % ugotovljene površine, kot je to v obravnavanem primeru. Drugostopenjski organ poudarja, da je tožnik podpisal zbirno vlogo in podal izjavo, da je prijavil kmetijska zemljišča v uporabi, da je seznanjen z zahtevami navzkrižne skladnosti, s pogoji za uveljavljane ukrepe in predpisanimi sankcijami ter da dovoljuje izvedbo kontrol na kraju samem, da potrjuje pravilnost vnosa opisnih podatkov in pravilnost morebitnega vnosa grafičnih podatkov. Če vlagatelj določeno rabo prijavi, mora biti takšna raba ugotovljena tudi ob kontroli. Zato tožnik z navedbami glede lovljenja roka za košnjo ne more uspeti.

5. Tožnik vlaga tožbo zoper prvostopenjsko odločbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot navede, toži predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje, zlasti Uredbe o predpisanih zahtevah ravnanja ter dobrih kmetijskih in okoljskih pogojih pri kmetovanju (v nadaljevanju Uredba o predpisanih zahtevah), pa tudi zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi in presoji izvedenih dokazov razsodi, da mu je toženka oziroma drugostopenjski organ dolžan odobriti podporo za 39,17 PLPR po 121,00 EUR na PLPR in 30,06 PLPR po 182,39 EUR na PLPR, kar skupno znaša 10.222,22 EUR, in mu ta znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, izplačati na transakcijski račun. Podrejeno predlaga, naj sodišče razsodi, da se izpodbijana prvostopenjska in drugostopenjska odločba odpravita ter da je prvostopenjski organ dolžan ponovno odločiti in izdati odločbo, s katero bo tožniku odobril in izplačal podporo za 39,17 PLPR po 121,00 EUR na PLPR in 30,06 PLPR po 182,39 EUR na PLPR, kar skupno znaša 10.222,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. dne po vložitvi zahteve za izplačilo podpore, to je 30. 5. 2014 do plačila, sicer bo takšno odločbo nadomestila ta sodba. V vsakem primeru zahteva, da mu toženka povrne stroške sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ zahtevek za izplačilo neposrednih plačil delno zavrnil, ker naj bi del prijavljenih površin presegal dejansko površino, ki se obdeluje in je kot takšna predmet podpore. Nepravilnosti naj bi se nanašale na določene GERK-e, ki v naravi predstavljajo trajne travnike (vrsta rabe 1300). Zaključek, da je bilo ob kontroli na kraju samem 8. 10. 2014 ugotovljeno, da ti GERK-i niso bili obdelani (to pomeni pokošeni), je sicer točen, tožnik GERK-ov do kontrole dejansko še ni pokosil, o čemer je tudi podal izjavo na zapisnik. Je pa te površine pokosil do 15. 10. 2014 in o tem seznanil AKTRP z dne 22. 10. 2014 poslanim dopisom. Oba upravna organa sta glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabila materialni predpis. Spregledala sta namreč določbe Uredbe o predpisanih zahtevah, ki je (v zvezi z 28. členom Uredbe 2014) v času kontrole urejala področje navzkrižne skladnosti. Dolžno ravnanje tožnika je opredeljevala v Prilogi št. 1: Seznam predpisanih zahtev ravnanja, v točki V. - Predpisane zahteve za ohranjanje habitatov v stolpcu "ZAHTEVE", ki pod točko 22. določa zahtevo, da so travniške površine vzdrževane vsaj enkrat letno, najpozneje do 15. oktobra tekočega leta. Ta določba se nanaša na travnike v zavarovanih območjih (območje programa Natura 2000), kjer so tudi vse površine zadevnih GERK-ov. Obveznost dolžnega ravnanja (obdelave s košnjo) torej do datuma kontrole še ni zapadla, zato je preuranjen oziroma zmoten zaključek, da del teh kmetijskih površin, ki ob ob kontroli še ni bil obdelan, šteje za preveč prijavljeno površino, za katero ni pravice do podpor.

7. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Izpostavlja, da je tožnik s podpisom zbirne vloge potrdil pravilnost vnosa podatkov in če prijavi določeno vrsto rabe, mora biti takšna raba ugotovljena tudi ob kontroli. Njegov dopis, poslan AKTRP 22. 10. 2014 brez kakršnikoli dokazil, na odločitev ne more vplivati, saj je bil kontrolni pregled opravljen že 8. 10. 2014. K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Tožnik vlaga tožbo zoper prvostopenjsko odločbo, in sicer je, kot izhaja iz vsebine tožbe, zanj sporna odločitev o delni zavrnitvi izplačila PLPR zaradi nepravilnosti pri prijavi upravičene površine, v posledici česar je prvostopenjski organ uporabil tudi za takšen primer predvidene sankcije in nato odobreni znesek izplačila PLPR znižal zaradi finančne discipline. Po presoji sodišča ima izpodbijana odločitev, ki ni nična, podlago v ugotovitvah o nepravilnostih pri prijavi upravičene površine (ker je bila prijavljena vrsta rabe na posameznih GERK-ih drugačna od ugotovljene oziroma ker je bila v vlogi prijavljena upravičena površina večja od ugotovljene) ter določbah predpisov, ki sta jih navedla oba upravna organa. Njunih predhodno povzetim ključnim razlogom za odločitev sodišče lahko sledi in jih zato v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

10. Tožnik izhaja iz napačnega pojmovanja o tem, katere ugotovitve upravnega postopka so bistvene za sporno odločitev, oziroma iz napačnega pojmovanja o tem, kdaj mora prijavljena vrsta dejanske rabe izpolnjevati predpisane zahteve, da se površina lahko upošteva kot upravičena, ko se sklicuje, da so bile (nekatere) zavrnjene površine v skladu z Uredbo o predpisanih zahtevah obdelane - pokošene do 15. oktobra 2014. V skladu s prvim odstavkom 7. člena Uredbe NP je mogoče zahtevke za izplačilo PLPR vložiti in torej neposredna plačila uveljavljati za upravičene površine, ki imajo naslednje vrste rabe: 1100 - njiva; 1160 - hmeljišče; 1230 - oljčnik; 1300 - trajni travnik, 1321 - barjanski travnik; 1221 - intenzivni sadovnjak; 1222 - ekstenzivni oziroma travniški sadovnjak; 1190 - rastlinjak; 1180 - trajne rastline na njivskih površinah (vključno s sadnimi, okrasnimi in gozdnimi drevesnicami, nasadi matičnih rastlin, trsnicami); 1212 - matičnjaki; 1800 - kmetijsko zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem; 1211 - vinograd in 1240 - ostali trajni nasadi (trta za drugo rabo, ki ni vino in je izven vinorodnega območja). Pri tem morajo v zbirni vlogi prijavljene površine izpolnjevati dejansko rabo, kot je prijavljena, v času vložitve zahtevka za izplačilo PLPR in ves čas vegetacije, torej tudi v času izvedbe kontrole. Izjema je uporaba za nekmetijsko rabo, ki ni daljša od 30 dni - drugi odstavek 7. člena Uredbe NP, vendar v obravnavani zadevi ne gre za primer iz te določbe oziroma tega niti tožnik ne zatrjuje.

11. V obravnavanem primeru so bile, kot izhaja iz zapisnika, št. 100477237/POV/1/1, ki se nahaja v upravnem spisu, ob kontrolnem pregledu na kraju samem, ki je potekal od 8. 10. do 10. 10. 2014, ugotovljene določene površine (za izpodbijano odločbo so relevantni v njej navedeni GERK-i) z dejansko rabo 1600 in 9999 namesto prijavljene rabe 1300 (pa tudi določene površine z dejansko rabo 1500 in 9999 namesto prijavljene rabe 1800, na katero pa se tožbeni ugovori ne nanašajo). Tako tudi pri vseh tistih v tožnikovi pritožbi navedenih GERK-ih, ki tožniku niso bili priznani kot upravičene površine, ob kontroli ni bila ugotovljena v zbirni vlogi prijavljena dejanska raba 1300 - trajni travnik (ki v smislu določb Pravilnika pomeni površino, poraslo s travo, deteljami in drugimi krmnimi zelmi, ki se redno kosi oziroma pase; takšna površina ni v kolobarju in se ne orje; kot trajni travnik se šteje tudi površina, porasla s posameznimi drevesi, kjer gostota dreves ne presega 50 dreves na hektar), ampak je kontrolor ugotovil dejansko rabo s šifro 1600 - v smislu določb Pravilnika neobdelano kmetijsko zemljišče, na katerem je bila ob kontroli opažena nedefinirana kmetijska rastlina, in torej ne takšno stanje, ki v smislu opredelitve iz Pravilnika utemeljuje zaključek, da gre za dejansko rabo s šifro 1300, torej trajni travnik.

12. Za odločitev, da se tožnikov zahtevek za izplačilo PLPR deloma zavrne, je torej bistveno, da je bila ob kontroli na kraju samem pri določenih površinah ugotovljena drugačna dejanska raba - in to takšna, pri kateri zahtevkov za izplačilo PLPR ni mogoče uveljavljati - od tiste rabe, ki jo je tožnik prijavil v zbirni vlogi. Tožnik teh ugotovitev, razvidnih iz zapisnika, tudi po presoji sodišča v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni uspel izpodbiti in dokazati nasprotnega. V pripombah na zapisnik je navedel le, da bo še neobdelane površine na ... pokosil do 15. oktobra 2014 in o tem obvestil AKTPR. Pri čemer pa ni, vsaj ne dovolj konkretizirano, izpodbijal zapisniške ugotovitve, da izločene površine nimajo prijavljene dejanske rabe. Tudi v nadaljnjem postopku ni obrazloženo utemeljil in ne dokazal nasprotnega. Vloga z izjavo, ki jo je na AKTRP poslal 22. 10. 2014, za drugačno presojo ne zadošča; vsebuje namreč le splošno tožnikovo trditev, da je površine na ... pokosil do 15. oktobra 2014, ne da bi tožnik konkretno utemeljil, da pri tem gre za trajne travnike v smislu Pravilnika, niti ni za to predložil oziroma predlagal nobenih dokazov. Ob takšni povsem splošni vsebini njegovih, kot rečeno, tudi dokazno nepodprtih navedb upravni organ ni bil dolžan izvajati dodatnih dokazov ali opraviti t.i. superkontrole, ampak je na podlagi zapisniških ugotovitev o opravljeni kontroli na kraju samem lahko izdal izpodbijano odločbo. Tožnik je tudi v pritožbi ostal pri (pre)splošnih navedbah in svojem stališču, ki po navedenem za drugačno odločitev ne zadošča. Kot rečeno, relevantna je dejanska raba GERK-a, ki mora ustrezati prijavljeni dejanski rabi ves čas od uveljavljanja zahtevka dalje, ves čas vegetacije in tudi v času oprave kontrole. Zato na odločitev ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je prijavljene površine pokosil do 15. oktobra, če pa površine s prijavljeno rabo 1300 - trajni travnik tej dejanski rabi ob kontroli po predpisani definiciji te rabe niso ustrezale, tožnik pa nasprotnega ni uspel dokazati. Zato se tudi ne more z uspehom sklicevati na določbe Uredbe o predpisanih zahtevah in tam določene roke za vzdrževanje travniških površin. Takšna stališča je sodna praksa v primerljivih zadevah že zavzela (npr. sodba tega sodišča, I U 1436/2015 z dne 31. 5. 2016, pa tudi že sodba, I U 439/2013 z dne 12. 11. 2013).

13. V posledici ugotovljenih nepravilnosti pri prijavi upravičene površine je imel prvostopenjski organ podlago, da uporabi v obrazložitvah obeh upravnih odločb navedena pravila o zavrnitvah in znižanjih izplačil PLPR. Obsegu nepriznanih površin oziroma številu in vrednosti nepriznanih PLPR ter višini sankcij tožnik konkretno ne ugovarja.

14. Tudi v postopku izdaje izpodbijane odločbe sodišče absolutnih bistvenih kršitev ne ugotavlja. Tožnik je bil že z zapisnikom, ki ga je podpisal, seznanjen z ugotovitvami kontrole na kraju samem glede GERK-ov, navedenih v prvostopenjski odločbi; imel je možnost, da se o teh ugotovitvah izjavi, da jih izpodbija kot nepravilne in to dokaže, vendar svojega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnil. Do tistih ugovorov, ki jih je podal v upravnem postopku, se je primerno opredelil drugostopenjski organ.

15. V ostalem tožnik ugovorov v tožbi nima. Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave ter izvajanja predlaganih dokazov (glej prvi odstavek ter 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Za odločitev pomembna dejstva, ki jih tožnik konkretizirano ne prereka, so bila ugotovljena v upravnem postopku, na podlagi spisov zadeve, med katerimi so, poleg prvo- in drugostopenjske odločbe, tudi zapisnik o kontrolnem pregledu s pripombami tožnika ter njegova vloga - izjava, poslana AKTRP dne 22. 10. 2014. Dokazni predlog za svoje zaslišanje je tožnik prvič podal šele v tožbi, ne da bi obrazložil, zakaj tega ni storil že v upravnem postopku, in ga že zato sodišče ne more upoštevati (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Uredba o predpisanih zahtevah z izvlečkom iz priloge je pravni predpis, o vsebini prava pa se dokazni postopek ne izvaja. Glede na navedeno sodišče tudi nima podlage, da bi sledilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca kmetijske stroke, specialista za kmetijska zemljišča, ki je tudi sicer, brez navedbe upravičenih razlogov za to, prvič podan šele v tožbi.

K II. točki izreka:

17. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.