Jedro

Po določbah 157. člena ZDavP-2 ima pritožba zoper sklep o izvršbi suspenzivni učinek samo v primeru, če davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil lahko zavezanec s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v zakonu ni predvideno. Glede na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost zavezanca, da s pritožbo uspe, pa tudi ni potrebno, saj se interes zavezanca varuje uradoma. Tožnik tako nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem zakonske podlage za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva odločitev o predlogu. Zato je davčni organ tožnik predlog kot vložen po neupravičeni osebi pravilno in skladno z zakonom s sklepom zavrgel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom predlog tožnika za zadržanje davčne izvršbe do rešitve pritožbe zoper sklep št. DT 42918-149457/2013-2 08-3231-13 z dne 10. 12. 2014 zavrgel. 2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je davčni organ s sklepom z dne 18. 9. 2013 zoper tožnika začel postopek davčne izvršbe dolga iz naslova dohodnine, davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), globe za prekrške in stroške prisilne izterjave ter da je dne 10. 12. 2014 izdal sklep, s katerim je postopek izvršbe delno ustavil. Tožnik je zoper sklep z dne 10. 12. 2014 vložil pritožbo in hkrati tudi predlog za zadržanje davčne izvršbe do odločitve o pritožbi. Po določbah 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe, davčni organ pa po uradni dolžnosti zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Postopek odločanja o zadržanju davčne izvršbe se torej ne more začeti na zahtevo stranke, temveč le po uradni dolžnosti. Tožnik zato ne more biti stranka v postopku in se zato njegov zahtevek v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrže. 3. Pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep je drugostopni davčni organ zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa pojasni, da davčni organ sam zadrži izvršbo v vseh tistih primerih, ko oceni, da ima pritožnik možnost, da bo s pritožbo uspel. V takšnih primerih tudi izda ustrezen pravni akt. Medtem ko bi vlaganje predlogov za zadržanje izvršbe pomenilo, da se postopek podvaja, saj mora davčni organ v vseh primerih oceniti, če ni morda podana utemeljenost pritožbe in s tem razlog za zadržanje izvršbe. Odločbo o zadržanju izda davčni organ le v primerih, ko odloči, da so podani razlogi za zadržanje. In ker v konkretnem primeru ni formalnopravnih razlogov za začetek postopka na predlog stranke – tožnika, je prvostopni organ vlogo tožnika utemeljeno zavrgel. 4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je dne 22. 12. 2012 hkrati s pritožbo zoper sklep z dne 10. 12. 2014 vložil tudi predlog za odlog davčne izvršbe. Razlogi iz katerih naj bi tožnik ne bil stranka v postopku in tako ne imel možnosti, da predlaga odlog davčne izvršbe, so po mnenju tožnika pravno zmotni. Dejstvo je, da je v davčni izvršbi davčni zavezanec kot davčni dolžnik stranka v postopku. Zato bi morala tožena stranka z ozirom na predlog tožeče stranke za odlog izvršbe po uradni dolžnosti preveriti, ali so pritožbene navedbe tožnika kot davčnega dolžnika in stranke v postopku utemeljene ali ne, in presoditi, ali obstajajo razlogi za odlog davčne izvršbe. Iz izpodbijanega sklepa je jasno razvidno, da naslovni organ ni preverjal, ali so izpolnjeni pogoji za odlog, temveč je predlog tožeče stranke zgolj zavrgel. S tem je po mnenju tožnika poseženo v ustavno pravico tožnika do enakega varstva pravic posameznika pred sodiščem in drugimi državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Tožnik je kot davčni zavezanec nedvomno stranka v vseh davčnih postopkih, zato je njegov predlog za odlog davčne izvršbe ne samo dovoljen in zakonit, temveč tudi utemeljen. Ne glede na to, ali se določeni postopki vodijo po uradni dolžnosti, ima stranka pravico zato, da zavaruje svoje interese, dajati predloge organu, ki vodi postopek, ta pa je dolžan tak predlog obravnavati, hkrati pa odločiti po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali je tak predlog podan. S tem je zadoščeno načelu kontradiktornosti in načelu enakega varstva pravic, ki zahteva, da se v vseh postopkih, v katerih se določa o pravicah posameznika, med katere nedvomno spada tudi davčni postopek oziroma postopek davčne izvršbe, le-temu omogoči, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za nadaljnji tek postopka in njegov končni izid. Zato zavezancu, ki je podal predlog za zadržanje izvršbe in predlog za odlog izvršbe z ustrezno obrazložitvijo, ne more biti odvzeta pravica do sodelovanja v postopku. Zato je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ko je zaključila, da tožnik ni stranka v postopku izvršbe ter posledično napačno uporabila 129. člen ZUP, ki je predlog tožnika neutemeljeno zavrgla.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Pri svojih navedbah in predlogih vztraja tudi tožeča stranka v pripravljalni vlogi, v kateri iz previdnosti navaja še, da je zastarala tako pravica do odmere davka kot tudi pravica do izterjave po posameznih (določenih) izvršilnih naslovih.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Po določbah 157. člena ZDavP-2 ima pritožba zoper sklep o izvršbi suspenzivni učinek samo v primeru, če davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil lahko zavezanec s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v zakonu ni predvideno. Z ozirom na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost, da zavezanec s pritožbo uspe, pa tudi ni potrebno, saj se interes zavezanca v tem primeru varuje uradoma. Tožnik torej z ozirom na citirano zakonsko ureditev nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem zakonske podlage za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva odločitev o predlogu. To pa pomeni, da je davčni organ ravnal pravilno in skladno z zakonom (ZDavP-2 in ZUP), ko je tožnikov predlog kot vložen po neupravičeni osebi s sklepom zavrgel. Enako stališče kot v tej zadevi je sodišče zavzelo že večkrat, med drugim v zadevi I U 1318/2011 in v zadevi I U 292/2010, na katero se sklicuje drugostopni organ v svoji odločbi.

9. Sodišče pa tudi ne dvomi v ustavnost zakonske ureditve. Ustavnost zakonske ureditve, po kateri pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka in v zvezi s tem ustavnost instituta diskrecijske odložitve prisilne izterjave davka, pa je presojalo v več svojih odločbah (prim. odločbe U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998, U-I-339/98 z dne 21. 1. 2999, U-I-233/01 z dne 5. 2. 2004) in ugotovilo, da ta ni v neskladju z Ustavo.

10. Sodišče je zato tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker dejanske okoliščine v zadevi niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.