Jedro

Zaradi povezanosti pravil o trditvenem in dokaznem bremenu je v sodni praksi ustaljena razlaga, da je dokazovanje vezano na trditveno podlago, zato se v postopku dokazovanja ne morejo nadomeščati pomanjkljivosti trditvene podlage. Če sodišče prve stopnje to pravilo krši, se v postopku pred sodiščem druge stopnje kršitev sanira tako, da se tak dokazni presežek ne upošteva kot dejanska podlaga sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi: "Toženec je dolžan tožniku plačati 2.000,00 EUR (dva tisoč 00/100), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9.9.2016 do plačila, v roku 15 dni.

V presežku do zneska zahtevane glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.000,00 EUR od dne 18.8.2014 do dne 8.9.2016, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnik je dolžan plačati tožencu 329,39 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.

II. V presežku se pritožba zavrne.

III. Tožnik je dolžan plačati tožencu 165,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu plačilo 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2016 do plačila (točka I izreka), v presežku do višine zahtevanega zneska glavnice je s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine 3.500,00 EUR od 18. 8. 2014 do 8. 9. 2016, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženec je dolžan tožniku povrniti 215,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženec in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožba uvodoma citira trditveno podlago tožnika iz tožbe v točki II ter na to citira obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z višino in obsegom škode. Iz primerjave zapisov trditvene podlage v tožbi pod točko II ter obrazložitvijo sodbe pod točko 8 in 9 zaključuje, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage glede obsega duševnih bolečin tožnika in dogodkov, ki jih povzema v sodbi sodišče, pri tem se sklicuje na pravilo, da pomanjkanje trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvedenim dokaznim postopkom, v tem primeru z zaslišanjem tožnika. Tako v nadaljevanju izrecno zapiše, da tožnik ni podal ustreznih trditev glede groženj z inšpekcijskim organom v zvezi s pridobitvijo licence V. d.o.o.; strahu glede noža; groženj, da se bo oče obesil, ali da ga bo obesil sam; o vožnji avtomobila mimo hiše tožnika; o zalezovanju družine; strahu med izvedbo policijske akcije; kršitvijo ugleda; označbi tožnika v S. g. in strahu in stresa glede širjenja govoric. Sodišče je tako saniralo z zaslišanjem tožnika pomanjkljivo trditveno podlago, pri tem povzelo celotno zaslišanje tožnika glede dejstev, katerih v postopku sploh ni zatrjeval. Pritožba izrecno izpostavlja, da je sodišče v nasprotju s trditveno podlago ocenilo stopnjo tožnikovega strahu, ki bi naj trajal nekaj mesecev po toženčevem pridržanju, ker bi naj toženec tudi po pridržanju nadaljeval z žalitvami tožnika, ko je v časopisu tožnika označil za kriminalca. Prav tako je sodišče višino denarne odškodnine glede strahu prisodilo tudi v obdobju še nekaj mesecev po toženčevem pridržanju. Pritožba poudarja, da ker tožnik ni podal navedb glede označbe tožnika v dnevniku Slovenske novice kot kriminalca, mu je bila s tem odvzeta možnost, da se o tem dejstvu sploh izjavi. Pritožba nato citira izrek pravnomočne kazenske sodbe ter ponovno poudari, da tudi iz nje ne izhaja, da je toženec po pridržanju nadaljeval z žaljivkami, ko je tožnika označil za kriminalca v omenjenem časopisu. Pritožba meni, da je sodba zato pomanjkljiva, razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju ter je podana 14. točka 339. člena ZPP. Poudarja tudi, da tožnik ni predložil v spis niti članka iz Slovenskih novic. Tožnik tudi za obstoj škode ni predložil nobenega dokaza in sicer medicinske dokumentacije ali podobno. Pritožba meni, da bi bilo pravilno, da bi sodišče angažiralo izvedenca medicinske stroke in nato na podlagi njegovih ugotovitev opravilo presojo, tožnik pa tega dokaza sploh ni predlagal, sodišče pa v okviru odprtega sojenja tožnika na takšno pomanjkljivost ni opozorilo. Sodišče tudi ni presojalo domnevnega dejanja toženca in sicer vožnje z osebnim avtomobilom mimo hiše, kjer stanuje družina tožnika, izrek pravnomočne kazenske sodbe tega dogodka ne omenja, ta dogodek v tožbi ni bil naveden. Toženec še poudarja, da je oče tožnika napačno zdravil njegovega psa, za kar je bila s strani Okrajnega sodišča v Murski Soboti izdana sodba in prisojena odškodnina. Nasprotno od tožnika pa je toženec v spis vložil medicinsko dokumentacijo, s katero je dokazoval, da je bil ravno on oškodovanec. Zato predlaga, da se sodba razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni vložil. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, je povsem razumljiva, brez notranjih nasprotij ali nejasnosti ter obrazložena. Pomanjkljivosti, ki jih pritožba izpostavlja in o čemer bo govora v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, pa ne sodijo med kršitve iz te točke.

7. Sodišče tožencu ni pritrjuje niti v stališču, da bi sodišče moralo v postopek pritegniti izvedenca medicinske stroke (dati tožniku pobudo, da to predlaga - 285. čl. ZPP). Z izvedenci se namreč praviloma ugotavljajo odločilna dejstva, za katera sodišče nima strokovnega znanja. Nikoli pa niso izvedenci tisti, ki odločajo o pravnih vprašanjih, torej o višini denarne odškodnine. Še posebej v primerih, kot je obravnavani, ko se odmerja denarna odškodnina zgolj iz ene pravno priznane oblike nepremoženjske škode in so tudi dejanske trditve tožnika skope, dokaz z izvedencem ni potreben. In, kar je bistveno, takšnega dokaznega predloga ni podala nobena izmed strank, tudi toženec ne. Če dokaznega predloga ni, potem se tudi sodišču prve stopnje ne more očitati, da dokaz ni bil izveden, kot izhaja iz pravil 7. in 212. člena ZPP, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Pritožba se utemeljeno sklicuje na temeljno načelo iz 7. člena ZPP, v povezavi z 212. členom ZPP. Razpravno načelo določa obveznost stranke, da navede trditve o odločilnih dejstvih in zanje ponudi dokaze (povezanost trditvenega in dokaznega bremena). To načelo se v pravdnem postopku konkretizira z uporabo drugih procesnih institutov npr. pravočasnost navedb, sklepčnost, pravil o dokaznem bremenu. V konkretni zadevi je bilo dokazno breme zatrjevanja in dokazovanja predpostavk nepogodbene odškodninske obveznosti na tožniku (tudi glede krivde, kajti obrnjeno dokazno breme iz prvega odst. 131. člena OZ velja le za majhno malomarnost). Tožnik1 je torej moral podati trditve o odločilnih dejstvih in sodišče prve stopnje je na takšno trditveno podlago vezano. Zaradi povezanosti pravil o trditvenem in dokaznem bremenu pa je v sodni praksi ustaljena razlaga, da je dokazovanje vezano na trditveno podlago, zato se v postopku dokazovanja ne morejo nadomeščati pomanjkljivosti trditvene podlage2. Za obravnavani primer pa je potrebno upoštevati tudi pravilo o konkretnem navajanju odločilnih dejstev (teorija substanciranja - 180. čl. ZPP) - zatrjevana morajo biti konkretna odločilna dejstva iz katerih izhaja, če se izkaže, da so tudi resnična, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.

9. Sodišče druge stopnje pritožbi sicer ne pritrjuje v celoti, ko slednja kot trditveno podlago citira zgolj navedbe iz tč. II. tožbe. Sestavni del tožnikovih navedb so tudi trditve iz tč. I. tožbe, v kateri se tožnik izrecno sklicuje in tudi povzema zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja, za katerega je toženec bil pravnomočno obsojen. Zato je del dejanskih trditev tožnika tudi :"....preprečil pridobitev dovoljenja za odprtje zasebne veterinarske ambulante, da bo obvestil medije, da bo poskrbel, da se bo njegov oče obesil ali ga bo obesil sam, ob grožnjah pa je segel v računalniško torbo odloženo na mizi in prijemal za ročaj noža spravljenega v tulcu v torbi...." (citirano iz tč. I. tožbe). Trditve v tč. II. tožbe, ki jih je sodišče prve stopnje nato dokazno ocenjevalo v postopku dokazovanja, pa so bile tudi:"....Njega in bližnje sorodnike je bilo strah pred storilcem kaznivega dejanja, v skrbi za življenje in eksistenco......za duševne bolečine, ki jih je trpel vsled intenzivnega strahu, ki je trajal v dneh in nočeh skoraj deset dnevnega izsiljevanja in groženj....". Pritožba ima prav, da ta trditvena podlaga v nadaljevanju postopka ni bila dopolnjena. Tožnik ni vložil do prvega naroka dne 4.4.2017 nobene pripravljalne vloge in tudi na tem naroku trditvene podlage ni dopolnjeval. 10. Pritožba ima zato deloma prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je dokazno ocenilo izpovedbo tožnika tudi v delu, ko ni bilo nobenih trditev. Ta ugotovitev se predvsem nanaša na odločilno dejstvo o trajanju strahu pri tožniku, kajti sodišče prve stopnje je v dokazni oceni izrecno zapisalo:".....(ta je trajal tudi nekaj mesecev po toženčevem pridržanju, saj je toženec tudi po pridržanju nadaljeval z žalitvami tožnika, ko je v časopisu tožnika označil za kriminalca)...."(citirano iz tč. 9. obrazložitve). Kot je bilo zgoraj povzeto, je tožnik glede obdobja trajanja strahu trdil:"...ki je trajal v dneh in nočeh skoraj deset dnevnega izsiljevanja in groženj....", kar je seveda bistveno manj, kot to ugotovi sodišče prve stopnje. Prav tako ima pritožba prav, da so tožbene navedbe deloma tudi nesklepčne, ker niso konkretizirane, temveč so ostale na ravni pavšalnosti:"....da bo obvestil medije.......Njega in bližnje sorodnike je bilo strah pred storilcem kaznivega dejanja, v skrbi za življenje in eksistenco....". Slednja trditev, v kolikor presega trditev, ki se nanaša na grožnjo očetu, in ki jo je sodišče prve stopnje razširilo na:"Poleg tega pa je toženec svoje grožnje podkrepil še na ta način, da se je vozil mimo hiše tožnika...." ne morejo biti del dejanskega temelja odločanja.

11. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev iz 7. ter 212. člena ZPP, v zvezi s prvim odst. 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, to je odmere denarne odškodnine za strah. Saniranje te kršitve je bilo lahko storjeno na seji senata sodišča druge stopnje na način, da se kot dejanska podlaga odločanja ne upoštevajo navedena dejstva (prvi odst. 354. člena ZPP). Tista dejstva, ki jih je sodišče druge stopnje odstranilo iz dejanske podlage odločanja zato, ker niso bila konkretizirana s strani tožnika ali pa jih je sodišče prve stopnje vključilo v dokazno oceno s kršitvijo pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, upoštevaje materialnopravne kriterije o določanju "pravične denarne odškodnine" iz 179. člena OZ, zato narekujejo znižanje denarne odškodnine in sicer na znesek 2.000,00 EUR.

12. Zaradi spremenjene odločitve v glavni stvari je spremenjena tudi stroškovna odločitev. Toženec odmere pravdnih stroškov sicer ne graja. Tožnikov uspeh v postopku je sedaj 40%, zato je upravičen do povrnitve 303,96 EUR. Toženčev uspeh je 60%, zato je upravičen do povrnitve 633,35 EUR. Po pobotu mora sedaj tožnik povrniti tožencu 329,39 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pa bodo pričele teči šele po preteku roka za izpolnitev obveznosti, ta pa prične teči od dneva vročitve te sodbe (313. člen ZPP).

13. Toženec v pritožbi ni izrecno označil vrednosti spornega predmeta pritožbe. Ker izpodbija odločitev v celoti, je sodišče druge stopnje kot sporno vrednost označilo obsodilni del izreka torej 3.500,00 EUR. Toženec je uspel z 58%. Priznani so vsi priglašeni stroški, razen konference s stranko in pregled listin, saj je ta postavka zajeta v postavki za sestavo pritožbe. Skupno je priznanih 508 tč., kar znese 233,17 EUR, z DDV pa 284,46 EUR. Glede na uspeh je tožnik dolžan tožencu povrniti 165,00 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pa bodo pričele teči šele po preteku roka za izpolnitev obveznosti, ta pa prične teči od dneva vročitve te sodbe (313. člen ZPP).

1 Razpravno načelo sicer pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki, vendar pa je brez pomena, katera od strank je neko dejstvo navedla (relativizacija pravil o dokaznem bremenu), vendar tudi to pravilo tožniku ne koristi. Toženec namreč do trenutka, ko je še dopustno navajati trditve o dejstvih, ni navedel ničesar, kar bi dopolnjevalo tožnikove trditve. 2 Npr. Sodba III Ips 57/2012 z dne 17.12.2012; Sodba in sklep II Ips 709/2009 z dne 16. 5. 2013; tudi II Ips 24/2014 z dne 12.2.2015.