Jedro

Tožnikov izostanek z dela bi lahko opravičevala le zatrjevana bistvena zmota glede obstoja odločilne okoliščine, da mu je bil za sporni čas ponovno odobren bolniški stalež. Če je tožnik mislil, da napotitev na specialistični pregled pomeni hkrati tudi pravno priznano začasno zadržanost z dela, je bil, po presoji revizijskega sodišča, v zmoti zaradi svoje nezadostne skrbnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo (po razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ) ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek M. L. na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 23.7.1992 in 16.9.1992 o prenehanju delovnega razmerja zaradi tožnikovih neupravičenih izostankov z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma (6. točka 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Po napotitvi revizijskega sodišča je ugotovilo, da je bil tožniku z dnem 31.5.1992 zaključen bolniški stalež in da od tega dne dalje ni bil v opravičljivi zmoti glede ponovne odobritve le-tega. Zato je presodilo, da je šteti tožnikov izostanek od 1.6.1992 dalje za neopravičen.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77) in predlaga spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje tako, da bi se tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje zmoten pravni zaključek, da izostanek tožnika z dela ni upravičen, saj mu ni bila kot invalidu III. kategorije invalidnosti izdana odločba o razporeditvi na delovno mesto, ustrezno njegovi preostali delovni zmožnosti. Po stališču revizije ob taki ugotovitvi sodišča, tožnik ni bil dolžan prihajati na delo popravljalca palet, ki mu je bilo sicer ponujeno. Za pravilno odločitev tudi niso pravno pomembni motivi, ki so vodili tožnika, da na delo ni prišel, temveč zadošča nesporno ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka o njegovih pravicah delavca - invalida, ni odločila.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP/77, ki se uporablja na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Revizijskih razlogov, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizija ni dovoljena (3. odstavek 385. člena ZPP/77).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člena ZPP/77) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 385. člena). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja potem, ko je ugotovilo, da tožnik iz neupravičenih razlogov po zaključenem bolniškem staležu z dnem 31.5.1992 ni nastopil dela popravljalca palet. Čeprav tožnik na to delovno mesto res ni bil razporejen z dokončno odločbo tožene stranke, ta okoliščina - tudi po presoji revizijskega sodišča v sklepu opr.št. VIII 70/95 - ni opravičevala njegovega izostanka. Ob ugotovitvi, da je specialist medicine dela, prometa in športa ocenil, da navedeno delovno mesto ustreza tožnikovi delovni zmožnosti, je bilo materialnopravno zadoščeno normi iz 3. odstavka 48. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Tudi v primeru, da tožniku ne bi bilo izdano pozitivno zdravniško spričevalo, ni imel pravice izostati z dela, temveč bi se moral ali ravnati skladno določbi 1. odstavka 47. člena takrat veljavnega Zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 25/86 - ZVD) ali s pravnimi sredstvi uveljaviti izdajo formalne razporeditvene odločbe. To pomeni, da bi imel v obeh primerih pravico le odkloniti delo in od tožene stranke zahtevati odpravo nevarnosti oziroma nepravilnosti, ni pa imel pravice izostati z dela.

Tožnikov izostanek z dela bi lahko opravičevala le zatrjevana bistvena zmota glede obstoja odločilne okoliščine, da mu je bil za sporni čas ponovno odobren bolniški stalež. Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč pa razlogi, ki bi vplivali na tožnikovo prepričanje, da mu je bil tudi po 1.6.1992 odobren bolniški stalež, niso obstajali. Če je tožnik mislil, da napotitev na specialistični pregled pomeni hkrati tudi pravno priznano začasno zadržanost z dela, je bil, po presoji revizijskega sodišča, v zmoti zaradi svoje nezadostne skrbnosti.

Tožnik je bil namreč zaradi ugotovljene začasne nezmožnosti za delo dalj časa v bolniškem staležu (od 29.9.1989 do 31.5.1992), zato je vedel oziroma bi moral vedeti za način in postopek uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Upravičenost in trajanje zavarovančeve začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe se ugotavlja - in se je tudi v tožnikovem primeru ugotavljala - na podlagi listine, s katero zavarovanec uveljavlja nadomestilo plače in, ki jo izstavi zdravnik pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti z dela. To pomeni, da napotnica za specialistični pregled ne zadošča in v obravnavani zadevi ni zadostovala za priznanje upravičenosti bolniškega staleža in posledično tožnikove upravičene odsotnosti z dela. Ker mu ni bila izdana prej omenjena ustrezna listina, pa je kljub temu štel, da je upravičeno zadržan z dela, ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Zato njegova zmota, na katero se je skliceval v predhodnem postopku, ni bila opravičljiva. Stališče tožeče stranke da je bilo pravo v zvezi s presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja zmotno uporabljeno, ni utemeljeno.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77 in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).