Jedro

Pri ugotavljanju, ali gre za večje število delavcev v smislu 96. člena ZDR, je treba upoštevati vse delavce, katerih delo je zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno, kar pomeni, tako delavce, ki so prejeli redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot tudi delavce, ki so sami podali odpovedi in se zaposlili pri drugem delodajalcu (ki je v povezavi s toženo stranko), in delavce, katerim je tožena stranka ponudila nove pogodbe o zaposlitvi oziroma je kako drugače uredila njihov status.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval: razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2009, ki mu jo je tožena stranka vročila dne 27. 2. 2009; da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo skladno s pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je nastopil delo dne 1. 7. 2006; da mu je tožena stranka dolžna za obdobje od poteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečno bruto nadomestilo plače, plačati davke in prispevke ter mu obračunati in izplačati mesečna neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in ga za isto obdobje prijaviti v zdravstveno zavarovanje ter da mu je tožena stranka dolžna na račun njegovega pooblaščenca povrniti njegove pravdne stroške v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi naprej do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz razloga po 2. in 3. tč. prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da bi morala tožena stranka izdelati program razreševanja presežnih delavcev, kljub temu, da je v končni odločitvi zaradi poslovnih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi le 18 delavcem. Število delavcev, katerih delo bo postalo presežno in s tem dolžnost sestave programa se ugotavlja v časovni točki, ko je delodajalec ugotovil s koliko delavci iz poslovnih razlogov ne more več nadaljevati delovnega razmerja pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi določila 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in 12. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (Ur. l. RS, št. 14/2006 in nadalj.) je treba ugotoviti, koliko delavcev tožene stranke je bilo presežnih v trenutku, ko je tožena stranka kot delodajalec ugotovila obstoj poslovnega razloga, ne pa šele v trenutku, ko je podala odpovedi delavcem. Iz priloženih listinskih dokazov in izpovedbe direktorja tožene stranke M.S. izhaja, da je pri toženi stranki v spornem obdobju od začetka januarja do konca aprila 2009 bilo ugotovljeno, da je prenehala potreba po delu večjega števila delavcev (več kot 20, upoštevaje 18 odpovedi) pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ter je tožena stranka problem presežnih delavcev reševala z „mehkimi metodami“ (s prezaposlovanjem, sporazumnimi prekinitvami delovnega razmerja in upokojevanjem). Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ker je dolžnost tožene stranke, da sestavi program razreševanja presežnih delavcev ugotavljala izključno na podlagi števila odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga (18), ne pa na znatno večje število možnih odpovedi, ki so pri toženi stranki grozila zaradi padca naročil in jih je tožena stranka samostojno, v nasprotju z zakonom, reševala s t.im. „mehkimi metodami“, kot je sama večkrat navedla. Tožnik nadalje tudi meni, da je bil na podlagi kriterijev, ki jih je sprejela tožena stranka, nepravilno izbran kot presežni delavec. Teh kriterijev tožena stranka namreč ni pravilno uporabila, pojavlja pa se tudi dvom v pravilno končno oceno vseh njegovih sodelavcev na primerljivem delovnem mestu. Tožena stranka delavcev ni pravilno ocenila na podlagi kriterija „usposobljenosti za samostojno delo na več strojih“. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je zaključilo, da je bil tožnik, na podlagi tega kriterija, pravilno ocenjen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, vendar pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tem individualnem delovnem sporu med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2009 iz poslovnega razloga. Tožnik meni, da je dana odpoved nezakonita, zato v predmetnem postopku uveljavlja sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Tožnik kot razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke med drugim navaja, da slednja ni sprejela programa razreševanja presežnih delavcev. Po njegovih trditvah ga je bila namreč tožena stranka, glede na število delavcev, katerih delo je zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno, v skladu z določili ZDR in navedeno kolektivno pogodbo, dolžna sprejeti.

Na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZDR je delodajalec, ki zaposluje 300 ali več delavcev (po tožnikovih trditvah naj bi tožena stranka zaposlovala cca. 430 delavcev), ob ugotovitvi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju tridesetih dni postalo nepotrebno delo najmanj 30 delavcev, dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Tak program je na podlagi drugega odstavka tega člena dolžan izdelati tudi, če v obdobju treh mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Vsebina programa je podrobneje opredeljena v 99. členu ZDR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zmanjšala število zaposlenih z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za 18 delavcev, zato je zaključilo, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa je po mnenju pritožbenega sodišča najmanj preuranjen.

Pri odločitvi, ali gre za večje število delavcev v smislu 96. člena ZDR, kar terja postopanje po določilih ZDR o kolektivnem odpustu, je potrebno upoštevati vse delavce, katerih delo je zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno, kar pomeni, da je potrebno upoštevati tako delavce, katerim je dejansko prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi iz poslovnega razloga, kot tudi tiste delavce, katerim je tožena stranka na drug način rešila njihov status. Bistvena je torej ugotovitev za koliko njenih delavcev je iz poslovnih razlogov odpadla potreba po delu in ne zgolj dejansko število podanih odpovedi. ZDR v 96. členu kot kriterij za določitev „nepotrebnega dela večjega števila delavcev iz poslovnega razloga“ ne določa, da se upošteva le tiste delavce, katerim bo tudi dejansko prenehalo delovno razmerje. ZDR ureja situacijo nepotrebnega dela večjega števila delavcev iz poslovnih razlogov in ne situacije dejanskega prenehanja delovnega razmerja delavcev, kot si to določilo očitno zmotno interpretira sodišče prve stopnje. Pravilno je torej stališče pritožnika, da je pri ugotavljanju, ali gre za večje število presežnih delavcev, potrebno upoštevati tudi delavce, ki so ravno zaradi poslovnega razloga, ki je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, sami dali odpoved in se zaposlili pri drugem delodajalcu, ki je bil po tožnikovih zatrjevanjih tudi v povezavi s toženo stranko (tožena stranka naj bi bila povezana v gospodarske družbe I. – skupino petih d.o.o.-jev, ki so nastale po reorganizaciji iz enovite gospodarske družbe I. d.d.), kakor tudi delavce katerim je tožena stranka iz navedenih razlogov ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ali anekse oziroma je kako drugače uredila njihov status. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje v tej smeri podal trditve (glej npr. pripravljalni spisi z dne 29. 5. 2009). Sodišče prve stopnje pa zaradi očitno zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je treba pri ugotavljanju števila delavcev, katerih delo je pri toženi stranki postalo nepotrebno v smislu navedenega določila, upoštevati zgolj število dejanskih odpovedi, vseh okoliščin, pomembnih za presojo ali je bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev ni ugotavljalo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje zgoraj navedeno materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, pravilno ugotoviti vsa pravnorelavantna dejstva in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter iz ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da vsi ugovori pravdnih stranki sploh še niso bili predmet obravnave. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.