Jedro

Če sodba razlogov o odločilnih dejstvih nima, ker jih sodišče sploh ni ugotavljalo, gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje; če pa te razloge ima in so nejasni ali med seboj v nasprotju, pa to predstavlja kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98. a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu 250.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani z uvodoma navedeno sodbo M.Š. in M.H. spoznalo za kriva storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, štirih kaznivih dejanj goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ in štirih kaznivih dejanj goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi s členom 25 KZ, poskusa kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi s 22 in 25. členom KZ ter neprimernega poskusa kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 23. in 25. KZ, obtoženo M.Š. pa še poskusa kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ in dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ. Obtoženemu M.H. je po določitvi kazni za posamična kazniva dejanja izreklo enotno kazen šest let zapora, M.Š. pa ob upoštevanju kazni iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani enotno kazen sedem let zapora. Obema obtožencema je v izrečeni kazni vštelo čas prebit v pridržanju oziroma v priporu, oškodovancem pa je pripoznalo njihove premoženjskopravne zahtevke. Višje sodišče je pritožbama obtoženega H. in njegovega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da ga je iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo storitve kaznivih dejanj goljufije, poskusa kaznivega dejanja goljufije ter neprimernega poskusa kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi z 23. in 25. členom tega zakona opisanih v točkah I. 1. in II., 1,2,3, sodbe sodišča prve stopnje ter mu za preostala kazniva dejanja (opisana v tč. III) ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni izreklo novo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora, ustrezno je spremenilo tudi odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih ter odločbo o stroških kazenskega postopka, sicer je pritožbo obtoženega H. in njegovega zagovornika in pritožbo zagovornika obtožene M.Š. zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenega H. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz obeh izpodbijanih sodb povsem jasno izhaja, da so med dokazi za obsodbo obsojenega H. tudi listine, saj so to nenazadnje tudi zapisnika o opravljenih prepoznavah na policijski postaji ter podatki o delovanju obsojenčevega telefona. Videz obsojenčeve brade v času storitve dejanja je zgolj dejstvo, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti odločilna dejstva, sam zase pa to gotovo ni. Kljub temu sodba sodišča druge stopnje v tej zvezi ima razloge na deseti strani. Sodišče tega vprašanja ni štelo za nepomembnega, temveč je ugotovilo, da je obsojenec spreminjal izgled, nepotrebno pa se mu je zdelo ugotavljati nagibe, ki so ga k temu gnali. Glede časovne analize dogodkov dne 29.11.2001, ki jo je podal obsojenčev zagovornik pa je sodišče druge stopnje zavzelo argumentirano stališče. Bistvo je, da ni bil do minute natančno ugotovljen čas sestanka v L., zato se tudi ne ve točno, kdaj je obsojenec od tam odšel. Nestrinjanje s tako ugotovitvijo sega že na področje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v tej fazi postopka ne more biti več predmet presoje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi uvodoma sicer izpodbija sodbo iz vseh razlogov predvidenih v 1. odstavku 420. člena ZKP, vendar pa obrazlaga le kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (ki jo tudi izrecno uveljavlja) ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče druge stopnje naj bi po mnenju zagovornika kršilo 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, ker enkrat navaja, da naj bi bila storitev očitanih kaznivih dejanj s strani obdolženca ugotovljena na podlagi zagovorov soobtožene M.Š., izpovedbe zaslišanih prič in listinskih dokazov, drugič pa, da je bilo to ugotovljeno samo na podlagi zagovora soobtožene Š. in pa izpovedi prič. Zahteva se sprašuje, zakaj je sodišče v obrazložitvi navedlo, da je zanesljivo ugotovljeno, da naj bi obtoženec storil kaznivo dejanje tudi na podlagi listinskih dokazov, če takih listinskih dokazov ni v spisu in tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili nikoli izvedeni.

Kot izhaja iz podatkov v spisu in obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je sodišče oprlo krivdorek za obdolženega M.H. na zagovor soobdolžene Š., izpovedbe prič ter na listinske dokaze, predvsem uradne zaznamke o postopku prepoznavanja po fotografijah ter izpise telefonskih pogovorov za mobilni telefon za katerega je sodišče ugotovilo, da ga je tedaj uporabljal ravno ta obdolženec (stran 14, 28 in 29 sodbe sodišča prve stopnje).

Pritožbeno sodišče je takšnemu stališču sodišča prve stopnje v celoti pritrdilo in navedlo, da ni prav nobenih pomislekov glede pravilnosti oziroma popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. "Sodišče prve stopnje je ravnanje obtoženega H. lahko zanesljivo ugotovilo na osnovi izvedenih dokazov, predvsem z zagovorom soobtožene Š., izpovedb zaslišanih prič, pa tudi listinskih dokazov in je svoje zaključke v razlogih sodbe tudi obširno in prepričljivo obrazložilo" (stran 9 sodbe sodišča druge stopnje). V obrazložitvi pa je še navedlo podatek, da so priče prepoznale obtoženca najprej na policiji (kar ne izhaja samo iz izpovedb prič temveč tudi uradnih zaznamkov o prepoznavah po fotografijah glede na uvodne ugotovitve pritožbenega sodišča) ter obširno obrazložilo kakšni dokazni zaključki izhajajo iz analize podatkov vzpostavljenih telefonskih zvez obtoženčevega telefona.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da v sodbi sodišča druge stopnje ni nasprotij o odločilnem dejstvu (da je ravno obtoženi H. storilec obravnavanih kaznivih dejanj), zaradi česar tudi ni podana v zahtevi uveljavljena kršitev ZKP. Kolikor pa zagovornik meni, da posamezne listine, s katerimi naj bi bila ugotovljena odločilna dejstva (ki jih v zahtevi sicer ne precizira) niso bila ugotovljena, pa uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1. odstavek 373. člena ZKP), to je razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena tega zakona).

Katero kršitev določb ZKP naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo s tem, ko je po mnenju zagovornika napačno ocenilo da vprašanje ali si je obtoženec v času kaznivih dejanj brado bril ali je imel nekajdnevno brado in tako spreminjal svoj izgled, zagovornik v zahtevi ne navaja, meni pa da gre za odločilno dejstvo s katerim se sodišče neutemeljeno ni ukvarjalo.

Tudi ta očitek zagovornika ni utemeljen. Odločilna oziroma pravno relevantna dejstva so namreč tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe torej tista, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Gre za skupek dejstev na katerih neposredno temelji uporaba materialnega in procesnega zakona. Če sodba razlogov o odločilnih dejstvih nima, ker jih sodišče sploh ni ugotavljalo, gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, če pa te razloge ima in so nejasni ali med seboj v nasprotju pa predstavljajo kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Brez ugotavljanja odločilnih dejstev torej odločitev v kazenskem postopku sploh ne bi bila mogoča, saj so neposredna in nujna podlaga zanjo. Poleg odločilnih dejstev pa poznamo še tako imenovana pomembna dejstva v ožjem pomenu besede (kontrolna dejstva), ki samo po sebi niso zajeta v pojmu dejanskega stanja, lahko pa pripomorejo pri ugotavljanju dejanskega stanja. So prav tako lahko predmet ugotavljanja dejanskega stanja, vendar ne vselej, saj je možna odločitev brez njih v primerih, ko so odločilna dejstva ugotovljena neposredno z dokazi tako, da ni potrebe po pomoči kontrolnih dejstev. V poštev pridejo torej tedaj, kadar ni dokazov s katerimi bi se dala odločilna dejstva neposredno ugotoviti.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče ugotovilo, da obdolženec storil obravnavana kazniva dejanja predvsem na podlagi izpovedbe soobdolžene Š. in izpovedb prič (vključno s prepoznavo po fotografijah). Ugotavljanje ali je obdolženec v času storitve kaznivih dejanj imel brado ali ne (s čimer bi se ugotavljala verodostojnost izvedenih dokazov oziroma preverjala resnicoljubnost soobdolženke in prič), bi tako lahko pomenilo le pomembno dejstvo v ožjem pomenu besede oziroma kontrolno dejstvo, ne pa odločilnega dejstva, da je ravno obdolženec storilec kaznivega dejanja (torej dejstva, ki pomeni osnovo za neposredno uporabo zakona).

Nestrinjanje zagovornika s takšno presojo (da dolžina brade obsojenca v kritičnem času ni odločilno dejstvo) in očitki da se s tem vprašanjem sodišče druge stopnje neutemeljeno ni ukvarjalo (kar sicer ne drži - razlogi na strani 10. sodbe pritožbenega sodišča) glede na navedeno ne morejo predstavljati očitka kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (saj se ta kršitev nanaša le na nejasnosti glede odločilnih dejstev), temveč pomenijo le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča torej uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Slednje pa velja tudi za nadaljnji očitek zagovornika, da obdolženec kaznivega dejanja dne 29.11.2001 glede na vzpostavljene telefonske zveze z njegovega mobilnega telefona in glede na to, da naj bi se sestal s stranko ob deveti uri na povsem drugem kraju, ni mogel storiti. Pritožbeno sodišče je namreč povsem sprejemljivo obrazložilo, da gibanje obtoženca kritičnega dne nedvomno potrjuje zagovor obtoženke, ki je povedala, da jo je peljal v L. obtoženi H. in je prišla ravno dobro domov, ko so ob deseti uri preverjali policisti hišni pripor. Iz podatkov o telefonskih zvezah je namreč razvidno, da se je tega dne obtoženi gibal od S., ki je blizu doma soobtoženke proti L., s čemer je zagovor Š. nedvomno potrjen. Da sta se soobtoženka in oškodovanka dobili ob deveti uri zjutraj pa ne gre jemati absolutno to je do minute natančno in tega tudi oškodovanka ni trdila temveč le kot okvirni čas sestanka (stran 11. sodbe pritožbenega sodišča). Nestrinjanje zagovornika s temi ugotovitvami pa pomeni kot je bilo že rečeno uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da v zahtevi uveljavljana kršitev določb ZKP ni podana, zahteva pa v pretežnem delu uveljavlja razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednim pravnim sredstvom temelji na izreku navedenih določbah ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri višine povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter premoženjske razmere obsojenca razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).