Jedro

V sklepu o nedovolitvi spremembe tožbe se mora sodišče opredeliti do vprašanja smotrnosti takega ravnanja, sicer se sklepa ne da preizkusiti.

Določilo 3. točke 341. člena ZOR določa nedopustnost pobotanja, ki bi ga uveljavljal dolžnik dolga, ki je nastal z namerno povzročitvijo škode. Vendar je smisel te določbe v tem, da gre za varstvo upnika, ki ni tudi sam dolžan zaradi namerne povzročitve škode. Pri pretepu tožnikova škoda ni take vrste, da ne bi bilo prav, da bi ga pri povračilu ovirala morebitna njegova lastna dolžniška zaveza.

Zakon o predpisani obrestni meri, ki je začel veljati 28.6.2003 (ZPOMZO-1), je opustil ločevanje med pravimi zamudnimi in valorizacijskimi obrestmi. Zato od 28.6.2003 dalje od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (torej zakonske zamudne obresti) in ne, tako kot od 1.1.2002 do 27.6.2003 zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero (v skladu z ZPOMZO-A).

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (to je v točkah 1, 3, 4, 5 in 6 izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo in sklepom ni dovolilo spremembe tožbe (1. točka izreka), vzelo na znanje umik zahtevka za plačilo odškodnine v višini 100.000,00 SIT iz naslova skaženosti in v tem delu postopek ustavilo (2. točka izreka), ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženca do tožnika (3. točka izreka), tožencu naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača odškodnino v višini

200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (4. točka izreka), kar je tožnik zahteval več ali drugače, zavrnilo (5. točka izreka), in tožniku naložilo, da tožencu v roku 15 dni povrne njegove pravdne stroške v znesku 52.265,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (6. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper 1., 5. in 6. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje. V pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločbe sodišča prve stopnje.

Navaja, da je sodišče iz opisa škodnega dogodka izpustilo toženčevo davljenje, do katerega je prišlo pri valjanju po tleh, kar izkazuje tudi njegova poškodba vratu. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj sodišče šteje, da je bilo toženčevo ravnanje utemeljeno, njegovo pa naj bi predstavljalo izzivanje. Meni, da je bilo ravno obratno, saj je dejansko toženec z vožnjami po tujem zemljišču in odstranjevanjem nasute zemlje povzročil slabe odnose med pravdnima strankama. Toženec ima dostop do svojih zemljišč urejen tudi po drugi poti. Ugotovitev sodišča, da je proti tožencu tekel s koso v roki, nima podlage v izvedenih odnosih. Dejansko je imel koso na rami, vendar ne zato, da bi z njo grozil tožencu. Tistega dne je le kosil krompir. To izhaja tudi iz izpovedi priče M. H. in A. B., ki bi jima sodišče moralo slediti. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo obseg nastalega strahu in mu prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in strah. Poudarja, da je tudi izvedenec ugotovil, da je bil v obdobju enega meseca in pol zmanjšano življenjsko in delovno sposoben do te mere, da je potreboval tujo pomoč, kar je nedvomno predstavljalo njegove duševne bolečine. Zato je neutemeljena zavrnitev zahtevka za povračilo škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede škode iz naslova duševnih bolečin zaradi izgube časti in dobrega imena sodba sploh ni obrazložena. Ob takem škodnem dogodku, kot je bil obravnavani, je kot na dlani, da je bil fizično in psihično maltretiran ter izpostavljen pogledom in neprijetnemu sočutju velikemu številu ljudi. Nadalje iz izreka odločbe ni razvidno, katere spremembe tožbe sodišče ni dovolilo - ali tiste v zvezi s tujo pomočjo ali pretrpljeno nematerialno škodo. Tega dela odločbe zato ni mogoče preizkusiti. Zvišanje tožbenega zahtevka za nematerialno škodo ne predstavlja spremembe tožbe, ampak le valorizacijo tožbenega zahtevka zaradi spremenjenih okoliščin, to je preteka časa od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Dovolitev spremembe tožbe bi bila tudi sicer smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pri odmeri zamudnih obresti je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo načelno stališče Vrhovnega sodišča RS. Tudi odločitev o pravdnih stroških ni pravilna. Sodišče zmotno navaja, da ni priglasil stroškov za pripravljalne vloge, poleg tega pa bi mu moralo v celoti in ne le do polovice prisoditi strošek za izvedenca medicinske stroke.

Toženec se pritožuje zoper 3., 4. in 6. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tudi on uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga primarno spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno izločilo oziroma ni upoštevalo izpovedi prič

I. in V. T.. Poudarja, da je imel v traktorju v rokah le volan in ne kakšne železne deske. Železne deske ni ugotovila niti policija, ki je opravila ogled in zapisnik škodnega dogodka. Tudi diagnoza tožnikove pritožbe tega ne izkazuje. Pač pa je možno, da je tožnik dobil udarnino prsnega koša, ko sta se valjala po tleh. Izpeljava sodišča, da je z železno desko razorožil tožnika in mu tako vzel koso, presega tožbene navedbe in navedbe samega tožnika. Sodišče bi moralo zavzeti stališče do njegove izpovedbe, da je tožnik zamahnil s koso proti njem, on pa je odskočil in ujel spodnji del ročaja kose ter mu koso tako iztrgal iz rok. Sodišče bi moralo pri presoji zadeve bolj upoštevati dogajanje pred kritičnim dogodkom, namreč dejstvo, da je tožnik z nasuvanjem zemlje ravnal neprimerno in izzivalno in nato še s koso tekel proti njemu. Napadalec oziroma povzročitelj kritične situacije je bil zato izključno tožnik sam. Njemu, ki se je zgolj branil, pa ni mogoče očitati nikakršnega krivdnega ravnanja. Vsekakor ni imel nobenega naklepa koga poškodovati. Toženec ugovarja tudi zavrnitvi njegovega pobotnega ugovora. Zgolj dejstvo, da ni predložil medicinskega izvida glede utrpele nematerialne škode, ne pomeni, da te škode ni utrpel. Iz njegove izpovedi in predvsem izpovedi V. T. je razvidno, da je pobotni ugovor vsaj delno utemeljen. Ker ni ravnal naklepno, pa tudi ne obstaja zadržek iz 341. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Na koncu poudarja, da tožnik ni bil v nikakršnem strahu, saj je bil izzivalec škodnega dogodka, pa tudi fizičnih bolečin ni mogel utrpeti, saj je šel po škodnem dogodku domov peš. Sodišče prve stopnje je nenazadnje pri stroškovni odločitvi napačno upoštevalo zgolj uspeh pravdnih strank po temelju in ne tudi po višini.

Pritožbi sta bili v skladu z določbo 1. odst. 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo) vročeni nasprotnima strankama, pa odgovora ni podala nobena izmed njiju.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po 2. odst. 184. člena ZPP obstoje tri oblike objektivne spremembe tožbe. Do spremembe tožbe pride s spremembo istovetnosti zahtevka, povečanjem obstoječega zahtevka ali uveljavljanjem drugega zahtevka poleg obstoječega. Po podatkih spisa je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 7.5.2003 povečal zahtevek iz naslova nematerialne škode in poleg tega (prvotnega) zahtevka uveljavljal še zahtevek iz naslova materialne škode (nudenja tuje pomoči). Nedvomno je torej svojo tožbo spremenil. ZPP mu to pravico tudi daje, čeprav le v omejenem obsegu.

Če zakon spremembe tožbe sploh ne bi dovolil, bi s tem silil tožnika, da začne novo pravdo. Vendar tudi toženca ne sme izpostavljati lahkomiselnemu nadlegovanju tožnika. Zato ZPP, če se toženec spremembi upira, prepušča sodišču, da dovoli spremembo, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odst. 185. člena). Sodišče torej po svojem preudarku nadomesti privoljenje toženca. Dovolitev spremembe bo smotrna vselej, če se z dovolitvijo spremembe prihrani ali prepreči nova pravda in če se s tem že tekoča pravda ne obremeni preveč. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani odločbi s tem vprašanjem ne ukvarja, ker očitno šteje, da sprememba tožbe ob upiranju toženca ni dovoljena. To pa ne drži. Pritožbeno sodišče odločbe sodišča prve stopnje zato v tem delu ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje bo moralo o tem odločati ponovno (3. točka 365. člena v zvezi s 14. točko 2. odst. 339. člena ZPP).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava bo moralo ponovno odločati tudi o toženčevem pobotnem ugovoru. Prvič zato, ker ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec za trditve o pretrpljeni nematerialni škodi ni predložil oziroma predlagal nobenih dokazov.

Nasprotno, v 4. točki odgovora na tožbo je kot dokaz svojim trditvam predlagal zaslišanje tožnika in ostale dokaze, navedene v tej vlogi.

Toženec v pritožbi pravilno opozarja, da izvedensko medicinsko mnenje in izvid nista edini možni dokaz o pretrpljeni nematerialni škodi.

Poleg tega se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženčev pobotni ugovor nedopusten, ker mu nasproti stoji terjatev odškodnine za škodo, storjene namenoma. Določilo 3. točke 341. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 s spremembami, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001) res določa nedopustnost pobotanja, ki bi ga uveljavljal dolžnik dolga, ki je nastal z namerno povzročitvijo škode. Vendar je smisel te določbe v tem, da gre za varstvo upnika, ki ni tudi sam dolžan zaradi namerne povzočitve škode. Glede na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje škodnega dogodka, škoda, ki jo je pretrpel tožnik, ni take vrste, da ne bi bilo prav, da bi ga pri povračilu ovirala morebitna njegova lastna dolžniška zaveza. Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje brez razloga varuje osebno integriteto le ene izmed pravdnih strank, saj sta bili po njegovih dejanskih ugotovitvah v pretepu obe približno enako "izzivalni".

V tem smislu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbam obeh pravdnih strank, razveljavilo tudi točke 3, 4, 5 in 6 izreka sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, poleg že poudarjenega, upošteva še naslednje: sodna praksa vse do občne seje Vrhovnega sodišča RS 26.6.2002 res ni priznavala zamudnih obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas do trenutka odmere denarne odškodnine iz razloga, ker uveljavljena ureditev zamudnih obresti ni razlikovala med pravimi zamudnimi in valorizacijskimi obresti. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list RS, št. 109/2001) pa je izrecno ločil obresti glede na njihovo funkcijo. Zato se po sodni praksi od 1.1.2002 dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka tožnikove zamude, če je ta nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, pa od 1.1.2002 dalje, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri, in to kljub dejstvu, da se denarne odškodnine za nematerialno škodo odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (primerjaj načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, objavljeno v publikaciji Pravna mnenja, št. I/2002, stran 11). Na drugi strani zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, zaradi uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri dne 28.6.2003 (Ur. list RS, št. 56/2003) tečejo le do 27.6.2003. Omenjeni zakon je namreč opustil ločevanje med pravimi zamudnimi in valorizacijskimi obrestmi.

Relativno visoka stopnja obrestne mere zamudnih obresti je posledica slabe plačilne discipline in ima kaznovalno funkcijo, zaradi česar ne vsebuje niti prekrite temeljne obrestne mere. Od 1.1.2002 do

27.6.2003 zato oškodovancem od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (oziroma zakonske zamudne obresti).

Zaradi razveljavitve izpodbijanega dela prvostopenjske odločbe se pritožbenemu sodišču zaenkrat ni bilo treba opredeljevati do ostalih pritožbenih navedb.