Jedro

Delodajalec je dolžan delavcu omogočiti zagovor (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), kar je ena od zahtev, ki mora biti izpolnjena za zakonito odpoved. ZDR-1 ne določa, da se mora zagovor opraviti pred osebo, ki poda odpoved, ta oseba lahko za zagovor pooblasti drugega (kar se je zgodilo v konkretnem primeru), vendar se je z zagovorom dolžna seznaniti pred podajo odpovedi. Glede na to, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor pred osebo, ki je zagovor vodila po pooblastilu predsednika uprave, ta pa predsednika uprave po zagovoru z vsebino zagovora ni seznanila, temveč je tožniku vročila izredno odpoved predsednika uprave, ki je bila sestavljena in podpisana dan pred zagovorom, je bila odločitev predsednika uprave sprejeta pred zagovorom. To pa pomeni, da postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bil izveden v skladu z ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2014: da je tožniku dne 24. 7. 2014 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki; in da je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2006 na delovnem mestu „voznik strojnik težke mehanizacije“. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od vključno 25. 7. 2014 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja (mu od dne 25. 7. 2014 dalje priznati delovno dobo in ga od dne 25. 7. 2014 prijaviti v zavarovanje iz delovnega razmerja), mu od 25. 7. 2014 dalje obračunati pripadajoče bruto plače v znesku 1.431,34 EUR mesečno ter mu te, po predhodno odvedenih predpisanih davkih in prispevkih, izplačati v pripadajočih mesečnih neto zneskih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakomesečnega neto zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je, da mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti tožniku njegove stroške v znesku 703,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne s stroškovno posledico in podredno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je najprej presojalo, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, glede na to, da je bila tožniku vročena ob koncu organiziranega zagovora. Dejstvo je, da je tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku posredovala vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo, iz katerega je jasno razvidno, kaj se tožniku očita in sicer je opisano tako dejansko kot pravno stanje zadeve. Merilno mesto v lasti tožnika je bilo priklopljeno na glavni dovodni kabel pred glavnimi varovalkami mimo števca električne energije, zato se je tožniku očitalo nezakonito razpolaganje s sredstvi (91. člen PKP, 211. člen Kazenskega zakonika) ter kršitev internih pravil in etičnega kodeksa, ki zaposlene zavezuje. Tožnik je v času od 1. 7. 2014, ko je bilo dejanje ugotovljeno, do dne zagovora dne 24. 7. 2014, nezakonitost s konkludentnimi dejanji priznal. S toženo stranko se je glede plačila ukradene elektrike dogovoril, da bo dogovorjen znesek poplačal v več obrokih. Povsem jasno je, da je bil glede vsega navedenega obveščen tudi predsednik uprave. A.A. in B.B. sta zaslišana kot priči izpovedala, da je pri toženi stranki praksa, da strokovne službe odločitev organa naprej pripravijo, tako je bilo tudi v navedenem primeru. Predsednik uprave se je odločil za izredno odpoved ob upoštevanju teže dejanja in glede na obstoj razlogov, ki so določeni v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. A.A. je povedal, da mu je predsednik uprave dan pred zagovorom rekel, da vztraja pri tako hudi sankciji zato, ker je tožnik pokazal takšen odnos do podjetja in da zaposleni v firmi ne smejo krasti. A.A. je tudi povedal, da tožniku izredne odpovedi ne bi vročil v primeru, če bi se tekom razgovora izkazalo, da je zadeva drugačna. Smiselno enako je izpovedala tudi B.B., da se zadeve vnaprej pripravijo, o tem ali se sklepi v vsebini kot so pripravljeni tudi vročijo ali ne, pa je odvisno od poteka zagovora. A.A. je tudi povedal, da je v konkretnem primeru imel polna pooblastila, da izpelje disciplinski postopek in ni imel druge izbire, ker se tožnik sploh ni zagovarjal. Tožnik je povedal, da je imel probleme z glavo glede zdravja, prav tako je povedal, da mu je žal. Ker se tožnik sploh ni zagovarjal, torej tudi A.A. ni imel druge možnosti kot da mu izredno odpoved vroči. C.C., predsednik sindikata, je glede na predhodno nekaznovanost in pripravljenost tožnika, da povrne škodo, predlagal milejšo kazen. Dejstvo je, da je bil s tako predhodno nekaznovanostjo kot tudi z dogovorom o povračilu škode, seznanjen tudi predsednik uprave že v razgovoru z A.A. in se je kljub temu odločil za izredno odpoved. Predsednik uprave ima visoke standarde in sta zanj kraja na račun tožene stranke in zaposlitev pri toženi stranki nezdružljivi, s čimer je bil A.A. seznanjen. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da se komisija ni posvetovala in se pri tem sklicuje na izpovedbo B.B.. Sodišče pa ni upoštevalo, da v postopku izredne odpovedi pri toženi stranki ne nastopa komisija, ampak predsednik uprave oziroma njegov pooblaščenec. V postopku gre za pooblastilno razmerje med A.A. in predsednikom uprave. Pravne posledice izredne odpovedi ne nastanejo takrat, ko je izredna odpoved napisana in podpisana, ampak takrat, ko je vročena. Izredna odpoved je bila vročena po zagovoru in ne ob zagovoru, kot napačno navaja sodišče prve stopnje. Sodišče v obrazložitvi navaja, da A.A. ni seznanil predsednika uprave po opravljenem zagovoru in da bi predsednik uprave lahko šele po skrbni in vestni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj sprejel odločitev glede izredne odpovedi. Takšno stališče sodišča, da je odpoved nezakonita iz razloga, ker se A.A. ni posvetoval s predsednikom uprave pred vročitvijo odpovedi, predstavlja popolnoma nepotreben formalizem, še zlasti v konkretnem primeru, ko se tožnik ni niti zagovarjal. Sodišče se v sodbi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 88/2014, kjer pa je dejansko in pravno stanje popolnoma različno in je bila sodba izdana tri mesece po zagovoru. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo še zlasti drugi odstavek 85. člena ZDR-1. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razumljive in dovolj skladne razloge, da jo je lahko sodišče druge stopnje preizkusilo, zato pritožba neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek izpodbijane sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba ne navaja glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe glede zagovora tožnika, izpovedbah prič, o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki, zato očitka o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sploh ni možno preizkusiti.

7. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik strojnik težke mehanizacije za nedoločen čas; - da je tožena stranka na naslovu tožnika ugotovila, da je izvedeni priklop na glavni dovodni kabel pred glavnimi varovalkami in mimo števca električne energije ter da je bil s tem priklopom tožnik seznanjen; - da je bil dne 24. 7. 2014 pri toženi stranki organiziran zagovor tožnika v navzočnosti A.A., B.B. in C.C. kot predsednika sindikata; - da je tožnik na zagovoru povedal, da mu je žal, kar se je zgodilo, pri čemer ni povedal, kdo je izvedel nezakonit priklop, da je navzočim pokazal svoje zdravstvene izvide in jim povedal, da ima od delovne nezgode pred tremi leti hude glavobole in težave z glavo. Ob tem mu je A.A. dejal, da to ni noben zagovor in mu izročil izredno odpoved z obrazložitvijo, da mu je prejšnji dan predsednik uprave rekel, da vztraja pri tako hudi sankciji, tožnik pa ga je vprašal, če bi lahko šel na razgovor k predsedniku uprave; - da je A.A., ki je po pooblastilu predsednika uprave vodil zagovor, povedal, da se mu je zdelo irelevantno, kar je tožnik na zagovoru povedal, zato mu je po zagovoru vročil izredno odpoved, ki so jo dan prej pripravili v kabinetu predsednika uprave. Predsednik uprave mu je namreč v osebnem razgovoru povedal, da glede na to, da je tožnik kradel elektriko v lastnem podjetju, vztraja pri ukrepu izredne odpovedi, razen, če bi tožnik povedal, kdo je izvedel nezakonit priklop. Ker tožnik tega ni želel povedati, mu ni preostalo nič drugega, kot da je štel, da je to on naredil in mu je vročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je pojasnil, da o zagovoru tožnika (preden je tožniku vročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) ni seznanil predsednika uprave in tudi ni bil z njim v kontaktu. Tožnik ga je prosil, da bi šel na razgovor k predsedniku uprave, vendar mu je pojasnil, da predsednika uprave tega dne ni bilo v službi.

8. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je bila tožniku ob koncu zagovora dne 24. 7. 2014 vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je že dan pred tožnikovim zagovorom pripravil kabinet predsednika uprave, in da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi podpisana s strani predsednika uprave že pred opravljenim zagovorom tožnika. Predsednik uprave je tako sprejel svojo odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred opravo zagovora. Ker A.A. z vsebino zagovora tožnika in s pripombami predsednika sindikata ni seznanil predsednika uprave, temveč je ob koncu tožnikovega zagovora sam sprejel to odločitev in tožniku vročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da navedeno ravnanje predstavlja kršitev drugega odstavka 85. člena ZDR-1, saj je bila izredna odpoved napisana in podpisana s strani predsednika uprave pred tožnikovim zagovorom, s potekom in vsebino zagovora pa se predsednik uprave ni seznanil. Tako tudi ni mogel po skrbni in vestni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj po opravljenem zagovoru sprejeti odločitve o izredni odpovedi tožniku, kot to izhaja iz besedila izredne odpovedi. Ker je predsednik uprave že pred zagovorom sprejel odločitev, ob koncu zagovora pa namesto njega A.A. tožniku le vročil vnaprej pripravljeno in podpisano izredno odpoved, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bil izveden v skladu z zakonom in se pri tem utemeljeno sklicevalo na sodbo VS RS VIII Ips 88/2014 z dne 27. 10. 2014. 9. Tožnik je imel možnost zagovora, ki ga je opravil pred A.A., ki je po pooblastilu predsednika uprave vodil zagovor. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranski akt, ki ga poda ena od pogodbenih strank. Poseben postopek za podajo odpovedi ni predviden. Delodajalec je dolžan delavcu omogočiti zagovor (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), kar je ena od zahtev, ki mora biti izpolnjena za zakonito odpoved. Zakon ne določa, da se mora zagovor opraviti pred osebo, ki poda odpoved, ta oseba lahko za zagovor pooblasti drugega (kar se je zgodilo v konkretnem primeru), vendar se je z zagovorom dolžna seznaniti pred podajo odpovedi. Glede na to, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor pred A.A., ki pa predsednika uprave po zagovoru z vsebino zagovora ni seznanil, temveč je tožniku vročil izredno odpoved predsednika uprave, ki je bila sestavljena in podpisana dan pred zagovorom, je bila odločitev predsednika uprave sprejeta pred zagovorom, kar pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in je zato izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).