Jedro

Stališče, da je tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zahtevek za plačevanje preživnine v korist obeh otrok od vložitve tožbe do zavezančeve smrti denarna terjatev, za izpolnitev katere so odgovorni njegovi dediči, je pravilno. Ne gre torej za osebno obveznost, ki je po smrti zavezanca ne bi bilo več mogoče obravnavati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijani sklep razveljavi v točki I izreka, kolikor je sodišče postopek ustavilo tudi v delu, ki se nanaša na določitev preživnine v korist mladoletnih otrok ter v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je, potem ko je tožnik M. P. med postopkom umrl, zavrnilo predlog njegovega pooblaščenca za prekinitev postopka, saj lahko tožnikovi dediči v šestih mesecih nadaljujejo začeti postopek z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da je bila tožba za razvezo zakonske zveze utemeljena. Dediče v tem primeru do morebitnega preklica pooblastila zastopa pooblaščenec, ki je pred tem zastopal tožnika, saj pooblastilo s smrtjo stranke ni prenehalo. Postopek pa je sodišče ustavilo v delu, ki se nanaša na dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, na določitev stikov z otrokoma ter na plačevanje preživnine, kar je utemeljilo s tem, da gre za vprašanje osebnih, neprenosljivih obveznosti in pravic, zaradi česar te po tožnikovi smrti ne morejo več biti predmet obravnavanja.

2. Proti odločitvi se, kolikor se sklep nanaša na ustavitev postopka za določitev preživnine, pritožuje tožena stranka. Navaja, da je stališče sodišča, da je preživninska obveznost strogo osebne narave, zmotno, saj so dediči preživninskega zavezanca odgovorni za zapadle preživninske obroke za čas od vložitve tožbe do zavezančeve smrti. V kolikor bi obveljalo stališče sodišča, bi bila mladoletna otroka pravdnih strank prikrajšana za preživnino, ki bi jima jo moral plačevati oče v zadnjih dveh letih, njegovi dediči pa bi bili obogateni, saj bi podedovali več premoženja kot bi jim pripadalo, če bi tožnik preživnino plačeval. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Stališče pritožbe, da je tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zahtevek za plačevanje preživnine v korist obeh otrok od vložitve tožbe do zavezančeve smrti denarna terjatev, za izpolnitev katere so odgovorni njegovi dediči, je pravilno. Ne gre torej za osebno obveznost, ki je po smrti zavezanca ne bi bilo več mogoče obravnavati. Ker to, kdo so tožnikovi dediči, torej ali sta to (le) oba mladoletna otroka, ki sta hkrati tudi preživninska upravičenca, ali na podlagi morebitnega oporočnega dedovanja tretje osebe, zaenkrat še ni znano, je bil pravdni postopek glede preživninske obveznosti ustavljen preuranjeno.

5. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (3. točka 365. člena ZPP).