Jedro

Obstoj bolezni še ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje, bolezen mora biti nenadna in nepredvidljiva.

V konkretnem primeru tožnik z zamudo naroka tudi ni bil prikrajšan pri uveljavljanju varstva svojih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

2. Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz „vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Izpostavlja, da je narok zamudil zaradi hude bolezni, kar je dokazal s primernimi zdravniškimi izvidi. V tej pravdi je prvič zaprosil sodišče za preložitev, zato se sodišče ne more sklicevati na „izigravanje ali zavlačevanje postopka“. Bolezen je bila huda in nepredvidljiva, poleg tega je v tej zadevi tožnik in nima razloga za zavlačevanje. Iz zdravniškega potrdila, ki ga je priložil, izhaja njegovo stanje, ki mu v nobenem obsegu ni omogočalo opravljanja delovnih obremenitev. Psihiater specialist je merodajen, da poda tako oceno, ne pa sodišče, ki samo postavi diagnozo, da je bil tožnik sposoben sodelovanja na naroku. Sodišče na podlagi vlog in drugih pisanj, ki so prišle na sodišče, ki pa jih je pisala druga oseba, ki le pomaga tožniku, ocenjuje, da je bil sposoben sodelovanja na sodišču. Tudi ugotovitev, da ne gre za izredno hude zdravstvene težave ne drži, iz zdravniškega izvida z dne 1. 10. 2014 izhaja ponavljajoča zmerna depresivna epizoda, kar pomeni, da je bolezen kronična in se vsake toliko časa ponovi. Sama beseda „zmerna“ pa še ne pomeni, da je tožnik zdrav za delo in sodelovanje, temveč, da se lahko zdravi doma, če pa bi bila „huda“ bi moral na zdravljenje v psihiatrično bolnico. Sodišče brez podlage zlorablja druge pravdne zadeve npr. P 159/2005 in P 156/2012. Sicer pa tudi v teh zadevah ni šlo za zlorabo procesnih institutov, temveč so bili predlogi za preložitev verodostojni, v posledici njegove bolezni. Družbe, ki jih sodišče navaja, so v popolnem mirovanju in tožnika z ničemer ne obremenjujejo. Zadeva In 192/2011 z dne 7. 3. 2014 je datumsko krepko odmaknjena od datuma naroka 20. 10. 2014. Tožnik si zaradi bolezni tudi ni mogel priskrbeti zagovornika, poleg tega tudi nima finančnih sredstev za plačilo odvetnika. Vse njegove nepremičnine so obremenjene s prisilnimi hipotekami. Iz postopanja sodnice je razvidno, da gre za oseben obračun sodnice s tožnikom. Sodišče bi tudi moralo razpisati narok za vrnitev v prejšnje stanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je prosil za preložitev naroka razpisanega za dne 20. 10.2014, zaradi bolezni. Sodišče prve stopnje predlogu ni ugodilo, v njegovi odsotnosti je narok opravilo, ga tudi zaključilo in izdalo sodbo. Tožnik je (poleg pritožbe zoper sodbo) zaradi zamude naroka vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje (116. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V njem je v bistvenem navajal, da je narok zamudil iz opravičenih razlogov – zaradi nenadnega poslabšanja njegove, sicer kronične, bolezni (depresije), kar naj bi izkazovala njegova vloga z dne 15. 10. 2014 (prošnja za preložitev naroka) s priloženim obvestilom zdravniku z dne 1. 10. 2014. Predlagal je tudi svoje zaslišanje, „po potrebi“ pa tudi poizvedbe pri svojem osebnem zdravniku, psihiatrični ambulanti, psihiatrični bolnišnici. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo. Odločitev je pravilna in zakonita.

5. Tožnik se že dalj časa zdravi zaradi depresije, iz potrdila z dne 1. 10. 2014 izhaja, da se je tožniku ponovila zmerna depresivna epizoda. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obstoj bolezni še ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje, bolezen mora biti nepredvidljiva oziroma nenadna. Ker gre pri tožniku, po njegovih zatrjevanjih, za kronično bolezen, v konkretnem primeru temu ni bilo tako. Razpoloženje pri tožniku očitno niha. Kot rečeno iz navedenega potrdila izhaja, da se mu je v tem obdobju ponovila zmerna depresivna epizoda, ki naj bi mu onemogočala „opravljanje delovnih obremenitev v nobenem obsegu“. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da to samo po sebi še ne pomeni, da v posledici ni bil zmožen pristopiti na narok in slediti obravnavi. Nenazadnje je bil zmožen vložiti prošnjo za preklic naroka. Zatrjevanje v pritožbi (sicer v celoti neizkazano), da mu je prošnjo napisala tretja oseba, potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je bil kljub zmernemu poslabšanju bolezni, zmožen skrbeti za varovanje svojih pravic – sposoben je bil poiskati tretjo osebo in mu pojasniti situacijo. To pomeni, da je bil zmožen poiskati tudi pooblaščenca, ki bi ga na naroku zastopal, na kar ga je sodišče prve stopnje v dopisu z dne 17. 10. 2014 (list. št. 25) tudi opozorilo. Tudi ustavno sodišče stranki skladno z zahtevami skrbnega ravnanja v postopku nalaga odgovornost, da v primeru, če lahko pravočasno ve oziroma predvideva, da se naroka ne bo mogla udeležiti, poskrbi za udeležbo na naroku prek pooblaščenca(1). Ker gre za postopek pred okrajnim sodiščem ni nujno, da gre za pooblaščenca z opravljenim pravosodnim izpitom ali celo za odvetnika (prvi odstavek 87. člena ZPP). Da bi se tožniku stanje tik pred narokom razpisanim za dne 20. 10. 2014, še poslabšalo, tožnik s sklicevanjem na navedeno obvestilo zdravniku (peti odstavek stran 5 predloga za vrnitev v prejšnje stanje) z dne 1. 10. 2015, ne more izkazati.

6. V konkretnem primeru tožnik z zamudo naroka tudi ni bil prikrajšan pri uveljavljanju varstva svojih pravic. Res je šlo za opravo prvega naroka, ki je bil tudi edini narok in bi bilo na prvi pogled videti, da je bil tožnik z opravo naroka v njegovi odsotnosti prikrajšan do pravice navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Vendar je bil tožnik že s sklepom z dne 13. 3. 2013 pozvan, da v roku 15 dni odpravi (očitno) nesklepčnost tožbe v zvezi s tožbenimi zahtevki od 2. do 5. točke tožbenega predloga. Rok mu je bil dvakrat podaljšan, nazadnje do 5. 12. 2013.(2) Tožnik v danem roku tožbe ni dopolnil, to pa v posledici pomeni, da je ne bi mogel dopolniti tudi ne na prvem naroku (108., 318. člen ZPP).(3)

7. Tožbeni zahtevek pod 1. točko tožbenega predloga, na plačilo odškodnine, je bil zavrnjen zaradi zastaranja. Tudi z udeležbo na naroku tožnik takšnega zaključka ne bi mogel izpodbiti, saj so dejstva, na katerih temelji zaključek o zastaranju tega dela tožbenega zahtevka, jasno izhajala že iz tožbenih trditev.(4)

8. Predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje je bil torej vložen iz očitno neupravičenega razloga, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno razpisati naroka (drugi odstavek 120. člena ZPP) in je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Na pritožbene navedbe, ki za odločitev niso bistvene pritožbeno sodišče ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Op. št. (1): Sklep US RS, Up 184/98. Op. št. (2): In ne držijo pritožbene navedbe o le 8-dnevnem roku za dopolnitev tožbe.

Op. št. (3): In je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem obsegu že iz tega razloga pravilno in zakonito zavrnilo.

Op. št. (4): Tožnik je zatrjeval, da mu je škoda nastala dne 18. 11. 2002, že tedaj je vedel za povzročitelja te škode, tožbo na povračilo škode pa je vložil dne 16. 10. 2009 (353. člen v zvezi s 352. členom Obligacijskega zakonika).