Jedro

Tožnik sicer res ugovarja odločbi o odmeri dohodnine za leto 1998, vendar se ne strinja z delom odločitve, ki se nanaša na pobot neporavnanih obveznosti, ki jim je že potekel rok plačila. Glede na to, da je tožnik že v upravnem postopku zatrjeval, da je s samostojno dejavnostjo zaključil ima (oz. bi lahko imela) ta okoliščina vpliv tudi na izpodbijani del odločbe o odmeri dohodnine, ki je napadena v tem upravnem sporu. Po presoji sodišča bi moral davčni organ tudi v taki situaciji uporabiti določbo 2. odstavka 46. člena ZDavP in dati zavezancu možnost, da preveri dolgovni seznam in svoje podatke primerja z uradnimi podatki.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad z dne 20.12.2000 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi in tožnika oprosti plačila sodnih taks v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčni urad A, Izpostava B z dne 24. 8. 1999, s katero mu je bila odmerjena dohodnina v znesku 0,00 SIT in višina odmerjene oziroma obračunane akontacije dohodnine v letu 1998, ki znaša 30.033,00 SIT, ki presega odmerjeno dohodnino za navedeni znesek. Navedena razlika pa se zmanjša za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila, ki presega znesek vračila, zato se ne vrne tožniku. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka kot tudi organ prve stopnje sklicujeta na določbo 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju ZDavP), ki določa, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek v 30-ih dneh od vročitve odločbe oziroma od vložitve zahtevka za vračilo po davčnem obračunu vrne, če z zakonom ni drugače določeno. Če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se mu vrne preveč plačani znesek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila. Iz navedenega izhaja pooblastilo davčnemu organu, da se davčnemu zavezancu, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov zmanjša vračilo preveč plačanega davka za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila. Prvostopni organ je torej imel pravno podlago za zmanjšanje vračila davka, ki bi tožniku šlo iz naslova odmerjene oziroma obračunane dohodnine. Po mnenju tožene stranke zgolj ugotovitev, da je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov zadošča, da se ne opravi vračilo preveč plačane dohodnine. Kateri davki pa bodo poplačani iz tega naslova pa ni stvar odločbe o odmeri dohodnine, ki je predmet te obravnave. To je stvar prisilne izterjave, zato tožena stranka tožniku pojasnjuje, da je to od odmere dohodnine ločen postopek, ki na izpodbijano odmerno odločbo nima vpliva, zato tudi pritožbene navedbe v smislu zakonitega preživljanja niso predmet preizkusa v tem postopku. Predmet preizkusa napadene odločbe je le v tem smislu, ali je dohodnina pravilno izračunana in ali so uporabljena pravilna zmanjšanja davčne osnove za dohodnino, na kar pa pritožnik sicer nima pripomb. Ob preizkusu upravičenosti pritožbenih navedb in ob preizkusu zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe, na katero mora pritožbeni organ paziti po uradni dolžnosti, je tožena stranka ugotovila, da je odločitev prvostopnega organa pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik vlaga tožbo, saj z izpodbijano odločbo ne soglaša, ker meni, da odločba ni bila izdana v skladu z zakonom in ne s Konvencijo o človekovih pravicah, katero je podpisala tudi RS. Z dnem 31. 1. 1998 mu je davčni organ v B zaključil delovno knjižico in v njo tudi zapisal, da je s tem dnem konec njegove delovne dobe, kot zavarovalne dobe samostojnega obrtnika in s tem tudi konec njegovih davčnih obveznosti iz obrtne dejavnosti. Zato od 31. 1. 1998 dalje ni več dolžan plačevati davkov iz tega naslova. Sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter prosi za oprostitev plačila sodne takse, ker je brezposeln.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za odmero dohodnine za leto 1998, ki je bila tožniku odmerjena v višini 0 SIT, odmerjena oziroma obračunana akontacija znaša 30.033,00 SIT, vendar se zavezancu navedeni znesek ni vrnil, ker je potekel rok plačila davkov v znesku, ki presega znesek vračila (95. člen ZDavP). Tožnik sicer res ugovarja odločbi o odmeri dohodnine za leto 1998, vendar se ne strinja z delom odločitve, ki se nanaša na pobot neporavnanih obveznosti, ki jim je že potekel rok plačila. Ker neporavnane obveznosti izhajajo iz opravljanja tožnikove samostojne obrtne dejavnosti, tožnik meni, da se mu neupravičeno izterjujejo, ker je bila njegova obrtna dejavnost z dnem 31. 1. 1998 zaključena. Tožena stranka ima sicer prav, ko navaja, da sta postopek za odmero dohodnine in postopek prisilne izterjave dva ločena postopka, vendar pa se v obravnavanem primeru ni mogoče sklicevati na ločenost postopkov, glede na to, da je tožnik že v upravnem postopku zatrjeval, da je s samostojno dejavnostjo zaključil in ima (oz. bi lahko imela) ta okoliščina vpliv tudi na izpodbijani del odločbe o odmeri dohodnine, ki je napadena v tem upravnem sporu. Po presoji sodišča bi moral davčni organ tudi v taki situaciji, kot je obravnavana, uporabiti določbo 2. odstavka 46. člena ZDavP in dati zavezancu možnost, da preveri dolgovni seznam in svoje podatke primerja z uradnimi podatki. Ker oba davčna organa zavezancu te možnosti nista dala in istočasno tudi nista preverjala utemeljenosti njegovega ugovora, da je s samostojno dejavnostjo zaključil, sta po presoji sodišča ravnala nezakonito in je s tem tudi izpodbijana odločba nezakonita.

Sodišče je tožbi na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS.

Tožnik je ob vložitvi tožbe prosil za oprostitev plačila sodnih taks in priložil potrdilo o brezposelnosti iz katerega izhaja, da je vpisan v evidenci brezposelnih oseb od 2. 3. 2001 dalje. Sodišče je vpogledalo tudi odločbi o odmeri dohodnine za leto 1998 (v spisu U 416/2001, odmerjena dohodnina v znesku 0 SIT) in 1999 (v spisu 415/2001, odmerjena dohodnina v znesku 1374,00 SIT). Po določbi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90 in Ur. l. RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98 - odl. US, 70/00 in 93/01, v nadaljevanju ZST) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sodišče po oceni predloženih in vpogledanih listinskih dokazov meni, da bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja, zato je predlogu ob upoštevanju določbe 13. člena ZST, ugodilo.