Jedro

Ker je za zahtevek zoper prvo toženo in drugo toženo stranko predpisana druga vrsta postopka, bi morala tožeča stranka glede na pravila ZPP že na začetku vložiti dve ločeni tožbi. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, če bi navedeno upoštevala, skladno s 5. členom ZST-1, plačati sodno takso za vsako tožbo posebej. Četudi je do razdružitve prišlo na podlagi sklepa sodišča, pa zato tožeča stranka ne more biti v ugodnejšem položaju kot stranka, ki bi že v začetku pravilno vložila dve tožbi. Pritožbene navedbe, da kljub razdružitvi postopka ni razloga za nastanek nove taksne obveznosti, se tako izkažejo kot neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse opr. št. V Pg 1824/2021 z dne 9. 11. 2021 zavrne.

2. Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje s tožbo P 745/2021 zahtevala solidarno plačilo zneska 390.000,00 EUR od prvo tožene (tožena stranka v obravnavani zadevi) in drugo tožene stranke ter ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do drugo tožene stranke za znesek 383.000,00 EUR, ki je bil drugo toženi stranki odvzet kot premoženjska korist po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 000/2018 z dne 20. 4. 2018 v zvezi s sporazumom o priznanju krivde Kt 000/2015 z dne 28. 3. 2018. Ob vložitvi tožbe je tožeča stranka plačala sodno takso za postopek v višini 5.535,00 EUR. Ker naj bi (prvo) tožena stranka vtoževano škodo povzročila pri opravljanju funkcije direktorja tožeče stranke, gre za odškodninski spor med gospodarsko družbo in njenim bivšim direktorjem, ki se vodi po pravilih postopka v gospodarskih sporih (1. točka prvega odstavka 482. člena Zakon o pravdnem postopku – ZPP), je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 300. člena ZPP s sklepom P 1358/2018 z dne 24. 9. 2021 postopek zoper (prvo) toženo stranko izločilo in se sedaj vodi kot gospodarski spor. Sodišče prve stopnje je nato tožeči stranki za izločen zahtevek posredovalo plačilni nalog V Pg 1824/2021 z dne 9. 11. 2021 v višini 5.535,00 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog je tožeča stranka podala ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo z izpodbijanim sklepom.

5. Prav ima pritožba, da iz ZPP in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) res ne izhaja, da bi ob razdružitvi postopka nastala dodatna obveznost tožeče stranke, kar smiselno izhaja tudi iz obrazložitev odločb pritožbenega sodišča, na katere se sklicuje.1 Vendar omenjenih odločb ni mogoče v celoti enačiti z obravnavanim primerom. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje namreč postopek razdružilo, ker je zoper prvo toženo stranko, zaradi njene vloge direktorja tožeče stranke, treba uporabiti druga pravila postopka, pravila postopka v gospodarski sporih (32. poglavje ZPP). Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da poseben postopek pomeni zgolj formalizem, saj gre v vsakem primeru za pristojnost okrožnega sodišča. Da ne gre zgolj za formalizem, je mogoče razbrati že iz ZPP, ki na več mestih določa, da zahtevkov, pri katerih je predpisana različna vrsta postopka, ni mogoče obravnavati v isti pravdi. Med drugim to izhaja iz drugega odstavka 182. člena ZPP, ki pravi, da tožeča stranka lahko z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki nimajo iste dejanske in pravne podlage zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno, za vse zahtevke pa je predpisana tudi ista vrsta postopka. Prav tako se po 300. členu ZPP po naravi stvari ne morejo združiti pravde, za katere ni predpisana ista vrsta postopka.2

6. Ker je za zahtevek zoper prvo toženo in drugo toženo stranko (v prvotni, še nerazdruženi pravdi) torej predpisana druga vrsta postopka, bi morala tožeča stranka glede na omenjena pravila ZPP že na začetku vložiti dve ločeni tožbi. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, če bi navedeno upoštevala, skladno s 5. členom ZST-1, plačati sodno takso za vsako tožbo posebej. Četudi je do razdružitve prišlo na podlag sklepa sodišča, pa zato tožeča stranka ne more biti v ugodnejšem položaju kot stranka, ki bi že v začetku pravilno vložila dve tožbi. Pritožbene navedbe, da kljub razdružitvi postopka ni razloga za nastanek nove taksne obveznosti, se tako izkažejo kot neutemeljene.

7. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člen ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 VSL sklep I Cp 2945/2012, sklep I Cp 2946/2012, sklep V Cpg 787/2020. 2 N. Betetto, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga,Uradni list Republike Slovenije, GV Založna, Ljubljana 2006, str. 638.