Jedro

Po 452. čl. in 453. čl. ZPP velja dolžnost stranke, da predloži listino, na katero se sklicuje v utemeljitev svojih navedb. In ker je v obravnavanem primeru tožena stranka v svoji pravočasni vlogi listine navedla, ni pa jih priložila, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, njihova predložitev šele na naroku za glavno obravnavo, bila opravljena prepozno in jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, opr.št. V Ig 313/94 z dne 5.5.1994, vzdržalo v 1. točki v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 227.997,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je razvidna iz te točke; 2.) prej navedeni sklep o izvršbi vzdržalo v 3. točki v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki 10.000,00 SIT stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1994 do plačila; 3.) toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh povrniti tožeči stranki 75.900,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2003 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo in predlagala njeno spremembo oziroma razveljavitev. V pritožbi povzema določbo ZPP, po kateri sodišče v sporu majhne vrednosti ne upošteva navedb in dokazov, ki niso navedeni v eni od obeh dovoljenih vlog v postopku. Tožena stranka pa je vse dokaze predlagala v ugovoru in pripravljalni vlogi, torej pravočasno. Tako je že ugovoru zoper sklep o izvršbi priložila kopije t.i. zelenih virmanov, s katerimi so se v zadevnem obdobju izvajali poboti preko SDK in kateri pomenijo bistven dokaz, da je imela nasprotno terjatev do tožeče stranke in jo je pobotala. Na prvem naroku je tožena stranka predložila še originale teh virmanov (da ne bi bilo dvoma o njihovi verodostojnosti) in zato se ne more šteti, da bi bila prekludirana glede tega dokaza. Priloga virmanov so bile še v že omenjeni pripravljalni vlogi predlagane pobotne izjave, kjer je bilo točno opredeljeno, kateri računi so se zapirali. Kateri računi tožene stranke so se zapirali s posameznim pobotom, pa je tožena stranka izrecno obrazložila - specificirala tudi v svoji pripravljalni vlogi. Napovedala je, da bo predložila še fakture, ki naj bi se zapirale, vendar v svojih arhivih (zaradi uporabe njenega skladišča v času zadnje vojne za namene zaklonišča je namreč bila ob dober del dokumentacije, ker so jo tedaj takratni uporabniki dobesedno zmetali ven), tožena stranka ni uspela najti, vsekakor pa si obveznosti tožeče stranke ni mogla izmisliti in zeleni virmani nesporno dokazujejo, da so bili ob zapadlosti posameznih faktur tožeče stranke izvedeni poboti preko SDK točno za take zneske. S strani SDK potrjen virman je ob uporabi zakonskih predpisov s finančnega področja, s katerimi je seveda sodišče seznanjeno, šteti za listino, ki izkazuje izvršeno kompenzacijo dveh denarnih zapadlih nasprotnih terjatev, nikakor se ga ne bi moglo izvesti, če bi tožena stranka ne mogla knjižiti nasproti obveznosti do tožeče stranke tudi svojo terjatev. Čeprav tožena stranka nima možnosti predložiti teh računov iz leta 1991, je potrebno ugotoviti, da je že s predloženimi tremi "zelenimi virmani" izkazala, da je imela na dan sprovedbe kompenzacij preko SDK, zapadle nasprotne terjatve do tožeče stranke, katere je do višine njene obveznosti do tožeče stranke vsakokrat pobotala. Tožena stranka meni, da z listinskimi dokazi v zgoraj opisanem pomenu, izkazuje drugačno stanje, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, saj bi ob uporabi zakonskih določb s področja knjigovodskega in finančnega poslovanja, bili zadevni "zeleni virmani" obravnavani kot dokazi, ki pričajo o ugasnitvi obveznosti tožene stranke, kar bi privedlo do drugačne odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka terjatvi tožeče stranke ugovarjala iz razloga, ker da je ta terjatev prenehala na podlagi pobota. Glede na to je izhajalo iz pravilne predpostavke, da bi morala tožena stranka dokazati, da so bili za uveljavljeni materialnopravni pobot izpolnjeni vsi pogoji po 336. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), med drugim tudi obstoj njenih terjatev, ki bi jih bilo mogoče pobotati z nasprotnimi terjatvami tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, po določilu 1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT. Upoštevaje določilo

480. čl. ZPP, veljajo tudi v takšnem sporu določila 451.,

452. in 453. čl. ZPP. V njih je navedeno, da mora v postopku v sporu majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (oz. v predlogu za izvršbo in v ugovoru, če gre za situacijo, kakršna je obravnavana, ko je pravda sledila predhodno začetemu izvršilnemu postopku), vsaka stranka pa lahko v rokih, navedenih v 452. čl. ZPP, vloži še po eno pripravljalno vlogo, pri čemer 453. čl. ZPP določa, da se ne upoštevajo dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. čl. ZPP. Skladno z navedenimi določili je sodišče prve stopnje za toženo stranko pravilno upoštevalo dejstva in dokaze iz ugovora ter iz njene pripravljalne vloge z dne 5.7.2003. Pri tem je ugotovilo, da je tožena stranka v ugovoru datumsko opredelila zneske, za katere naj bi bila opravljena kompenzacija, ter priložila tri fotokopije virmanov (brez navedb o tem, s katerimi njenimi terjatvami naj bi bil pobot opravljen in ne da bi predložila kompenzacijske izjave oz.

listinska dokazila o obstoju njenih terjatev). V vlogi z dne

5.7.2003 je tožena stranka sicer navedla, na katere njene račune naj bi se nanašala v pobot uveljavljena terjatev, vendar pa pobotnih izjav in listin, ki bi dokazovale obstoj njenih terjatev, navedeni vlogi ni priložila (čeprav jih je v njej navedla kot dokaz); pobotne izjave je predložila sodišču šele na prvem naroku za glavno obravnavo 8.7.2003, torej prepozno, zato jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

ZPP v 451. čl. določa, da morata pravdni stranki v tam navedenih vlogah navajati vsa dejstva in "predlagati" vse dokaze, 452. čl. ZPP govori o "odgovoru na navedbe" nasprotne stranke, 453. čl. pa, da se ne upoštevajo dejstva in dokazi, ki jih stranka "navaja" v vlogah, ki niso navedene v prejšnjem členu (tj. v 452. čl.). Zgolj gramatikalna razlaga navedenih določil bi celo lahko napeljevala na zaključek, ki ga ponuja tudi pritožnica, in sicer, da je tožena stranka s tem, da je nekatere (listinske) dokaze (zgolj) predlagala v ugovoru in pripravljalni vlogi, to storila pravočasno. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča iz namena zakona to ne izhaja. V obravnavanem primeru bi morala tožena stranka listinske dokaze, na katere se je sklicevala, priložiti ugovoru oz.

pripravljalni vlogi z dne 5.7.2003 (vendar jih ni, pri tem pa ni niti zatrjevala obstoja razlogov, ki bi ji to preprečevali).

V Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je urejena primerljiva situacija, pri kateri je določeno, da dolžnik lahko izpodbija sklep o izvršbi z ugovorom, ki mora biti obrazložen in mora v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (2. odst. 53. čl. ZIZ). Določilo je jasno in velja torej za obrazloženega le tisti ugovor, kateremu je dolžnik priložil napr. listinski dokaz, na katerega se je skliceval. Vendar pa je sodna praksa na enotnem stališču, da mora dolžnik priložiti listinski dokaz tudi ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, čeprav 2. odst. 61. čl. ZIZ za takšen primer določa, da je ugovor obrazložen, če dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in "predlaga" dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Ta terminologija je torej primerljiva s "predlaganjem" in "navajanjem" dokazov, ki je določena v 452. čl. in 453. čl. ZPP, kar pomeni, da velja dolžnost stranke, da predloži listino, na katero se sklicuje v utemeljitev svojih navedb. In ker je v obravnavanem primeru tožena stranka v svoji pravočasni vlogi listine navedla, ni pa jih priložila, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, njihova predložitev šele na naroku za glavno obravnavo, bila opravljena prepozno in jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, ni dopustno izpodbijanje dejanskega stanja s pritožbo (1. odst. 458. čl. ZPP), tožena stranka pa poskuša ravno to, saj trdi, da njene terjatve potrjujejo že zeleni virmani, ki že sami zase izkazujejo izvršeno kompenzacijo in ta sploh ne bi bila možna brez izdanih in knjiženih faktur obeh strank.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.