Jedro

Ker tožnik ni predložil dokaza o tem, da aktivno obvlada slovenski jezik, kar je pogoj za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo, je bila njegova prošnja za sprejem v državljanstvo utemeljeno zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2248/97-10 z dne 26.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.7.1997. S to je bila zavrnjena tožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91, 30/91-I-I in 13/94). V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na navedeno določbo ZDRS, v kateri so kumulativno določeni pogoji za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo. Eden od teh pogojev je tudi, da prosilec aktivno obvlada slovenski jezik v pisni in ustni obliki, kar dokaže z obveznim preizkusom. Po določbi 3. odstavka 10. člena ZDRS mora prosilec preizkus opraviti pred strokovno komisijo, ki jo imenuje Vlada RS. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik navedenega pogoja ne izpolnjuje. Sklicuje se na podatke spisa. Iz teh izhaja, da je tožena stranka tožnika z dopisom, ki mu je bil vročen dne 13.3.1997, pozvala, da v roku dveh mesecev predloži dokaz o izpolnjevanju navedenega pogoja in ga opozorila, da bo, kolikor v odrejenem roku zahtevanega dokaza ne bo predložil ali navedel utemeljenih razlogov zaradi katerih dokaza ni mogel predložiti, njegovo prošnjo zavrnila. Ker tožnik zahtevanega dokaza o preizkusu znanja slovenskega jezika ni predložil, tožene stranke pa tudi ni obvestil, da preizkusa znanja slovenskega jezika v odrejenem roku iz utemeljenih razlogov ne more opraviti, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Sklicevanje tožnika v tožbi, da ima izpit predviden za september 1997, ne more vplivati na odločitev o zadevi.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da do izdaje odločbe res ni predložil potrdila, da aktivno obvlada slovenski jezik, zato je odločitev tožene stranke formalno pravilna. Meni pa, da bi ga morala tožena stranka kot prava neuko stranko poučiti, da zaprosi za podaljšanje roka za predložitev manjkajočega potrdila. Ker je toženi stranki sporočil, da preizkusa ni opravil in bo zato opravljal nov preizkus, bi tožena stranka lahko počakala z izdajo odločbe. V tožbi je navedel, da bo ponoven preizkus opravljal septembra. Ta preizkus je uspešno opravil, kar je sporočil sodišču dne 5.11.1997. Ta dokaz bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati in tožbi ugoditi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Razlogi, ki jih pri tem navaja so skladni s podatki spisa in imajo podlago v določbi 10. člena ZDRS, ki je veljala v času odločanja. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in listin v upravnem spisu, tožnik v upravnem postopku ni predložil dokaza, da aktivno obvlada slovenski jezik, kar je kot pravilno navajalo sodišče prve stopnje, pogoj za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo. Takega dokaza ni predložil kljub pozivu tožene stranke, ki ga je prejel dne 13.3.1997, v katerem je bil opozorjen na posledice, če v odrejenem roku dveh mesecev ne bo predložil zahtevanega dokazila ali pa navedel opravičenih razlogov, zaradi katerih ga ni mogel predložiti. Teh dejanskih ugotovitev tožnik v tožbi niti ne izpodbija, saj v pritožbi sam navaja, da je preizkus opravil šele po izdaji odločbe, o čemer je med upravnim sporom obvestil sodišče prve stopnje z vlogo z dne 5.11.1997. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika v pritožbi, da bi moral biti poučen o možnosti, da zaprosi za podaljšanje roka, ob tem, ko kljub pravilnemu pozivu tožene stranke, ni sporočil razlogov, zaradi katerih zahtevanega dokaza ne more predložiti. Glede na to je po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka postopala skladno z določbo 3. odstavka 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ko je postopek nadaljevala in glede na navedeno dejansko in pravno stanje v času odločanja, ko tožnik enega izmed kumulativno predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo RS ni izpolnjeval, tožnikovo prošnjo zavrnila. Ker se tožnik sklicuje na dokaz, ki ob odločanju tožene stranke še ni obstajal, ga sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, ampak je odločitev pravilno oprlo na dejansko stanje ob izdaji odločbe in na tej podlagi pravilno uporabilo določbo 10. člena ZDRS.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.