Jedro

Prvi toženec (aktivni družbenik izbrisane družbe) je tožniku odgovoren za izpolnitev obveznosti, ki ga je do njega imela izbrisana družba. Šesti odstavek 442. člena ZFPPIPP je namreč določal, da aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev neplačanih obveznosti, ki jih je imela pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu ZFPPIPP. Okoliščina, da prvi toženec ni izvrševal pooblastil, ki jih je imel kot edini družbenik in direktor izbrisane družbe, ne more pomeniti, da ga ni možno šteti za aktivnega družbenika v smislu določb šestega in sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah V, VI in VIII izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Prvi toženec je dolžan tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v znesku 665,00 EUR bruto ter po plačilu davka od osebnih prejemkov tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje, vse v roku 8 dni.

Zavrne se, kar zahteva tožnik več, to je obračun regresa za letni dopust za leto 2008 v znesku 85,00 EUR bruto ter izplačilo ustreznega neto zneska po obračunu davka od osebnih prejemkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od. 1. 7. 2008 dalje do plačila.

Prvi toženec je dolžan tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 686,00 EUR bruto ter po plačilu davka od osebnih prejemkov tožniku v roku 8 dni izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje.

Zavrne se, kar zahteva tožnik več, to je obračun regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 64,00 EUR ter po plačilu davka od osebnih prejemkov izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje.

Prvi toženec je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške tega postopka v znesku 449,05 EUR, plačniku brezplačne pravne pomoči za tožnika - Delovnemu sodišču v Kopru na račun št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan v roku 8 dni prvemu tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 10,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku, v kolikor se ta nanaša na drugega toženca A.A. (točka I izreka). Odločilo je, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo v tem delu odstopilo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Novi Gorici (točka II izreka). Prvemu tožencu je naložilo, da tožniku v 8 dneh plača razliko v plači za obdobje od oktobra 2007 do januarja 2010 v neto zneskih, ki so navedeni v izreku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Prvemu tožencu je naložilo, da tožniku iz naslova dodatka za delovno dobo plača za oktober 2007 znesek 13,11 EUR neto, za november 2007 znesek 13,11 EUR neto, za december 2007 znesek 102,85 EUR neto in za januar 2008 znesek 102,85 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka IV izreka). Prvemu tožencu je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2008 v znesku 750,00 EUR bruto ter po plačilu davka od osebnih prejemkov tožniku izplača neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 (točka V izreka). Prvemu tožencu je tudi naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 750,00 EUR bruto ter po plačilu davkov in osebnih prejemkov tožniku izplača neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje (točka VI izreka). Prvemu tožencu je naložilo, da tožniku izplača premalo izplačane plače za leta 2007, 2008, 2009 in 2010 v zneskih, ki so navedeni v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. naslednjega leta (točka VII izreka). Tožencu je naložilo, da sodišču prve stopnje, kot plačniku brezplačne pravne pomoči povrne stroške tega postopka v znesku 504,00 EUR (točka VIII izreka). Zavrnilo je višji zahtevek tožnika (točka IX izreka).

Zoper točke III do VIII izreka izpodbijane sodbe se prvi toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da so vse stranke v tem sporu zatrjevale, da je bil drugi toženec dejanski direktor in družbenik družbe B. d.o.o. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje svoje odločitve ne more opreti na pravno presumpcijo, saj ta pride v poštev le v primeru, ko je dejansko stanje neugotovljivo. Glede na to, da so vse stranke in priče zatrjevale, da je prvi toženec drugemu tožencu „le posodil ime“ sodišče prve stopnje prvega toženca ne bi smelo jemati kot delodajalca s stališča dokazovanja izplačanih plač, regresa in podobno, saj je popolnoma jasno, da bi bilo takšno dokazovanje zanj nemogoče. Sodišče prve stopnje je prvega toženca diskriminiralo v odnosu do drugega toženca, ki je bil dejanski delodajalec. Tožnik je z izpodbijano sodbo uspel skoraj v celoti, zato bi bilo od njega nerazumno, če bi pravdo nadaljeval tudi zoper drugega toženca, saj bi bila v tem drugem postopku lahko ugotovljena kvečjemu manjša obveznost. Drugi toženec namreč dejansko razpolaga z listinskimi dokazi o izplačilih plač in regresov. Prvi toženec v tem postopku sploh ni mogel enakopravno postopati in so mu bile kršene pravice in načela, ki jih zagotavlja ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z celotnim dokaznim gradivom. Kontradiktorna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi toženec tožniku na roke izplačeval del plače, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da prvi toženec ni imel ničesar z delodajalcem, razen tega, da mu je posodil svoje ime. Sodišče prve stopnje je zmotno obravnavalo jamstveno pogodbo med tožencema, saj iz nje ne izhaja, da bi z njo prvi toženec prevzel obveznosti drugega toženca, temveč je drugi toženec prevzel obveznosti do prvega toženca, če bi ta zanj karkoli plačal. Sodišče prve stopnje glede prvega toženca ni ugotavljalo spregleda pravne osebnosti. Prvemu tožencu ni mogoče očitati, da je imel kakršnokoli korist od družbe B. d.o.o., imel je zgolj škodo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo opozorila toženca na spremembo Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami) in ustavno sodno revidiranega Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD, Ur. l. RS, št. 87/2011). Prvi toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožbeno navedbo, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju s celotnim dokaznim gradivom, bi bilo sicer možno razumeti kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa je ta kršitev, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti, podana, če izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. Navedba, da izrek nasprotuje dokaznemu postopku pa pomeni kvečjemu uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali pa pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba kot primer takšnega nasprotja navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zapisalo, da je toženec (v tem kontekstu očitno prvi toženec) tožniku na roke izplačeval del plače, čeprav je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da prvi toženec ni imel ničesar drugega z delodajalcem, razen posoje imena. Ta pritožbena navedba je nekorektna, saj sodišče nikjer v izpodbijani sodbi ne navaja, da naj bi prvi toženec tožniku na roke izplačeval del plače, temveč je v 10. točki obrazložitve povsem korektno povzelo, kaj sta o tem izjavila tožnik in drugi toženec.

Vse pritožbene navedbe, s katerimi prvi toženec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se dejansko nanašajo na vprašanje, ali je bil prvi toženec aktivni družbenik izbrisane družbe. Glede tega vprašanja je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil zaposlen pri družbi B. d.o.o, v C., ki je bila 24. 8. 2010 izbrisana iz sodnega registra; - prvi toženec je bil edini družbenik in direktor družbe B. d.o.o., - prvi toženec sicer ni sprejemal nobenih odločitev za družbo B. d.o.o., ni nastopal v njenem imenu in je ni dejansko zastopal, saj je to prepustil drugemu tožencu, ki je bil v sodnem registru vpisan kot prokurist te družbe.

Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi, v času vložitve tožbe veljavnega, šestega in sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP štelo, da je prvi toženec tožniku odgovoren za izpolnitev obveznosti, ki ga je do njega imela izbrisana družba. Šesti odstavek 442. člena ZFPPIPP je namreč določal, da aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev neplačanih obveznosti, ki jih je imela pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu ZFPPIPP. V sedmem odstavku 442. člena ZFPPIPP pa je bilo določeno, da je aktivni družbenik po šestem odstavku tega člena oseba: 1) ki je imela v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in 2) ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno Upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali da v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka, na podlagi: - uresničevanje upravljalskih pravic iz njenega deleža v pravni osebi ali drugih pravic v razmerju do pravne osebe v skladu z zakonom ali pravili izbrisane družbe ali - kateregakoli drugega pravnega ali dejanskega razmerja z izbrisano pravno osebo ali članom njenega poslovodstva ali organa nadzora.

Prvi toženec s sklicevanjem na ustavno revidirane določbe ZPUOOD smiselno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določb šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP, saj je bila ta določba razveljavljena z 18. členom ZPUOOD, ki ga Ustavno sodišče RS ni razveljavilo. Vendar pa prvi toženec pri tem spregleda, je bila v tem sporu tožba vložena še pred uveljavitvijo ZPUOOD, za takšne spore pa velja, da se osebna odgovornost družbenikov izbrisanih družb presoja po zakonodaji, ki je veljala ob vložitvi tožbe, torej v konkretnem primeru na podlagi določb šestega in sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP.

Prvi toženec je bil ves čas edini družbenik izbrisane družbe B. d.o.o., zato je bil izpolnjen pogoj iz 1. točke sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP. Položaj edinega družbenika in direktorja družbe že sam po sebi pomeni, da je prvi toženec pred prenehanjem izbrisane družbe imel možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegel, da bi družba pravočasno izvedla ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti oziroma, da bi lahko predlagal začetek stečajnega postopka, saj takšna pravica izhaja iz njegovega deleža (edini družbenik) v izbrisani družbi, s čemer je bil izpolnjen tudi drugi pogoj za opredelitev prvega toženca za aktivnega družbenika, kakor je bil določen v 2. točki sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP. Glede na to, da je bil prvi toženec edini družbenik izbrisane družbe je bil tudi edini, ki bi lahko dosegel bodisi ukrepe finančnega prestrukturiranja, bodisi predlagal začetek stečajnega postopka.

Okoliščina, da prvi toženec ni izvrševal pooblastil, ki jih je imel kot edini družbenik in direktor izbrisane družbe ne more pomeniti, da ga ni možno šteti za aktivnega družbenika v smislu zgoraj citiranih določb šestega in sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP. Logika, kakršno ponuja prvi toženec, bi pomenila, da bi se edini družbenik družbe, ki ima že zaradi svojega položaja, edini možnost, da pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja oziroma, da predlaga začetek stečajnega postopka, razbremenil odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe zgolj s tem, da bi vodenje vseh poslov zaupal prokuristu, ki ga je sam postavil. Takšno razumevanje instituta solidarne odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe je v popolnem nasprotju z institutom solidarne odgovornosti aktivnih družbenikov, kakor je bil opredeljen v citiranih členih ZFPPIPP, ki jih je v tem sporu potrebno uporabiti, čeprav so bile po vložitvi tožbe razveljavljene z 18. členom ZPUOOD, kakor je to že razloženo zgoraj. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno oprlo tudi na interpretativno določbo osmega odstavka 442. člena ZFPPIPP o tem, da velja, če družbenik ne dokaže drugače, da je predpostavka iz 2. točke sedmega odstavka 242. člena ZFPPIPP izpolnjena, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25 % vseh glasovalnih pravic. Prvi toženec je bil imetnik 100 % glasovalnih pravic. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da namen ustanovitve družbe, prepričanje prvega toženca oziroma njegovo zanašanje na ustni dogovor med njim, drugim tožencem in odvetnikom ter prepustitev aktivnosti znotraj družbe prokuristu, prvega toženca ne odvezuje njegovih obveznosti in odgovornosti, ki izhajajo iz določb šestega, sedmega in osmega odstavka 442. člena ZFPPIPP.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno razlagalo vsebino jamstvene pogodbe, ki sta jo sklenila prvi in drugi toženec. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje štelo, da je prvi toženec s to pogodbo prevzel obveznosti drugega toženca. Nasprotno, sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve povsem korektno navedlo, da gre za obligacijskopravno pogodbo, s katero se je drugi toženec zavezal, da bo solidarno odgovarjal in jamčil za obveznosti prvega toženca, ki izvirajo iz imetništva pravic kot družbenika pri družbi B. d.o.o. Okoliščina, da naj bi s plačilnimi listami in drugimi listinami razpolagal drugi toženec, sama po sebi ne more vplivati na odgovornost prvega toženca za obveznosti izbrisane družbe. Tožnik je imel možnost, da na podlagi 227. člena ZPP zahteva, da sodišče drugemu tožencu naloži, da predloži listine, ki so po njegovem mnenju bistvene za odločitev v tem sporu. V kolikor prvi toženec te svoje procesne pravice ni izkoristil, se ne more sklicevati na to, da je bil pri dokazovanju v neenakopravnem položaju in da so mu bile kršene pravice, ki jih zagotavlja ZPP.

Pritožba niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine terjatev iz naslova razlike v plači, dodatka za delovno dobo, regresa za letni dopust in neizplačanih plač. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede teh vprašanj.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja glede posameznih vtoževanih terjatev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 42. člena ZDR tožniku za čas od oktobra 2007 do januarja 2010 dosodilo razliko med plači, obračunano glede na zneske, ki so navedeni v plačilnih listah in dogovorjeno plačo v višini 605,00 EUR mesečno. V 42. členu ZDR je določeno, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Navedena določba je tudi podlaga za odločitev sodišča prve stopnje o plačilu neizplačanih plač, o čemer je bilo odločeno v točki VII izreka izpodbijane sodbe.

Pravna podlaga za odločitev o plačilu dodatka za delovno dobo je določba prvega odstavka 129. člena ZDR o tem, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku regres za letni dopust tako za leto 2008 kot za leto 2009 dosodilo v vtoževanem znesku 750,00 EUR bruto. Tožnik je v tožbi navedel zgolj to, da minimalna predpisana višina regresa za letni dopust za navedeni leti znaša 750,00 EUR bruto, ne da bi pri tem navajal, kje je takšna višina določena. V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Minimalna plača v letih 2008 in 2009 nikoli ni dosegla zneska 750,00 EUR, saj se je to zgodilo šele v letu 2012. Pri odmeri regresa za letni dopust za navedeni leti je potrebno upoštevati določbo 21. člena Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (KPPI, Ur. l. RS, št. 62/2008). Prvi odstavek 21. člena KPPI je določal, da regres za letni dopust za leto 2008 znaša najmanj 665,00 EUR, oziroma v podjetjih z izgubo v preteklem poslovnem letu najmanj v višini zakonsko določene minimalne plače na dan izplačila regresa. Drugi odstavek 21. člena KPPI pa je določal, da regres za letni dopust v letu 2009 znaša najmanj 686,00 EUR oziroma v podjetjih z izgubo v preteklem poslovnem letu najmanj v višini zakonsko določene minimalne plače na dan izplačila regresa. V postopku ni bilo zatrjevano, da bi imela izbrisana družba B. d.o.o. v navedenih letih izgubo, zato bi sodišče prve stopnje tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava moralo dosoditi regres za letni dopust v višini, določeni v 21. členu KPPI, višji zahtevek pa zavrniti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o plačilu regresa za letni dopust za leti 2008 in 2009 delno spremenilo tako, da je dosojeni znesek za leto 2008 znižalo z zneska 750,00 EUR na znesek 665,00 EUR, dosojeni znesek za leto 2009 pa z zneska 750,00 EUR bruto na znesek 686,00 EUR bruto in da je zavrnilo, kar je tožnik iz naslova regresa za letni dopust za leti 2008 in 2009 zahteval več.

Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je vtoževal znesek 9.289,33 EUR, upoštevajoč zgoraj navedeno spremembo, kakor tudi tisti del, ki ga je zavrnilo že sodišče prve stopnje, mu je bilo dosojeno 333,07 EUR manj, kar pomeni, da je njegov uspeh v tem sporu znašal 96,42 % in da je uspeh prvega toženca znašal 3,58 %. Upoštevajoč načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP je tožnik upravičen do povrnitve 96,42 % pred sodiščem prve stopnje utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 504,00 EUR, kar pomeni, da je tožnik upravičen do povrnitve zneska 485,95 EUR. Obenem je do povrnitve 3,58 % utemeljeno priglašenih stroškov upravičen tudi prvi toženec. Utemeljeno priglašeni stroški prvega toženca znašajo 974,92 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 409,50 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 378,00 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, 20 % DDV znaša 161,50 EUR in prevozni stroški 5,92 EUR). Tožnik je upravičen do povrnitve 3,58 % tega zneska, kar znaša 34,90 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je prvi toženec tožniku dolžan povrniti stroške postopka v znesku 449,05 EUR, zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je dosojeni znesek 504,00 EUR znižalo na znesek 449,05 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvi toženec je s pritožbo dosojene zneske uspel znižati za 149,00 EUR, kar pomeni, da njegov uspeh v pritožbenem postopku znaša 1,6 %. Prvi toženec je zato upravičen do povrnitve 1,6 % utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 639,28 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 v višini 504,00 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, 22 % DDV v višini 115,28 EUR). Tožnik je upravičen do povrnitve 1,6 % tega zneska, kar znaša 10,23 EUR.

Prvi toženec sicer ni v celoti uspel s pritožbo, kljub temu pa tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.