Jedro

Dobavitelj električne energije je tisti, ki jo ponuja oz. prodaja. V tem pogledu je sistemski operater lahko zgolj dobavitelj (prodajalec) električne energije v razmerju do nadaljnjih uporabnikov, ne pa tudi z vidika zagotavljanja (kupovanja) električne energije omrežju, katerega upravitelj je. To zagotavlja tožnica s tem, da energijo prodaja (sklepa posle z elementi prodajne pogodbe) na trgu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je podjetje Soške elektrarne Nova Gorica d.o.o. (tožnica) naročnik po 1. točki petega odstavka 3. člena Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (v nadaljevanju ZJNVETPS), in sicer za opravljanje dejavnosti po b) točki tretjega odstavka 5. člena tega zakona.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica naročnica po 1. točki petega odstavka 3. člena tega zakona. Gre za javno podjetje v smislu 10. točke 2. člena ZJNVETPS, ki opravlja dejavnost dobave električne energije stalnim omrežjem, namenjenim zagotavljanju javnih storitev v zvezi s proizvodnjo, transportom in distribucijo električne energije, to je dejavnost iz b) točke tretjega odstavka 5. člena. Omenjena zakonska določba je enaka opredelitvi iz tretjega odstavka 3. člena Direktive 2004/17/ES. Navedena dejavnost zajema tako proizvodnjo kot veleprodajo električne energije ter s tem dobavo omenjenim omrežjem. Za ugotovitev, da gre za javno podjetje po tem zakonu, je pomembno, da ima družba Holding Slovenske elektrarne d.o.o. v tožnici 100 % poslovni delež in da imenuje dva člana v tričlanski nadzorni svet. To pa pomeni, da ima država v tožnici na podlagi lastništva in imenovanja članov nadzornega organa posredno prevladujoč vpliv. Tožničinemu zahtevku, naj organ izda odločbo, v kateri bo ugotovljeno, da ni naročnica po ZJNVETPS, zato ni bilo mogoče ugoditi.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil, med drugim njeno navedbo, da je njena dejavnost le proizvodnja električne energije v hidroelektrarni in ne oskrba omrežij v smislu b) točke tretjega odstavka 5. člena ZJNVETPS.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da kot javno podjetje ni naročnica iz petega odstavka 3. člena ZJNVETPS, ker ne opravlja ene od dejavnosti iz 5. do 9. člena tega zakona. Sama je namreč proizvajalka električne energije, medtem ko je oskrba stalnih omrežij, namenjenih zagotavljanju javnih storitev v zvezi s proizvodnjo, transportom in distribucijo električne energije, dejavnost, ki jo izvaja sistemski operater prenosnega oziroma distribucijskega omrežja ter organizator trga z električno energijo, konkretno ELES in SODO. Sklicuje se na določbe Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) ter na odločitev državne revizijske komisije (DRK) št. 018-12372007, v kateri je zavzela stališče, da družba Dravske elektrarne Maribor d.o.o. ni naročnica ne po ZJN-2, niti po ZJNVETPS, saj ne opravlja dejavnosti po tretjem odstavku 5. člena ZJNVETPS. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da ni naročnica. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi, glede odločitve DRK pa poudarja, da se njeno stališče o naročniku nanaša le na izbor izvajalca za javno naročilo izvedbe ureditve odvodnega kanala konkretne hidroelektrarne. Omenjeni organ je torej za potrebe tega postopka sam obravnaval predhodno vprašanje statusa naročnika po določbah ZJN-2 oziroma ZJNVETPS in ima ta njegova rešitev pravni učinek le v omenjeni zadevi. Njeno mnenje zato za Ministrstvo za finance, ki je pristojno za presojanje izpolnjevanja pogojev za status naročnika po določbah ZJNVETPS, ni zavezujoče. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZJNVETPS določa obvezna ravnanja naročnikov, ponudnikov in proizvajalcev pri javnem naročanju blaga, gradenj in storitev na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev. Informativni seznam naročnikov, ki so zavezani k ravnanju po tem zakonu, je naveden v prilogah uredbe, ki jo izda Vlada RS (tretji odstavek 3. člena). V primeru dvoma, ali gre za takega naročnika, lahko oseba, ki izkaže pravni interes, pri Ministrstvu za finance poda predlog za ugotovitev statusa naročnika (četrti odstavek istega člena).

Iz določb 3. člena zakona izhaja, da so naročniki po tem zakonu tudi javna podjetja, ki opravljajo eno od dejavnosti iz 5. do 9. člena tega zakona. V zadevi ni sporno, da je tožnica javno podjetje, sporno pa je, ali opravlja dejavnost iz b) točke tretjega odstavka 5. člena, to je, ali dobavlja električno energijo stalnim omrežjem, ki so namenjena zagotavljanju javnih storitev v zvezi s proizvodnjo, transportom in distribucijo električne energije. S tem v zvezi kot tudi z ostalimi razlogi za odločitev se sodišče strinja z izpodbijano odločbo in razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je podrobno pojasnjeno, zakaj je tožnica naročnica v smislu ZJNVETPS. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče se namreč ne strinja, da naj bi dejavnost dobave električne energije omenjenim stalnim omrežjem iz b) točke tretjega odstavka 5. člena ZJNVETPS pomenila dejavnost sistemskih operaterjev prenosnega oziroma distribucijskega omrežja. Po prepričanju sodišča se nanje nanaša opredelitev dejavnosti v a) točki iste določbe, po kateri se ta zakon v primeru električne energije uporablja tudi za dejavnost zagotavljanja ali upravljanja stalnih omrežij, ki so namenjena zagotavljanju javnih storitev v zvezi s proizvodnjo, transportom in distribucijo električne energije. Drži, da sistemski operater zagotavlja sistemske storitve med drugim z nakupom električne energije od tretjega (dobavitelja). V skladu z 11. točko 4. člena EZ, veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe, je dejavnost sistemskega operaterja pomenila prenos oziroma distribucijo električne energije ter upravljanje, vzdrževanje, obratovanje in razvoj prenosnega oziroma distribucijskega omrežja. V 17. točki istega člena je bila dobava opredeljena kot prodaja, tudi nadaljnja, energije odjemalcem, dobavitelj energije pa oseba, ki odjemalcu prodaja energijo (18. točka).

Iz navedenih določb izhaja, da je dobavitelj električne energije tisti, ki jo ponuja oz. prodaja. V tem pogledu je sistemski operater lahko zgolj dobavitelj (prodajalec) električne energije v razmerju do nadaljnjih uporabnikov, ne pa tudi z vidika zagotavljanja (kupovanja) električne energije omrežju, katerega upravitelj je. To zagotavlja tožnica s tem, da energijo prodaja (sklepa posle z elementi prodajne pogodbe) na trgu.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na odločitev DRK v konkretni zadevi javnega naročanja. Kot pravilno opozarja toženka v odgovoru na tožbo, je v primeru odločanja o statusu naročnika po določbah ZJNVETPS Ministrstvo za finance pristojno za razlago določb tega zakona, tako da na stališče drugih organov ni vezano.

Ker za odločitev v zadevi ostale tožbene navedbe niso relevantne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je tožnica stroške postopka le priglasila, ni pa postavila zahtevka za njihovo vračilo, sodišče o stroških v izreku ni odločilo.