Jedro

Vendar pa iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da si je obdolženka v posameznih mesecih izplačala več kot le "samo" 100,00 EUR.

Navedeno nedvomno predstavlja odločilna dejstva, saj so izpostavljeni fakti predmet očitka po obtožbi, glede katerih pa izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje namreč ne pojasni, na kateri pravni podlagi naj bi bila obdolženka v navedenih primerih upravičena do izplačila višje nagrade, kot naj bi ji pripadala, ampak zgolj pavšalno zaključi, da naj bi bila obdolženka upravičena do vseh v izreku navedenih izplačil.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je z v uvodu navedeno sodbo obdolženo A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo očitka po obtožnem predlogu, s katerim ji je tožilstvo očitalo storitev nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. ter 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun. Oškodovano društvo B. je po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.781,44 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja ter ji izreče pogojno obsodbo, v kateri naj ji določi kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da v roku enega leta oškodovanemu društvu vrne premoženjsko korist, do katere je prišla s kaznivim dejanjem, in sicer v znesku 2.750,00 EUR, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Višje sodišče je ob reševanju pritožbe državne tožilke, pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je dolžno opraviti po prvem odstavku 383. člena ZKP, ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

4. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve zaključilo, da ni dokazano, da bi naj obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, saj je za izplačilo nagrade za njeno delo v društvu imela pravno podlago, in sicer sta to sklep upravnega odbora društva z dne 25. 1. 2005, po katerem naj bi bila obdolženka upravičena do denarne nagrade v višini 15.000,00 SIT mesečno (62,59 EUR), in aneks k najemni pogodbi iz leta 2009, na podlagi katerega naj bi bila upravičena do izplačila 45,00 EUR iz naslova najemnine. Na tej podlagi je bila torej po stališču sodišča prve stopnje upravičena do izplačila skoraj 108,00 EUR, a si je izplačala manj, saj si je izplačevala samo 100,00 EUR. Vendar pa iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da si je obdolženka v posameznih mesecih izplačala več kot le „samo“ 100,00 EUR, saj si je v mesecu marcu 2018 izplačala skupno 200,00 EUR (blagajniška izdatka 7/2018 z dne 10. 3. 2018 in 8/2018 z dne 31. 3. 2018), v mesecu avgustu 2018 skupno 550,00 EUR (blagajniška izdatka 14/2018 z dne 5. 8. 2018 in 15/2018 z dne 31. 8. 2018), v mesecu oktobru 2018 skupno 200,00 EUR (blagajniška izdatka 17/2018 z dne 9. 10. 2018 in 18/2018 z dne 31. 10. 2018), v mesecu maju 2019 pa 200,00 EUR (blagajniški izdatek 7/19 z dne 31. 5. 2019), poleg navedenega pa si je obdolženka tudi v septembru 2019 iz izročene ji gotovine iz naslova društvenega izleta v višini 1.251,44 EUR, ki bi ga morala nakazati na TRR društva, zase zadržala 251,44 EUR. Navedeno nedvomno predstavlja odločilna dejstva, saj so izpostavljeni fakti predmet očitka po obtožbi, glede katerih pa izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje namreč ne pojasni, na kateri pravni podlagi naj bi bila obdolženka v navedenih primerih upravičena do izplačila višje nagrade, kot naj bi ji pripadala po sklepu upravnega odbora društva in po aneksu k najemni pogodbi, prav tako pa tudi ne pojasni, zakaj naj bi bila obdolženka upravičena, da si iz izročene gotovine v znesku 1.251,44 EUR zase zadrži 251,44 EUR, ampak zgolj pavšalno zaključi, da naj bi bi bila obdolženka upravičena do vseh v izreku navedenih izplačil. Še več, po blagajniškem izdatku 14/2018 z dne 5. 8. 2018 naj bi izplačilo 450,00 EUR predstavljalo nadomestilo za plačilo stroškov interneta za obdobje petih let (2013 do 2017), čeprav iz 2. člena aneksa k najemni pogodbi z dne 3. 1. 2009 (list. št. 64) izhaja, da naj bi bila v ceno najemnine med drugim zajeta tudi uporaba interneta, a se sodišče prve stopnje tudi do tega z ničemer ne opredeli. Ker tako izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku odpravilo ugotovljeno kršitev določb kazenskega postopka in po celoviti oceni izvedenih (tako obremenilnih kot razbremenilnih) dokazov ter vsestranski razjasnitvi zadeve ponovno odločilo, za svojo odločitev pa bo moralo v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP navesti tehtne in prepričljive razloge. Pri tem bo kritično presodilo tudi pritožbene navedbe državne tožilke, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se višje sodišče z njimi glede na naravo ugotovljene kršitve, ni moglo ukvarjati.

6. Po obrazloženem je višje sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).