Jedro

Določbe ZDDV-1 so glede obveznih podatkov na računu jasne in obligatorne. Le račun izdan v skladu z 81. do 84. členom ZDDV-1 je lahko podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Kolikor niso izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV po ZDDV-1 tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčna obdobja oktober, november, december 2008 in januar 2009 in pripadajoče obresti v skupnem znesku 38.148,97 EUR z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe, s tem, da tožnik trpi stroške, ki jih je imel zaradi davčnega postopka in da davčnemu organu posebni stroški niso nastali, pritožba pa ne zadrži izvršitev odločbe (točke I, II, III in IV izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za davčno obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 1. 2009. Tožnik je v letu začel z obnovo poslovnega prostora v stanovanjski hiši v ..., kjer bo opravljal gostinsko dejavnost in knjižil prejete račune (tabela na str. 3 izpodbijane odločbe). Opravljen je bil ogled stavbe, kjer je bilo ugotovljeno, da so zamenjana vsa okna, vrata, popravljeni temelji zgradbe ter da ni nove fasade niti zimskega vrta in da je notranjost še nedodelana. Davčni organ ugotavlja, da niso bila opravljena fasaderska dela, vodovod in centralna kurjava in montaža zimskega vrta (podatki so razvidni iz tabele 2 izpodbijane odločbe), ki jih je tožnik plačal družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. Navedeni družbi sta izdali račun za opravljena dela, čeprav jih nista opravili in bi morali upoštevati določbo 4. točke 1. odstavka 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 – 33/09 v nadaljevanju ZDDV-1), ki v takem primeru predpisuje izdajo računa za predplačilo. Davčni organ se sklicuje na člene 32, 33, 62, 63, 67, 81, 82 in 85 ZDDV-1, ki jih citira ter člena 64 in 138 Pravilnika o izvajanju Zakona davka na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/2006 – 21/08 v nadaljevanju Pravilnik). Po 99. členu Pravilnika davčni zavezanec, ki prejme račun za dano preplačilo, lahko uveljavi odbitek DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem prejme račun za dano preplačilo. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik v DDV-O za oktober, november in december 2008 na podlagi 62. člena in 63. člena ZDDV-1 neupravičeno odbil DDV v skupnem znesku 12.406,46 EUR (po prejetih računih, razvidnih iz tabele 2 izpodbijane odločbe).

Glede storitve montaže PCV oken in vrat na različnih objektih, ki so razvidni iz računov (tabela 3 izpodbijane odločbe) podizvajalca B. d.o.o. za v decembru 2008 opravljenih 40.700 ur dela, davčni organ ugotavlja, da tožnik ni predložil nobene evidence katere osebe so opravljale storitve, niti na katerih objektih, niti specifikacije ur po posameznih objektih. Navaja 10. člen in 61. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Davčni zavezanec mora svoje trditve v davčnem postopku praviloma dokazovati z verodostojnimi knjigovodskimi listinami. Pravno relevantnih dejstev, v nasprotju z knjigovodskimi listinami ali tistih, ki iz knjigovodskih listin ne izhajajo, v davčnem postopku ni mogoče upoštevno dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Dejstvo, da ima davčni zavezanec v poslovnih knjigah knjižen račun, še ne pomeni, da so bile storitve s strani tega dobavitelja tudi opravljene. Sklicuje se na določila Slovenskih računovodskih standardov (Uradni list RS, št. 118/2005, v nadaljevanju SRS), 21.1., 21.4., 21.6., 21.8., 21.12., ki jih citira in 138. člen Pravilnika, po katerem mora na računu biti posebej navedena nepremičnina na katero se račun nanaša. Davčni organ ugotavlja, da izdani računi B. d.o.o. (tabela 3 izpodbijane odločbe) niso verodostojne listine.

Davčni organ ugotavlja, da računi niso natančno specificirani, da iz dokumentacije ni razvidno kdo in kdaj naj bi delo dejansko opravil, na katerih objektih, tožnik ni predložil specifikacije in dokazil o opravljenih storitvah. Iz ugotovitev davčnega organa tudi izhaja, da podizvajalec B. d.o.o. nima redno zaposlenih, razen direktorja, saj so bili ostali delavci zaposleni le za kratek čas ter da ni mogel opraviti zaračunanega dela 40.700 delovnih ur in gre za „missing trader“ družbo, t.j. preprodajalca računov, ki so neverodostojne listine, saj ne temeljijo na resničnih transakcijah. Ugotavlja, da računi nimajo tudi vseh predpisanih podatkov. Tožnik ni izkazal, da je storitve- zaračunane delovne ure - opravil njegov podizvajalec B. d.o.o., iz dokumentacije pa tudi ni razvidno, da bi jih opravil kdo drug, poslovne aktivnosti navedene družbe pa so omejene večinoma na poslovanje preko TR, zato tožniku očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Gre za navidezne posle, katerih namen je izključno pridobitev protipravne premoženjske koristi. Tožniku očita, da ni dokazal kdo je storitve dejansko opravil, teh storitev montaže PVC oken in vrat na različnih objektih (tabela 3 izpodbijane odločbe) družba, ki je izdala račune ni mogla opraviti, kot tudi ne dela po računu, knjiženem v oktobru 2008 (tabela na strani 4 izpodbijane odločbe) niso bila opravljena s strani navedene družbe in je zato tožnik neupravičeno odbijal vstopni DDV. Davčni organ se sklicuje na 62. člen in 63. členu ZDDV-1, ki ju citira in Šesto Direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva) ter sodbe SEU (C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi, C-342/87). Pripombe tožnika, ki so navedene na str. 14 do 22 izpodbijane odločbe davčni organ zavrne iz razlogov, ker tožnik ni predložil nobenih novih dokazil. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, glede odločitve o stroških pa spreminja izrek prvostopenjske odločbe tako, da zahtevo za povračilo stroškov zavrne.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu. Meni, da mu neupravičeno ni priznana pravica do odbitka vstopnega DDV. Kot izhaja iz izjave družbe A. d.o.o. je dobavitelj oz. izvajalec tožniku za postavitev zimskega vrta pripravil dokumentacijo, potrebne materiale in bi morala montaža biti opravljena v oktobru 2008, kar ni bilo možno, ker tožnik ni pridobil potrebnih upravnih dovoljenj. V času izdaje računa so bile storitve opravljene, materiali prodani tožniku, ki je plačilo izvedel iz sredstev, ki jih je pridobil s kreditom, ter je banka zahtevala izdajo računa, ne pa predračuna, zato je tožnik upravičen tudi do odbitka vstopnega DDV. Sklicuje se na 1. odstavek 63. člena, a) točko 1. odstavka 67. člena in 82. člen ZDDV. Navaja, da je pravica do odbitka sestavni del sistema, ki ga ni moč omejiti in se uporabi za vse davke, ki so bili odmerjeni za vstopne obdavčljive transakcije. Sklicuje se na sodbe SES(1) (C-62/93, C-110/98, C-268/83, C-37/95, C-223/03) in na nevtralnost obdavčitve gospodarskih dejavnosti ne glede na njihov namen ali rezultate.

Navaja, da SES pojma gospodarske dejavnosti v smislu Šeste Direktive ne sestavlja nujno samo eno dejanje, temveč jo lahko sestavlja serija zaporednih dejanj in da se pripravljalna dejavnost mora prav tako šteti za gospodarske dejavnosti. V zvezi s prenosom vsestranskega blaga je SES priznalo, da ko davčni zavezanec ne izvede več transakcij po uporabi storitev z namenom uresničitve le te, morajo stroški teh storitev šteti za neločljivo povezane s skupino gospodarske dejavnosti njegovega podjetja pred prenosom in da se mu pravica do odbitka mora priznati (C-408/98 in C-137/02). Na podlagi navedenega je davčni organ tožniku povsem neupravičeno nezakonito zavrnil pravico do odbitka po računu A. d.o.o.. Najmanj, kar bi mu moral priznati, je vsaj sorazmerni del DDV, to je za opravljene storitve in material, ki je bil dobavljen tožniku v času izdaje računa.

Glede prejetega računa B. d.o.o. pa se tožnik ne strinja z očitki, da gradbenih storitev ni opravil z navedeno družbo (podizvajalcem) ter da gre za „missing trader“ družbo. Navaja, da so bila vsa dela z navedeno družbo izvedena, zaradi česar je neupravičeno zavrnjena pravica do odbitka vstopnega DDV v znesku 25.588,26 EUR. Dokazno breme je na davčnem organu, saj navedeni odhodki pri tožniku predstavljajo neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti kot tudi posledica opravljanja dejavnosti in da nimajo značaja privatnosti ter so skladni z običajno prakso. Vse blago nabavljeno pri družbi B. d.o.o. je tožnik uporabil pri svoji obdavčljivi dejavnosti in z njimi ustvaril obdavčljive prihodke. Navaja določbe 138. člena ZUP.

Davčni organ bi moral opraviti grobo primerjavo prometa tožnika in pri podizvajalcu ter bi ugotovil, da ni bilo odstopanj ter navzkrižno kontrolo verodostojnosti izdanih računov in dobiti izjavo pri odgovorni osebi podizvajalca, da je res delal pri tožniku in mu res izdal sporne račune. Obseg dogovorjenih poslov je bil tak, da jih tožnik sam nikakor ne bi mogel izvesti ter jih je oddal v podizvedbo drugemu izvajalcu (B. d.o.o.) in prevzel koordinacijo celotnih projektov. Podizvajalec naj bi opravljal izvedbo dogovorjenih gradbenih del in storitev, sklenjene so bile podizvajalske pogodbe. Tožnik je ves čas nasproti svojim naročnikom nastopal v svojem imenu in za svoj račun ter posredoval dela in storitve, ki mu jih je zagotovil B. d.o.o.. Davčni organ ni opravil poizvedb po 39. členu ZDavP-2, saj bi izhajalo, da so bili posli dejansko v celoti izvedeni.

Navaja, da je odhodke knjižil v poslovne knjige na podlagi verodostojne dokumentacije, t.j. računov, izdanih s strani družbe B. d.o.o. in da vsebujejo vse potrebne podatke. Davčni organ je zavestno odločal v škodo tožnika ter prihodke sprejema, pravice do odbitka pa ne prizna. Nerazumljiva je trditev davčnega organa, da dobava ni bila opravljena. Tožena stranka je tista, ki mora izkazati, da tožnik ni opravil nabav blaga storitev, od drugega davčnega zavezanca oz. da to blago ni bilo uporabljeno za namene opravljanja dejavnosti od katere se plačuje DDV. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1170/2002. Pravica do odbitka DDV je temeljna pravica v sistemu DDV in vsaka omejitev je v nasprotju z načelom nevtralnosti, kar izhaja tudi iz odločitev SES (C-354/03, C-355/03, C-484/03, C-439/04 in C-440/04, združeni zadevi). V konkretnem primeru veljavnosti podjemnih pogodb ni presojalo nacionalno sodišče in niso bile razglašene za absolutno nične.

Tožnik je pri sklepanju poslov ravnal razumno, kot se to od njega upravičeno pričakuje, glede na to, da je strokovnjak na področju s katerim se ukvarja. Ravnal je v dobri veri. O podizvajalcu je izvedel poizvedbe in sicer izpis iz poslovnega registra, ID št., pridobil informacije od tretjih oseb, vzpostavil oseben kontakt z odgovorno osebo, izvedel začetni obisk na sedežu in preveril mobilne tel. št.. Zaradi navedenega mu pravica do odbitka vstopnega DDV neupravičeno ni bila priznana.

Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve drugostopne odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki sta jih tožniku izdali družbi B. d.o.o. in A. d.o.o. za fasaderska dela, vodovod, centralno kurjavo in montažo zimskega vrta, iz razloga, ker zaračunana dela v času izdaje računov niso bila opravljena, kar izhaja iz ugotovitev dejanskega stanja, kar pa tudi sicer ni sporno in tega v postopku tudi tožnik ni zanikal. Ob takem stanju stvari pa tudi po mnenju sodišča tožnik po prejetih računih za opravljeno delo ni izpolnjen pogoj za priznavanje odbitka vstopnega DDV po a) točki 1. odstavka 67. člena ZDDV-1, saj tožnik ni razpolagal z izdanimi računi v skladu z 4. točko 1. odstavka 81. člena ZDDV-1. Po 33. členu ZDDV-1 nastane obdavčljiv dogodek in s tem obveznost obračuna DDV, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene (1. odstavek). Če je plačilo izvršeno, preden je blago dobavljeno ali preden so storitve opravljene, nastane obveznost obračuna DDV na dan prejema plačila in od prejetega zneska plačila (1. odstavek). V tem primeru je seveda treba izstaviti avansni račun, saj mora za odbitke v skladu z a) točka 1. odstavka 67. člena ZDDV-1 v zvezi z dobavo blaga ali storitev tožnik imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom ZDDV-1. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni razvidno količino, vrsta blaga oziroma opis in obseg storitev, ki se bodo dobavile za prejeto predplačilo v skladu z 82. členom ZDDV-1, kar podrobneje določa 138. člen Pravilnika, kar je pojasnila tudi tožena stranka. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Okoliščine, ki jih tožnik navaja, ker da ni pridobil potrebnih upravnih dovoljenj in da bi morala biti montaža opravljena v oktobru 2008 ter da je banka zahtevala izdajo računa zaradi kredita tožnika, ne vplivajo na drugačno odločitev, zato sodišče tožnikove ugovore zavrača. Tožbene navedbe, da so bile v času izdaje računa storitve opravljene, materiali pa prodani tožniku, pa so protispisne.

Ob tem sodišče še dodaja, da so določbe ZDDV-1 glede obveznih podatkov na računu jasne in obligatorne. Le račun izdan v skladu z 81. do 84. členom ZDDV-1 je lahko podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV po a) točki 1. odstavka 67. člena ZDDV-1. Kolikor niso izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV po ZDDV-1 tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti, zato sodišče tovrstne očitke tožnika zavrača. Neupoštevno za obravnavani primer je iz tega razloga tožnikovo sklicevanje na sodno prakso SEU(2).

Enako velja tudi za ostale račune, ki jih je tožniku izdala družba A. d.o.o.. Glede navedenih računov iz ugotovitev prvostopnega organa predvsem izhaja, da tožnik ni izkazal, da je storitve montaže PVC oken in vrat opravil izdajatelj računov, vendar se sodišče strinja z ugotovitvami tožene stranke, da sporni računi predvsem niso izdani v skladu z 82. členom ZDDV-1, kar pomeni, da računi nimajo vseh obveznih podatkov, predvsem ne identifikacijo opravljenih storitev, saj gre pri opisu del za montažo na različnih objektih, ki pa niso navedeni. Izvedbeni predpis pa določa še posebnosti glede podatkov, ki jih mora vsebovati račun, s katerim se zaračunavajo gradbene storitve in sicer se mora na računu posebej navesti nepremičnina, na katero se nanaša račun (1. odstavek 138. člena Pravilnika). Sporni računi ne vsebujejo navedenih podatkov, zato po mnenju sodišča ni mogoče uveljavljati odbitka vstopnega DDV po teh računih, saj ne izpolnjujejo pogojev iz 82. člena ZDDV-1. Gre za bistveno pomanjkljivost računov, saj ni razvidna identifikacija opravljene storitve. Po mnenju sodišča že navedena okoliščina zadošča, da se tožniku v obravnavanem primeru po teh računih ne prizna odbitek vstopnega DDV. Prvostopenjski organ je glede navedenih računov tudi ugotovil, da je izdajatelj računov družba tipa „missing trader“, tožniku pa očita nedobrovernost ter navideznost poslov, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Subjektivni element in okoliščine, ki jih davčni organ prve stopnje ugotavlja v tej zvezi po mnenju sodišča, glede na povedano, niso odločujoči v obravnavni zadevi. V obravnavani zadevi je po mnenju sodišča predvsem relevantna okoliščina, da tožnik ni imel računov v skladu z 82. členom ZDDV-1, po katerih bi lahko uveljavljal vstopni DDV po a) točki 1. odstavka 67. člena ZDDV-1, zato sodišče subjektivnega elementa in okoliščin na strani tožnika v obravnavanem primeru niti ni presojalo.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list Republike Slovenije, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine niso sporne, saj ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o njihovem pomenu.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Op. št. (1) : Sedaj Sodišče Evropske unije (SEU) Op. št. (2) : Prej Sodišče Evropskih skupnosti