Jedro

Glede na pavšalnost pritožnikovega nasprotovanja predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je bila že izvedba dokaza z zaslišanjem tožeče stranke dovolj za spoznanje sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zamudila narok iz upravičenega vzroka

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo (I. točka izreka), pravdo v tej zadevi vrnilo v stanje pred poravnalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo (II. točka izreka), sklep Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 380/2011 z dne 19.10.2012, o razveljavitvi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 1818/2010 z dne 12.1.2010, v 1. in 3. odstavku in ustavitvi postopka, pa razveljavilo (III. točka izreka)

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrne, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Res je sicer, kot trdi pritožnik, da je na naroku za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje navedel, da nasprotuje predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in predlagal, naj se zasliši varnostnika. Pri tem pa v nasprotju z 212. členom ZPP ni navedel, zakaj predlogu tožeče stranke nasprotuje, ni torej navedel nobenih razlogov za to nasprotovanje. Tega ne more spremeniti niti postavitev dokaznega predloga, ki je povrhu vsega tudi popolnoma neobrazložen. S tem gre zgolj za pavšalno nasprotovanje, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke v njenem predlogu. Višje sodišče tudi opozarja, da tudi če bi sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovilo narobe, to nikakor ne bi moglo predstavljati kršitve iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana le v primeru, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki bi jo moralo opraviti. Ni pa dvoma, da je sodišče opravilo predpisani narok za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

6. Tožeča stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje razložila, da je zamudila zaradi prometne nesreče, ki se ji je pripetila deset minut pred razpisanim poravnalnim narokom in narokom za glavno obravnavo dne 19.10.2012. Ta dejstva je potrdila tudi na zaslišanju. Sodišče prve stopnje je to izpoved ocenilo na podlagi osebnega vtisa ob zaslišanju, torej v skladu s 1. odstavkom 4. člena ZPP, ocenilo pa jo je kot prepričljivo, logično in življenjsko, pri čemer je še posebej poudarilo, da je tožeča stranka zainteresirana za pozitiven izid pravde, torej za to, da zmaga v pravdi, zaradi česar res ni verjetno, da namenoma ne bi pristopila na narok. Glede na pavšalnost pritožnikovega nasprotovanja predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je bila že izvedba tega dokaza dovolj za spoznanje sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zamudila narok iz upravičenega vzroka (1. odstavek 116. člena ZPP). Izpoved priče – varnostnika na sodišču S. – za odločitev torej sploh ni bila pomembna. Se pa tudi višje sodišče strinja, da ta izpoved še dodatno potrjuje izpoved tožnika. Čeprav se priča ni spomnila konkretnih podatkov, pa se je spomnila, da je moški pristopil do nje in povedal, da zamuja na obravnavo, zaradi česar so ga napotili v ustrezne pisarne. V spisu pa je tudi uradni zaznamek, da se je tožnik v sodni pisarni oglasil 19.10.2012 ob 9.20 in povedal, da je zamudil na narok zaradi prometne nesreče, kar se ujema z izpovedjo priče. S tem pa je še dodatno potrjena verodostojnost tožnikove izpovedi.

7. Pritožnik torej ni navedel nikakršnih razlogov za nasprotovanje tožnikovemu predlogu. Iz zapisnika naroka je tudi razvidno, da nobenemu od zaslišanih ni postavil nobenih vprašanj, prav tako pa niti po zaslišanjih ni zatrjeval neverodostojnosti izpovedi ali pa morebitne pomanjkljive trditvene podlage ali pomanjkanja dokazov. Tega pa ne more prvič uveljavljati šele v pritožbi (1. odstavek 337. člena ZPP). Najmanj neumestno pa je tudi, da sodišču prve stopnje in tožeči stranki očita, da nihče ni vprašal varnostnika, ali je bil tega dne sploh v službi. Na naroku je bil tudi pooblaščenec pritožnika, ki bi tako vprašanje lahko sam postavil, to dejstvo pa se pred sodiščem prve stopnje tudi sploh ni izpostavilo kot sporno. Glede na pritožnikovo nasprotovanje predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, za katero ta ni navedel nikakršnih razlogov, ni jih navedel niti po izvedbi zaslišanj, pa tudi ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče prve stopnje moralo od tožeče stranke zahtevati dodatno dopolnjevanje navedb ali da bi to morala storiti tožeča stranka sama, še manj pa bi bilo o tem potrebno vprašati pričo. 8. Višje sodišče zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje v več kot zadostni meri pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje, zato ni podana zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

9. Prav tako pa tudi ni podana uveljavljena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sklep mogoče preizkusiti in razlogi niso med seboj v nasprotju. Višje sodišče je že zgoraj razložilo, da izvedba dokaza z zaslišanjem priče niti ni bila potrebna, zaradi česar ni niti mogla vplivati na uspeh s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Zapis, da sodišče prve stopnje verjame, da je varnostnik videl tožnika, saj gre pri tej zadevi za nevsakdanji dogodek, pa je tudi razumeti zgolj kot potrditev izpovedi tožnika, in to v tem smislu, da je prišlo do dogodka, ko je nek moški zamujal na obravnavo, zaradi česar so ga napotili v ustrezno pisarno. Da naj bi bila ta izjava neverodostojna zgolj zato, ker se priča ni spomnila konkretne osebe ter časa dogodka, pa pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni zatrjeval, višje sodišče pa sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje, da je to logično glede na številčnost ljudi, ki vstopajo v sodno zgradbo.

10. Višje sodišče je presojalo le tiste navedbe, ki so za odločitev odločilnega pomena (360. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstaja upravičen vzrok za zamudo tožeče stranke na razpisani narok z dne 19.10.2012 (1. odstavek 116. člena ZPP). Zato je pravilen njegov sklep, s katerim je bilo predlogu ugodeno, pravda vrnjena v stanje pred tem narokom, sklep o ustavitvi postopka pa razveljavljen. Pritožba tako ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.