Jedro

Če blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76 plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oz. po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1374/96 z dne 6.10.1998.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 31.7.1996. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice M.S. z dne 20.10.1995, s katero ji je carinski organ prve stopnje na podlagi 2. odstavka 50. člena in 9. odstavka 22. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. od 10/76 do 34/90, CZ) naložil, da mora plačati uvozno carino v znesku:

156.325,00 SIT, zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza blaga, ki je vezan na poprejšnji uvoz po določbah 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju Uredba). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je neutemeljena trditev tožeče stranke, da tožena stranka po 274. členu CZ ne bi smela opraviti naknadnega preverjanja. Po citirani določbi imajo carinski organi pravico preveriti podatke, ki so jih ugotovili v carinskem postopku, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin, dve leti od vložitve deklaracije. Neutemeljena je tudi trditev tožeče stranke, da tožena stranka ni izvedla posebnega ugotovitvenega postopka in da ji ni bila dana možnost pritožbe na zapisnik o ugotovljenih nepravilnostih. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil izveden posebni ugotovitveni postopek v skladu s 142. in 143. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), saj je bila naknadna kontrola opravljena v prostorih tožeče stranke in na podlagi njene dokumentacije ter ob prisotnosti njenega direktorja. O ugotovitvah je bil sestavljen tudi zapisnik, ki je bil vročen tožeči stranki dne 15.9.1995. Tožeča stranka je bila v njem opozorjena na pravico do vložitve pripomb, kar je v skladu s 77. členom ZUP/86, vendar ugotovitvam v zapisniku ni oporekala, prav tako ni zatrjevala, da je izvoz blaga po zgoraj navedenih določbah realizirala. Glede na to, da niti v postopku pred upravnim organom niti v tožbi ni navedla dokazov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na drugačno dejansko stanje od ugotovljenega, je tožena stranka utemeljeno zavrnila njeno pritožbo glede izračuna uvozne carine. Ker blago ni bilo izvoženo v tujino v vrednosti in rokih iz 5. člena Uredbe, je carinski organ uvozno carino pravilno obračunal po predpisih, ki so veljali na dan, ko je potekel rok za izvoz (9. točka 1. odstavka 19. člena in 9. odstavek 22. člena CZ). Sodišče tudi ni našlo razloga za dvom o pravilnosti izračunanega zneska carine. Tožeča stranka namreč razen pavšalne trditve, ki jo je navajala že v upravnem postopku in nato ponovila tudi v tožbi, ni navedla konkretnih nepravilnosti pri izračunu carine.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Rok za izvoz blaga še ni potekel. Postavlja se vprašanje, kako je carinska uprava ugotovila, da tožnik ni izvozil blaga v tujino. Carinarnica ni hotela sprejeti izvozne carinske deklaracije. Napačen je sklep sodišča, da je bil izveden postopek v skladu s 142. in 3. odstavkom 143. člena ZUP, s tem ko je tožena stranka opravila kontrolo v prostorih tožeče stranke. Zapisnik o poznejši kontroli, ki je bil sestavljen 30.8.1995, je bil vročen tožeči stranki šele 15.9.1995 z opozorilom na pravico do vložitve pripomb. Napačno je stališče sodišča, da je to v skladu z 77. členom ZUP, saj v tem členu ni določeno, da se zapisnik sestavlja pozneje, brez navzočnosti stranke in da se pošilja po pošti 15 dni po opravljeni kontroli. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Zakonska podlaga za plačilo carinske obveznosti tožeče stranke izhaja iz CZ in na njegovi podlagi sprejete Uredbe. Po določbi 5. člena Uredbe so lahko pravne osebe in podjetniki posamezniki uvažali surovine in reprodukcijski material brez plačila carine pod pogoji: da se je uvoženo blago v celoti uporabilo v proizvodnji blaga za izvoz, da se je najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozilo v tujino, in da je vrednost izvoženega blaga najmanj za 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Če pa blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin.

Tožeča stranka ne v tožbi in ne v pritožbi ne trdi, niti ni ponudila nobenega dokaza, s katerim bi lahko dokazala, da je svojo prevzeto obveznost izvoza pod pogoji iz 5. člena Uredbe izpolnila oziroma da je dejansko stanje drugačno od ugotovljenega v upravnem postopku. Za trditev, da tožena stranka ni hotela sprejeti izvozne carinske deklaracije, pa ni opore v predloženih spisih. Zato je pravilen zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da so bile v obravnavani zadevi tožeči stranki utemeljeno obračunane carinske dajatve. Na odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati pritožbeni ugovor, da zapisnik carinskega organa z dne 30.8.1995, ni bil sestavljen v skladu s 77. členom ZUP/86. Tožeča stranka, ki tudi sama priznava, da ji je bil ta zapisnik vročen, možnosti, da bi nanj dala pripombe, ni izkoristila. Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je bila kršena določba 3. odstavka 143. člena ZUP/86. Neutemeljen je tudi ugovor kršitve določbe 142. člena ZUP/86. Prav iz te zakonske določbe izhaja, da potek ugotovitvenega postopka določa uradna oseba, ki vodi postopek, in ki je bila v obravnavani zadevi vezana tudi na določbe CZ. To pa je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožbenega ugovora, da še ni potekel rok za izvoz blaga, tožeča stranka, kot izhaja iz predloženih spisov, ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbi pa sme pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji (1. odstavek 71. člena ZUS). Tega pa tožeča stranka v pritožbi ne izkazuje, zato pritožbeno sodišče tega ugovora ni presojalo. Prav tako tožeča stranka v tožbi ni predlagala glavne obravnave, na katero se sklicuje v pritožbi (2. odstavek 50. člena ZUS). Zato opustitev glavne obravnave, glede na ugotovljeno dejansko stanje, po presoji pritožbenega sodišča ni kršitev pravil postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.