Jedro

Daljnovod kot objekt je celota stebrov in električnih vodov. Ker bi bilo treba šteti, da gre za nov objekt, bi tako organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda po predlagani trasi, po določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona, kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt), kot trdi tudi tožnik, ter da javne koristi ni mogoče izkazovati na tak drug način, kot to meni stranka z interesom.

Pri služnostih v javno korist v smislu 110. člena ZUreP-1 gre za služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oziroma so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ. Glede na načelo specialnosti (3. člen SPZ), po katerem brez objekta ni stvarne pravice, se je mogoče opreti tudi na določbo 223. člena SPZ, po kateri stvarna služnost preneha, če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena; obstoječi daljnovod pa bo prenehal, saj bo porušen ter zgrajen nov.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto št. 352-35/2012-18 z dne 4. 2. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 300,97 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom A., d.o.o., Ljubljana se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo (v izpodbijanih 1., 2., 3. in 6. točki) odločila: da se začne postopek ustanovitve služnosti v javno korist na nepremičninah parc. št. 2109 in 2105/2, obe k.o. ..., last tožnika (1. točka izreka); da dokler postopek ustanovitve služnosti v javno korist ni pravnomočno končan, služnostnemu zavezancu ni dopusten pravni promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje (2. točka izreka); da se v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah zaznamuje začetek postopka ustanovitve služnosti v javno korist (3. točka izreka) in da se zahteva pooblaščenke služnostnega zavezanca - tožnika za povrnitev stroškov postopka zavrne (6. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je A., d.o.o., 9. 7. 2012 vložil zahtevo za omejitev lastninske pravice zaradi posodobitve daljnovoda 110 kV Brestanica-Hudo iz enosistemske (110 kV) v dvosistemsko izvedbo (2x110 kV) na odsekih TEB-Družinska vas (SM84) in Bajnof (SM102) do RP Hudo. A. - služnostni upravičenec je izvajalec obvezne gospodarske javne službe in po 22. členu Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) kot sistemski operater prenosnega omrežja zadolžen za aktivnosti v zvezi s tem omrežjem, med drugim za njegovo vzdrževanje in razvoj. Upravni organ ugotavlja, da so bile zahtevi priložene priloge, določene v petem odstavku 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Pred vložitvijo zahteve je služnostni upravičenec poskušal s tožnikom skleniti pogodbo o ustanovitvi služnosti v javno korist, vendar do njene sklenitve ni prišlo. Glede namena ustanovitve služnosti se upravni organ sklicuje na prvi odstavek 93. člena in drugi odstavek 110. člena ZUreP-1. Navaja, da je obstoječi 110 kV daljnovod, ki je že vpisan v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture in za katerega so bila pridobljena upravna dovoljenja (v letu 1959 in v letu 1960), predmet posodobitve, ki se bo izvedla na podlagi določil 10.2. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov kot vzdrževalna dela v javno korist in skladno z Uredbo o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike. V konkretnem primeru gre za rušenje obstoječega daljnovoda in izgradnjo novega dvosistemskega daljnovoda po trasi obstoječega daljnovoda. Namen rekonstrukcije obstoječega daljnovoda je povečanje prenosne kapacitete v dvosistemski daljnovod 110 kV nivoja zaradi zahtev večjih in tehnološko zahtevnejših odjemalcev električne energije po višji kakovosti dobave električne energije ter evakuaciji energije iz TE Brestanica. Za območje Dolenjske in Bele krajine se za najbolj neugoden izkaže izpad dvosistemskega DV 2x110 kV Krško-Hudo, kar privede do močne preobremenitve DV 110 kV Brestanica-Hudo. Problem rezervnega napajanja dolenjske regije je možno rešiti le z ojačitvijo 110 kV omrežja, kar se lahko izvede le z izgradnjo novega dvosistemskega 110 kV daljnovoda po trasi obstoječega enosistemskega daljnovoda 110 kV med TE Brestanica in RP Hudo. Načrta razvoja prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji od leta 2009 do leta 2018 in od leta 2011 do leta 2020 načrtujeta projekte v prenosnem elektro-energetskem omrežju, ki zagotavljajo cilje dolgoročnega zanesljivega, varnega in učinkovitega delovanja ter upoštevane tehnološke posodobitve celotnega elektro-prenosnega omrežja, med njimi tudi rekonstrukcijo DV 110 kV Brestanica-Hudo v dvosistemski daljnovod. S posodobitvijo daljnovoda, ki bo izvedena skladno z novimi standardi, se odpravi tudi nezaželeno križanje daljnovodov. Iz strokovnih mnenj o okoljski skladnosti rekonstrukcije (referat št. 2100 izdelovalca B.B.) in poročila o vplivih na okolje za poseg rekonstrukcije DV za elektromagnetno sevanje in hrup (poročilo št. Veno-2727 izdelovalca B.B.) izhaja sklepna ocena o sprejemljivosti vpliva daljnovoda za okolje tako s stališča elektromagnetnega sevanja kot tudi hrupa. Prvostopenjski upravni organ je z vpogledom v PISO, evidenco zemljiškega katastra ter veljavni prostorski akt (Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice) ugotovil potek predmetnega daljnovoda, in sicer da poteka obstoječa trasa tudi po parc. št. 2105/2 in 2109, obe k.o. ... Zaključuje, da je obstoj javne koristi razviden iz dejstva, da gre za gradnjo oziroma posodobitev gospodarske javne infrastrukture, ki je nujno potrebna. Z ustanovitvijo služnosti se zagotovi možnost izvedbe posodobitve daljnovoda. Izvedba je predlagana po obstoječi trasi in tako ne bo dodatno omejevala predmetnega zemljišča. Vplivi na okolje so sprejemljivi in v skladu z veljavno zakonodajo ne bodo presegali zakonsko dovoljenih mejnih vrednosti, kar vse pomeni, da je omejitev lastninske pravice sorazmerna z namenom, ki ga zasleduje, pri čemer gre za najmanjši možni poseg v okolje in zasebno lastnino, kot je še mogoče glede na cilj investicije. V zvezi s pripombami služnostnega zavezanca upravni organ še navaja, da gre za legalno zgrajen objekt, da je poseg posodobitve obstoječega daljnovoda skladen z veljavnim prostorskim aktom, kar izhaja iz Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice. Iz grafičnega dela odloka je jasno razviden potek obstoječega daljnovoda, v strateškem delu pa je predvideno, da se vzpostavijo nova ter rekonstruirajo ali dopolnijo obstoječa infrastrukturna omrežja. V zvezi s 83. členom Odloka pojasnjuje, da podzemna izvedba kljub temu, da gre za daljnovod v naselju, ni smotrna, saj gre za že zgrajen objekt visoke napetosti, v območju arheološke dediščine Vinji vrh - Šmarjeta ter naravovarstvenem območju Nature 2000 Krakovski gozd - Šentjernejsko polje ter na erozijskem območju. V obravnavanem primeru gre za nepravo stvarno služnost, ki se ustanovi v korist določene osebe. V predlogu je tudi naveden obseg služnosti.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 13. 6. 2013 zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko izpodbijano odločbo. Kot neutemeljen je ocenil ugovor, da bi moral prvostopenjski organ zahtevo za ustanovitev služnosti zavreči, ker ponudba za ustanovitev služnosti v predhodnem postopku naj ne bi bila identična z zahtevkom služnostnega upravičenca v upravnem postopku. Ugotavlja, da se predlog za omejitev lastninske pravice nanaša na vsebinsko enaka dela in za vsebinsko enak namen, kot je v predlogu ponudbe. To, da naj bi se ustanovitev služnosti s pogodbo predlagala v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, z zahtevo v upravnem postopku pa se zahteva ustanovitev služnosti v korist vsakokratnega služnostnega upravičenca, pa ne pomeni takšnega neskladja, da zahteva ne bi bila procesno sposobna za obravnavo. Z določbami EZ in ZUreP-1 je izkazana javna korist na abstraktni ravni. Izkazana pa je tudi konkretna javna korist. Upravičenec je izkazal, da je nujno treba izvesti dela, glede katerih je predlagal ustanovitev služnosti. Svoje trditve je utemeljil z Dolgoročnim planom za obdobje 1986 do 2000, dopolnjenim 1989, Resolucijo o nacionalnem energetskem programu, Odlokom o strategiji prostorskega razvoja Slovenije, Načrtom prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji. Predložil je tudi dokument identifikacije investicijskega projekta, strokovno mnenje o okoljski skladnosti rekonstrukcije, poročilo o vplivih na okolje za poseg rekonstrukcije Brestanica-Hudo elektromagnetnega sevanja in hrupa. Neutemeljeno je sklicevanje na določbe tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, saj se ta po naravi stvari lahko uveljavlja za gradnjo novih objektov. Občinski prostorski akti ne morejo biti podlaga za rekonstrukcijo, ki jo izvaja upravičenec kot sistemski operater prenosnega omrežja električne energije. Ne gre tudi za dejansko stanje iz četrtega odstavka 93. člena ZUreP-1. (Pri)tožnik tudi ni bil oškodovan, ker se postopek ni vodil po Zakonu o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor.

Tožnik v tožbi ugovarja, da niso izpolnjene procesne predpostavke za začetek postopka, ker pogodba o ustanovitvi služnosti ni bila identična (v delu, ki se nanaša na služnostnega upravičenca) z zahtevkom služnostnega upravičenca v upravnem postopku. Pogodba se nanaša na ustanovitev prave stvarne služnosti, torej ni šlo za ustanovitev služnosti v javno korist, niti za nepravo stvarno služnost. Nadalje meni, da ni izkazana javna korist. Resolucija o nacionalnem energetskem programu ne vsebuje določb o daljnovodu DV 2x110 kV Brestanica-Hudo, enako Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije. V Načrtu razvoja prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji za obdobje 2011 do 2018 pa je navedeno, da je daljnovod DV 2x110 kV Brestanica-Hudo potrebno rekonstruirati do leta 2011. Ker ta rekonstrukcija ni bila izvedena, to pomeni, da javni interes več ne obstaja. Za ta del daljnovoda ni bil sprejet državni lokacijski načrt. Iz lokacijske informacije občine Šmarješke Toplice izhaja, da je treba kabelske inštalacije v naseljih napeljati izključno zemeljsko, torej načrtovana rekonstrukcija ni v skladu s prostorskim redom Občine Šmarješke Toplice. Ne vlada ne občinski svet s sklepom nista ugotovila, da je gradnja predvidena v javno korist. Organ ni upošteval Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor. Obstoj daljnovoda ne more biti podlaga za obstoj javnega interesa v postopku omejitve lastninske pravice (pri tem se tožnik sklicuje na odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice). Projekt posodobitve ni načrtovan v skladu s prostorskimi sestavinami dolgoročnega plana občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do leta 2000, srednjeročnega plana občine Novo mesto za obdobje od 1986 do 1990 s spremembami in dopolnitvami od leta 1990 do leta 2003, Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za zunajmestni prostor Mestne občine Novo mesto, ki določa, da naj se vsa nova in prenovljena infrastruktura napeljuje v javnem prostoru, kabelski vodi naj se napeljujejo le pod zemljo in naj se posegi izvajajo tako, da se bivalne razmere ne bodo poslabšale ter s sklepom Občinskega sklepa občine Šmarješke Toplice št. 209, iz katerega se izhaja, da se posodobitev daljnovoda na odsekih TEB - Družinska vas (SM84) in Bajnof (SM102) izvede tako, da ne bo poslabšala dosedanjih bivalnih pogojev in kvalitete življenja in se zahteva, da se rekonstrukcija izvede po zemlji in delno odmakne od bivalnih površin. Organ se sklicuje na strokovna mnenja o okoljskih skladnostih B.B., pri čemer pa je spregledano, da gre v tem primeru za tak primer, da se kapaciteta prenosne moči in prostorske dimenzije bistveno povečujeta, s čimer se povečuje tudi obremenitev v trasi ležečih zemljišč in objektov. S stališča prostorskega načrtovanja in Uredbe o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju je treba poseg šteti za nov poseg v prostor in nov vir vpliva. Pri razvoju energetskih sistemov je treba upoštevati načela varstva bivalnega okolja ter izboljšanje kakovosti okolja, zato se na pozidanih oziroma stanovanjskih območjih daje prednost kabelski izvedbi. Povišanje stebrov iz 20 metrov na 31 metrov predstavlja poseg v okolje in povečanje vpliva na sosednja zemljišča, enako velja za podaljšanje konzol in povečanje števila kablovodov, pri tem pa poseg predstavlja povečanje vpliva na okolje in povečanje prenosne moči. Glede hrupa zakonodaja predpisuje mejne vrednosti, ki so odvisne od občutljivosti posameznega območja. Na podlagi Zakona o varstvu okolja in Uredbe o elektromagnetskem sevanju v naravnem in življenjskem okolju spadajo območja, namenjena kmetijski dejavnosti in so hkrati namenjena bivanju, med območja s I. stopnjo varstva pred sevanjem z določenimi mejnimi efektivnimi vrednostmi električne poljske jakosti in mejnimi efektivnimi vrednostmi gostote magnetnega polja. Do teh dejstev se prvostopenjski organ ni opredelil. Navedbe niso bile preverjene z imenovanjem okoljskega izvedenca, ki bi podal izvid in mnenje glede meritve hrupa in meritve elektromagnetnih valovanj, s čimer bi se ugotovilo, ali je omejitev lastninske pravice v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Iz izpodbijane in pritožbene odločbe ni razvidno, kakšna je obremenitev tožnikovih nepremičnin s sevanjem, prav tako ni izkazano, da gre za najmanjši možni poseg v okolje in zasebno lastnino oziroma da je izpolnjen pogoj sorazmernosti. Zgolj to, da je varovalni pas enak, ne zadošča, saj je potrebno poudariti, da so se standardi na področju varstva okolja spremenili in sedaj veljajo bistveno strožji pogoji in standardi za posege v okolje. Tožnik tudi meni, da ne gre za vzdrževalna dela, temveč za gradnjo novega daljnovoda. Ni se mogoče sklicevati na Uredbo o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike. Tudi vris v kataster gospodarske infrastrukture in prostorski informacijski sistem občine ne pomeni, da ima služnostni upravičenec služnost. Investitor bi moral v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izkazati pravico graditi za vsa zemljišča, preko katerih daljnovod poteka in ne le za zemljišča, na katerih stojijo objekti daljnovoda. Tožnik napada tudi odločitev o stroških, ker meni, da bi jih moral povrniti služnostni zavezanec, ki je postopek začel. Predlaga, da se 1., 2., 3. in 6. točka prvostopenjske odločbe odpravijo in se zadeva v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Podrejeno predlaga, da se 1., 2., 3. in 6. točka prvostopenjske odločbe odpravijo in zahteva za uvedbo postopka ustanovitve služnosti zavrne, tožniku pa je služnostni upravičenec dolžan povrniti stroške, nastale v postopku prve in druge stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Stranka z interesom A., d.o.o. v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke glede procesne predpostavke. Navaja, da je v sodni praksi že sprejeto stališče, da predlagana pogodba s služnostjo v korist gospodujočega zemljišča in ne v korist investitorja, kot je predlagana pred upravnim organom, zadošča pogoju predhodno opravljenega postopka s ponudbo. Zavrača tudi ugovore, da ni izkazan obstoj javne koristi. Glavni akt, na katerega se sklicuje investitor, je Dolgoročni plan Posebne samoupravne interesne skupnosti za elektrogospodarstvo in premogovništvo Slovenije za obdobje 1986 do 2000, dopolnjen 1989, ki je strateški akt države, katerega so bile dolžne tedanje občine preliti v svoje prostorske ureditvene pogoje. Ta izrecno predvideva DV 110 kV Brestanica-Hudo in ga v grafičnem delu tudi okvirno umešča v prostor. Občina Novo mesto je sprejela prostorske sestavine dolgoročnega plana občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in srednjeročnega družbenega plana občine Novo mesto do leta 2004. Na podlagi teh aktov je infrastruktura na tožnikovih zemljiščih predvidena in dovoljena. Daljnovod je vrisan v kataster gospodarske javne infrastrukture, iz predpisov s področja energetike pa izhaja, da je tak objekt v javno korist in se zanj uporabljajo določbe 93. člena ZUreP-1. Da je potrebna posodobitev daljnovoda v dvosistemsko izvedbo, izhaja iz planskih aktov, ki jih je investitor naštel v svojih vlogah, najkonkretneje iz Načrta razvoja prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji za obdobje 2011 do 2018. Resolucija o Nacionalnem energetskem programu, kot splošen krovni strateški akt, takih konkretnih navedb ne more imeti. Tudi če državni lokacijski načrt ni bil sprejet, to ne pomeni, da javna korist za ta odsek daljnovoda ni izkazana. Občinski akti, na katere se sklicuje tožnik, pa ne morejo razveljaviti državnega akta. Občinski akti se lahko nanašajo kvečjemu na občinsko infrastrukturo in izvajalce občinskih javnih služb. Glede tožbenih očitkov o nesorazmernosti posega v prostor, poslabšanju razmer, vplivih posodobljenega daljnovoda ter povečanem sevanju in hrupov, investitor meni, da tožnik postavlja le pavšalne trditve in ne predlaga nobenih konkretnih dokazov. Brezpredmetni pa so tožbeni očitki glede izvedbe posodobitve, saj se predmetni postopek nanaša na pridobivanje služnosti v javno korist. Predlaga zavrnitev tožbe ter zahteva povrnitev stroškov tega sodnega postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe stranke z interesom, vztraja pri svojih navedbah in dokaznih predlogih ter prereka navedbe stranke z interesom.

Stranka z interesom v pripravljalni vlogi še odgovarja na navedbe tožnika v njegovi vlogi.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je akt iz prvega odstavka 100. člena ZUreP-1, ki določa, da mora v primerih iz prvega odstavka 93. člena tega zakona upravni organ izdati o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Po ustaljeni sodni praksi se določba uporablja tudi v primerih ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti v javno korist (sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1).

Ni sporno v zadevi, da predvideni gradbeni poseg (na področju energetike) pomeni uresničitev gradbenega namena iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Po določbi prvega odstavka 59. člena EZ gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo (med drugim) električne energije, je v javno korist; zato se v tem primeru lahko uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Sporno pa je, kaj predvideni gradbeni namen je. Iz predloga za omejitev lastninske pravice na strani 1 izhaja, da predlagatelj vlaga predlog zaradi posodobitve DV 2 x110 kV Brestanica – Hudo, enako izhaja iz navedb na strani 5 predloga, na strani 6 pa predlagatelj navaja, da bo obstoječe daljnovodne stebre ojačal, saj jih bo zamenjal z novejšimi (odstranitev obstoječih stebrov, postavitev novih oziroma možen manjši premik vzdolž osi daljnovoda), nato pa bo nanje obesil še en trifazni daljnovodni sistem vodnikov. Citirane navedbe iz točke V predloga (stran 6) pa dopuščajo zaključek, da predlagatelj na daljnovodu ne bo izvedel vzdrževalnih del (v smislu 10. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1, je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba), pač pa da gre za gradnjo novega daljnovoda. Pojem vzdrževalnih del v smislu 10. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 se nanaša na vzdrževanje že obstoječega objekta (kar tako velja za točki 10.1. in 10.2. ter tudi 10.3. točko, ki opredeljuje vzdrževalna dela v javno korist), iz predloga za omejitev lastninske pravice pa izhaja, da bodo obstoječi daljnovodni stebri z močjo 110 kV odstranjeni in nadomeščeni z novimi. Daljnovod pa je v smislu točke 1.6. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 objekt gospodarske javne infrastrukture (objekt gospodarske javne infrastrukture je po navedeni točki tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist). Daljnovod kot objekt je celota stebrov in električnih vodov; enako stališče izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-89/05 z dne 7. 12. 2006. Ker bo torej obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Na drugačno stališče sodišča ne more vplivati sklicevanje prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi in predlagatelja A. d.o.o. v postopku na Uredbo o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike, določbo prvega odstavka 6. člena, po kateri se za vzdrževalna dela v javno korist štejejo le tista dela, ki jih je mogoče izvesti v okviru stvarnih pravic in služnosti na nepremičninah, na katerih so zgrajeni oziroma stojijo objekti, naprave in omrežja, ki so potrebna (med drugim) za prenos in distribucijo električne energije in če se s temi deli ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine in vplivi na okolje preko zakonsko dovoljenih. Gre namreč za Uredbo, izdano na podlagi (tedaj) tretjega odstavka 61. člena EZ, ki se je glasil: Z namenom zagotavljanja gospodarskih javnih služb na področju energetike vlada z uredbo določi vrste vzdrževalnih del v javno korist na objektih, napravah in omrežjih, ki so potrebna za prenos in distribucijo (med drugim) električne energije, skladno z določbami zakona, ki ureja graditev objektov. Nedvomno je bila torej izdana za potrebe postopkov, v katerih stranke pridobivajo upravna dovoljenja za izvedbo gradbenih del, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Zato tudi določba prvega odstavka 6. člena te Uredbe v delu, ki kot vzdrževalna dela v javno korist (med drugim) kvalificira taka dela, s katerimi se „ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine in vplivi na okolje preko zakonsko dovoljenih“, ne predstavlja podlage za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja v postopkih odločanja o uvedbi postopka ustanovitve služnosti v javno korist, to je glede vprašanja, ali je za to izkazana javna korist, kot to meni prvostopenjski organ (ki tudi z okoliščinami, ki naj bi izkazovale sprejemljivost vplivov novega daljnovoda na okolje, utemeljuje ugotovitev o obstoju javne koristi – na strani 4 svoje odločbe). Pa tudi če bi naj bila sprejemljivost vplivov novega daljnovoda na okolje izkazana (v smislu citiranih določb Uredbe), to samo po sebi še ne more pomeniti, da naj bi se v okviru gradbenega posega, v zvezi s katerim je predlagatelj A. d.o.o. vložil predlog za ustanovitev služnosti v javno korist, izvrševala zgolj vzdrževalna dela na obstoječem objektu (in ne gradil nov objekt); temu pritrjuje v odgovoru na tožbo (točka IV) tudi A. d.o.o. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu (navaja, da Uredba nima zveze s predmetnim upravnim postopkom za ustanovitev služnosti v javno korist, kajti podlaga za ta postopek je v 93. členu ZUreP-1 in 59. členu EZ).

Ker bi bilo po navedenem treba šteti, da gre za nov objekt, bi po presoji sodišča tako organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda 2 x 110 kV po predlagani trasi, po določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona, kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt), kot trdi tudi tožnik, ter da javne koristi ni mogoče izkazovati na tak drug način, kot to meni stranka z interesom A. d.o.o. v odgovoru na tožbo. Slednja se tudi ne more z uspehom sklicevati na sodbo tega sodišča I U 1554/2010 z dne 12. 4. 2012, kajti v navedenem primeru je bila javna korist za ustanovitev služnosti izkazana z državnim lokacijskim načrtom. Sodišče ugotavlja, da organ ni ravnal tako, kot je navedlo sodišče, da bi moral. Iz izpodbijane odločbe (namreč) izhaja, da prvostopenjski organ ugotovitev obstoja javne koristi za ustanovitev služnosti opira kot na relevantno na dejstvo, da gre za gradnjo oziroma posodobitev obstoječega daljnovoda, ki bo izvedena po obstoječi trasi ter ne bo dodatno omejevala predmetnih (tožnikovih) zemljišč, ob tem ko je obstoječa trasa razvidna iz OPN občine Šmarješke Toplice. Iz spisne dokumentacije pa izhaja, da je predlagatelj v predlogu za omejitev lastninske pravice, ki ga je predložil organu, kot relevantne med drugim navajal naslednje okoliščine: da so zemljišča na obstoječi trasi že od leta 1959 na enak način obremenjena z daljnovodom; da je obstoječi daljnovod predviden (z umestitvijo v prostor) v Dolgoročnem planu za obdobje 1986 do 2000, dopolnjenem 1989 Posebne samoupravne interesne skupnosti za elektrogospodarstvo in premogovništvo Slovenije ter vrisan v prostorski informacijski sistem vseh prizadetih občin in v kataster gospodarske javne infrastrukture, zaradi česar so po njegovem mnenju tudi vsa dela, ki izboljšujejo delovanje tega daljnovoda, v javnem interesu; da gre zaradi posodobitve na obstoječem daljnovodu po obstoječi trasi za območje, kjer daljnovod poteka in obratuje od leta 1959 ter je temu prilagojeno celotno življenje, delo in dogajanje; da ima tožnik kot zavezanec zemljišča z daljnovodom že obremenjena ter je celotna uporaba zemljišč temu prilagojena in omejitev lastninske pravice za tožnika ne pomeni novosti itd. Kolikor so navedena dejstva in okoliščine (organa in predlagatelja) izpostavljena kot podlaga stališču, za katero bi iz razlogovanja organa ter navedb A. lahko izhajalo, da ga navedena zastopata (saj ga ne podajata izrecno), da je namreč predlagatelj A. d.o.o. (že) imetnik stvarne pravice v okviru postavljenega daljnovoda, sodišče sodi, da gre za nerelevantno stališče. To najprej glede na določbe SPZ. Pri služnostih v javno korist v smislu 110. člena ZUreP-1 gre namreč za služnosti - za te pa so splošna pravila določena v SPZ - ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oziroma so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ (slednje so služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, ustanovijo pa se v korist določene osebe). Za neprave stvarne služnosti 226. člena SPZ določa, da se zanje glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo osebne služnosti; po teh pa osebna služnost, če je bila ustanovljena v korist pravne osebe, lahko traja najdlje trideset let; daljnovod pa naj bi bil zgrajen leta 1959 (torej pred več kot 30 leti). Ne glede na navedeno pa se je glede na načelo specialnosti (3. člen SPZ), po katerem brez objekta ni stvarne pravice, mogoče opreti tudi na določbo 223. člena SPZ, po kateri stvarna služnost preneha, če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena; obstoječi daljnovod pa bo prenehal, saj bo porušen ter zgrajen nov (tako tudi točka V. Predloga za omejitev lastninske pravice). Drugi razlog za nerelevantnost prej navedenega stališča prvostopenjskega organa in A. d.o.o. pa je, da ZUreP-1 (tudi) ni podlaga (najprej) za ugotovitev, da služnostna pravica za že zgrajene objekte obstaja (torej za ugotovitev, da pravno razmerje med strankama kot služnostno zavezanko in služnostno upravičenko že obstaja) ter nato za ugotavljanje, ali je izkazana javna korist za služnost za bodoče gradbene posege. Ob povedanem sodišče še dodaja, da se predlagatelj A. d.o.o. kot imetnik stvarne pravice za obstoječi daljnovod sicer tudi ni izkazal. Ker je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v obravnavanem postopku napačno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno tudi materialno pravo, je odločba prvostopenjskega organa nezakonita. Sodišče jo je iz teh razlogov na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Zaradi povezanosti odločitve je sodišče odpravilo prvostopenjsko odločbo v celoti, torej tudi v neizpodbijanih točkah izreka, ki bi samostojno ne mogle pravno učinkovati oziroma so vezane na odločitev v ponovnem postopku.

Sodišče dodaja, da v navedeni zadevi odstopa od pravnih stališč, sprejetih v sodbi I U 826/2013 z dne 17. 12. 2013. Razlogi za odstop izhajajo iz argumentacije v sodbi izraženih stališč.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške v priglašeni višini v skladu s tretjim odstavkom 25. členom ZUS-1 in v okviru zneska povračila iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Glede na uspeh v postopku pa sodišče stranki z interesom povrnitve stroškov postopka ni priznalo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013).