Jedro

Od tega, ali imajo tožniki v drugi zadevi P 1, kot etažni lastniki, pravico na nepremičninah (ki so predmet tudi te pravde) kot skupnih delih stavbe, je odvisno tudi, ali je mogoče tožbenemu zahtevku tožeče stranke na sklenitev kupoprodajne pogodbe za te nepremičnine ugoditi, saj je mogoče s skupnimi deli razpolagati le takrat, kadar se istočasno razpolaga tudi s posameznim delom iz etažne lastnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče prekinilo s 24. 3. 2015 postopek, in sicer do pravnomočne odločitve v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru III P 1. Iz razlogov sklepa izhaja, da so v navedeni pravdni zadevi izločitveni upniki tožene stranke uveljavljali izločitveno pravico na spornih nepremičninah in zatrjevali, da gre pri teh nepremičninah za skupne dele stavb v etažni lastnini. Ker takšne nepremičnine ne morejo biti v samostojnem pravnem prometu, je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je odločitev v obravnavani zadevi odvisna od odločitve sodišča v pravdni zadevi III P 1, zato je postopek prekinilo.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da se sodišče sklicuje na postopek, ki ga uradno ne pozna. Če ga pozna iz neformalnih razgovorov, je takšno sklicevanje nedopustno in nezakonito. V postopku ni bilo trditev, da naj bi tožeča stranka iz drugega postopka zatrjevala, da gre za skupni del stavb, da predmet prodaje naj ne bi bil v pravnem prometu, in da naj sodišče zaradi tega ta postopek prekine. Prvostopenjsko sodišče je širilo trditveno podlago, s tem je prekoračilo pooblastila ter kršilo 7. člen v zvezi z 212. členom ZPP. Ni pojasnilo, s kakšnimi zahtevki naj bi stranke imele namen razpolagati. Sklep sodišča, s katerim je bila dovoljena prodaja premoženja, je postal pravnomočen, tožeča stranka pa je v postopku prodaje edina postavila relevantno ponudbo. Če upnik zamudi rok za prijavo izločitvene pravice, lahko upravitelj premoženja proda, upnik svojo pravico izgubi, lahko pa zahteva, da se mu izplača denarni znesek, dosežen s prodajo, kar v nasprotju z izrekom ugotavlja v obrazložitvi tudi sodišče. Tožena stranka ima dolžnost, da s tožečo stranko, kot edinim ponudnikom, sklene pogodbo. Vsaka drugačna odločitev pomeni poseg v odločitev drugega sodnega postopka. Terjatev so tožniki iz pravde III P 1 prijavili, pa jim jo je že prerekal eden od upnikov, tako da sploh ne morejo doseči uveljavitve izločitve pravice. Morali bodo vložiti tožbo tudi zoper stečajnega dolžnika. Stečajni sodnik ni pristojen za izbiro kupca. To je naloga stečajnega upravitelja, ki mora prodajo izvršiti v skladu s pogoji pravnomočnega sklepa (tako tudi VSM Cpg 451/96, načelno pravno mnenje VSS z dne 18. in 19.6.1996) s tistim ponudnikom, ki ponudi najugodnejše pogoje. S takšno odločitvijo je nedopustno in neustavno poseglo v pravnomočen sklep o prodaji. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in prihaja samo s seboj v nasprotje.

3. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, štev. Su 877/2015, z dne 25.3.2015, prenesena od Višjega sodišča v Mariboru v reševanje na tukajšnje sodišče. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 13. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) lahko sodišče takrat, ko je njegova odločitev odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o tem še ni odločilo sodišče ali drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Lahko pa odloči, da tega predhodnega vprašanja ne bo samo reševalo, in zato odredi prekinitev postopka (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP). Odločitev, ali bo postopek prekinilo, ali pa bo odločilo o predhodnem vprašanju samo (z učinkom samo za to pravdno zadevo), ni v dispoziciji strank, ampak se o tem odloči sodišče samo, upoštevajoč načelo smotrnosti. Sklep o prekinitvi postopka se torej lahko izpodbija, ker vprašanje, zaradi katerega je postopek prekinjen, ni predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, ali ker prekinitev ni smotrna (z vidika ekonomičnosti, hitrosti postopka, pa tudi zagotavljanja pravne varnosti).

6. Tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala, da bi bila odločitev o prekinitvi postopka nesmotrna, ampak je prekinitev izpodbijala kot nedopustno, češ, da sodišče ni uradno izvedelo za postopek, v katerem se rešuje predhodno vprašanje, in da bi sodišče z odločanjem o tistem, kar je opredelilo kot predhodno vprašanje, posegalo v že pravnomočno odločitev drugega (stečajnega) sodišča oziroma v pristojnost stečajnega upravitelja.

7. Najprej je potrebno zapisati, da ne drži pritožbena trditev, da bi sodišče širilo trditveno podlago, in da bi iz neformalnih virov izvedelo za drug postopek. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka na naroku 23.9.2014 podala navedbe o vsebini pravde Pg 2 (kasneje je dobila številko P 1) in tudi o tem, da 63 tožnikov v tisti pravdi zahteva ugotovitev skupne lastnine vsakokratnih lastnikov posameznih del stavb na nepremičninah, ki so predmet tudi te pravde. Na podlagi takšnih trditev je sodišče ob uporabi materialnega prava naredilo pravilen zaključek, da če bi se izkazale trditve tožnikov iz pravde P 1 za resnične, bi nepremičnine, ki so predmet tudi predmetnega postopka, ne mogle biti v pravnem prometu. Prvostopenjsko sodišče torej ni prekoračilo trditev pravdnih strank, kot mu to očita pritožba, ampak je na zatrjevana dejstva le opravilo (pravilno) pravno sklepanje.

8. Vprašanje, ki ga je prvostopenjsko sodišče opredelilo kot predhodno vprašanje v predmetni pravdi, je tudi po oceni pritožbenega sodišča predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP. Od tega, ali imajo tožniki v zadevi P 1, kot etažni lastniki, pravico na nepremičninah (ki so predmet tudi te pravde) kot skupnih delih stavbe, je odvisno tudi, ali je mogoče tožbenemu zahtevku tožeče stranke na sklenitev kupoprodajne pogodbe za te nepremičnine ugoditi, saj je mogoče s skupnimi deli razpolagati le takrat, kadar se istočasno razpolaga tudi s posameznim delom iz etažne lastnine (1).

9. Predmet predhodnega vprašanja torej ni, ali bodo etažni lastniki uspeli s prijavljenimi izločitvenimi pravicami (kar izpostavlja pritožba), ampak, ali so nepremičnine, za katere tožeča stranka zahteva sklenitev prodajne pogodbe s stečajnim dolžnikom, sploh v pravnem prometu. Če se bo v zadevi III P 1 izkazalo, da predstavljajo nepremičnine, ki so predmet te pravde, skupne dele etažnih lastnikov v smislu 115. člena Stvarnopravnega zakonika (SZ), bi bila sklenitev prodajne pogodbe teh nepremičnin v nasprotju z zakonom, in zato nična (86. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Na to pravno dejstvo ne morejo vplivati zatrjevane okoliščine iz stečajnega postopka, ki jih pritožba posebej izpostavlja, to je, da je sodišče že pravnomočno odločilo o prodaji teh nepremičnin (sklep o začetku prodaje iz 330. člena ZFPPIPP), da je (po njenih zatrjevanjih) bila tožeča stranka edini in najugodnejši ponudnik pri zbiranju ponudb za te nepremičnine, pa tudi ne vprašanje, ali so izločitveni upniki pravočasno prijavili svojo izločitveno pravico, ali ne. Tožeči stranki namreč sodišče ne more dati pravnega varstva za sklenitev prodajne pogodbe s predmetom pogodbe, ki ne more biti v pravnem prometu. Ali je v pravnem prometu, ali ne, pa je vprašanje, ki se bo obravnavalo v zadevi, zaradi katere je predmetni postopek prekinjen.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče sklep o prekinitvi postopka, dokler ne bo pravnomočno odločeno v zadevi III P 1 Okrožnega sodišča v Mariboru, potrdilo in kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke (2. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: glej več o tem: V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, LJ, 2004, str. 518 in nasl. ter 553 in nasl.