Jedro

Tožeča stranka je na podlagi aneksa št. 1 k pogodbi o opravljanju upravniških storitev pridobila aktivno legitimacijo za nastopanje v predmetnem postopku.

Za sprejem odločitve o zvišanju prispevka v rezervni sklad zadošča soglasje etažnih lastnikov, katerih solastniški deleži presegajo polovico vseh solastniških deležev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (in popravnim sklepom) je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 132652/2008 z dne 23.02.2009 v veljavi v 1. točki izreka za znesek 192,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2008 do plačila, in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 77,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 129,35 EUR.

Zoper sodbo se iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Etažni lastniki ne morejo razpolagati s sredstvi iz rezervnega sklada, zato ne morejo prenašati materialnopravnih upravičenj v zvezi s temi sredstvi. Zakon etažnim lastnikom prepoveduje prenos pravice izterjave nevplačanih sredstev v rezervni sklad na upravnika. Določba 3.a člena aneksa št. 1 k pogodbi o opravljanju upravniških storitev z dne 02.04.2009 nasprotuje tem zakonskim določbam, zato je nična. Prenos materialnopravnih upravičenj ni posel rednega upravljanja, ki bi se lahko sklenil s polovično večino solastniških deležev, temveč cesijo, pri kateri mora vsak etažni lastnik sam odločati o usodi terjatve, ki jo prenaša. Upravnik ni v nobenem primeru aktivno legitimiran za vtoževanje sredstev rezervnega sklada, kar izhaja tudi iz sodnih odločb opr. št. VSL I Cp 4063/2009 in VSL II Cp 357/2010. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, da vtožuje sredstva na transakcijski račun rezervnega sklada, izpolnila zahteve 3.a člena aneksa, ni pravilno. Ni pomembno, na kateri bančni račun se steče denar od vtoževane terjatve, bistveno je, kako je označena tožeča stranka in kaj določa izrek sodne odločbe. Iz tožbenega zahtevka ne izhaja, da bi se sredstva vtoževala na račun rezervnega sklada.

Sodišče prve stopnje se ne bi smelo opreti na Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb

(1), saj je določba 6. alineje 2. odstavka 2. člena v nasprotju z zakonom, poleg tega pa je sodišče pri sojenju vezano le na ustavo in zakon.

Za sprejem odločitve o zvišanju prispevka v rezervni sklad ne zadošča navadna večina. Zvišanje prispevka s tako večino pomeni nalaganje dodatnih finančnih obveznosti etažnim lastnikom, ki nima zakonske podlage, in s tem prehud poseg v pravico do zasebne lastnine. 116. člen Stvarnopravnega zakonika (2)(SPZ) določa, da se v pogodbi o medsebojnih razmerjih lahko določi višji prispevek v rezervni sklad, ta pogodba pa se po spremembi Stanovanjskega zakona (3)(SZ-1) lahko sprejme le s ¾ večino. Sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad torej ni bil veljavno sprejet, tožena stranka je redno plačevala prispevek v pravilni višini, zato je potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Pritožnica je v 2. pripravljalni vlogi izrecno navedla, da naknadni podpisniki z lastniškimi deleži v višini 12,56% niso sprejeli sklepa o povišanem prispevku, temveč le načrt vzdrževanja. Sodišče prve stopnje tega ugovora ni upoštevalo in o tem ni izvedlo dokaznega postopka. S tem je kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja in storilo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339 člena Zakona o pravdnem postopku (4)(ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Glede na višino vtoževanega zneska gre v obravnavanem primeru za postopek v sporih majhne vrednosti, v katerih je sodbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi aneksa št. 1 k pogodbi o opravljanju upravniških storitev pridobila aktivno legitimacijo za nastopanje v predmetnem postopku. Aneks je bil sprejet po predpisanem postopku in z zahtevano večino. 3. člen aneksa daje upravniku pravico, da v svojem imenu in v korist etažnih lastnikov od neplačnikov izterja dolgovana plačila v rezervni sklad, to pa stori s tem, da je zahteval izterjavo na transakcijski račun rezervnega sklada. V primeru prenosa pooblastila za izterjavo plačil v rezervni sklad ne gre za razpolaganje s sredstvi rezervnega sklada v smislu 4. odstavka 119. člena SPZ, ki omejuje namene, v katere se ta sredstva lahko porabi, temveč za zbiranje sredstev. Namen te določbe je, da se prepreči nesmotrno porabo sredstev rezervnega sklada in se zagotovi kritje izdatkov, potrebnih za vzdrževanje stavbe. Določba 3. člena aneksa zato ni v nasprotju z zakonom, saj ne določa, da se bodo sredstva porabila za namen, ki ga zakon ne dopušča, temveč le daje možnost upravniku, da v svojem imenu in za račun etažnih lastnikov doseže vplačila v rezervni sklad od neplačnikov. V tem primeru tudi ne gre za cesijo, s katero upnik prenese na tretjo osebo določeno terjatev, temveč le za prenos pravice, da upravnik v svojem imenu zahteva plačilo terjatve, plačilo pa sprejme v korist tretjih, to je etažnih lastnikov. Tožeča stranka je v izvršilnem postopku, iz katerega izvira predmetna pravda, zahtevala plačilo dolgovanega zneska na transakcijski račun rezervnega sklada. S sklepom o izvršbi opr. št. VL 132652/2008 z dne 23.02.2009, je bilo toženi stranki naloženo plačilo obravnavane terjatve na transakcijski račun rezervnega sklada. Izpodbijana sodba je ta sklep v obsegu, v kakršnem je bila vtoževana terjatev utemeljena, obdržala v veljavi. Iz sodbe sodišča prve stopnje torej izhaja, da se mora dolgovana sredstva plačati na transakcijski račun rezervnega sklada in ne tožeči stranki.

Sodni odločbi, na kateri se v pritožbi sklicuje tožena stranka, se nanašata na primera, ko etažni lastniki upravnika niso posebej pooblastili za vložitev tožbe na vplačilo prispevka v rezervni sklad, oziroma ko tožba ni bila vložena v korist in na račun rezervnega sklada, zato v obravnavanem primeru, ko je tako pooblastilo bilo dano, tožba pa je vložena v korist rezervnega sklada, nista uporabni.

Ne drži, da je s tem, ko se za sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih zahteva ¾ večina, taka večina avtomatično določena tudi za sprejem odločitve o povišanju prispevka v rezervni sklad. 116. člen SPZ sicer določa, da se s pogodbo o medsebojnih razmerjih lahko uredi način oblikovanja rezervnega sklada, če višina prispevka presega znesek iz 3. odstavka 119. člena SPZ. Povišanje prispevka pa se lahko določi tudi drugače. 41. člen SZ-1 določa, da lahko etažni lastniki v načrtu vzdrževanja določijo višji znesek mesečnega vplačila v rezervni sklad. Odločanje o načrtu vzdrževanja se po 26. členu SZ-1 šteje za posel rednega upravljanja. Zakon nikjer izrecno ne določa, da se za sprejem odločitve o zvišanju prispevka v rezervni sklad zahteva ¾ večina. Odločitev sodišča prve stopnje, da za sprejem odločitve o zvišanju prispevka v rezervni sklad zadošča soglasje etažnih lastnikov, katerih solastniški deleži presegajo polovico vseh solastniških deležev, je zato pravilna, sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad pa je bil sprejet z ustrezno večino. To pa pomeni tudi, da določba 6. alineje 2. odstavka 2. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, ki zvišanje prispevka v rezervni sklad določa kot posel rednega upravljanja, ki se sprejme z navadno večino, ni v nasprotju z zakonom, in je sodišče prve stopnje nanj lahko oprlo svojo odločitev.

Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da naknadni podpisniki z lastniškim deležem 12,56% niso sprejeli sklepa o povišanem prispevku, in da se o tem ni izvedlo dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka, in sicer prebralo listine v prilogah B1 – B12 spisa, ter se opredelilo do tega, ali naknadno zbrani podpisi pomenijo soglasje k sklepu o povišanju prispevka (stran 8 sodbe). Sodišče prve stopnje je torej obravnavalo ugovor tožene stranke in ni kršilo njene pravice do obravnavanja.

Podan ni noben od razlogov, iz katerih tožena stranka izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo skladno s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS št. 60/2009

(2) Ur. l. RS št. 87/2002

(3) Ur. l. RS št. 69/030 in 57/08

(4)Ur. l. RS 73/2007 – UPB3 in 45/2008