Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice zastaran in da ni vzročne zveze med zatrjevano posledico in protipravnim ravnanjem države zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica je bila ves čas v Sloveniji in tudi po izbrisu zaposlena. V letu 2000 pa je pridobila slovensko državljanstvo. Če kasneje ni pridobila več službe, to ni v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Odškodninska terjatev za škodo zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka ne spada med občasne terjatve, ki zastarajo ob dospelosti vsakega posameznega zneska oz. plače, ki naj bi pridobila tožnica. Zastaranje za te terjatve teče od dne, ko je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki zahteva 102.000,00 EUR s pripadki. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338/1 ZPP. Zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je izgubila zaposlitev v Srednji šoli za elektroenergetiko v Ljubljani in od takrat dalje ni mogla pridobiti več zaposlitve, ker je bila brez bivališča in dokumentov. Tudi danes je brez zaposlitve. Zato je podana vzročna zveza in škoda ji še vedno nastaja. Zahtevki zato vsaj za zadnje tri leta niso zastarani.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Vztraja, da ni vzročne zveze in da je bila le določen čas zaposlena ter da ji je služba prenehala že 18.9.1987. Po pričetku zaposlitve pri podjetju P. K. 23.2.1999, pa je prenehal vzrok, da ni zaposlena. Subjektivni triletni zastaralni rok je potekel glede na odločbo Ustavnega sodišča 4.2.2002. Pritožba ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku) v pravdi ni bilo. Tožeča stranka sicer uveljavlja ta pritožbeni razlog, vendar ga ne obrazloži. Uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar tudi tega ne obrazloži. Vztraja, da je izgubila službo, ker je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva (v Srednji šoli za elektroenergetiko v Ljubljani) in da od takrat dalje ni mogla najti več zaposlitve. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da sodišče tega dejstva ni dokazala. Pač pa je sodišče prve stopnje iz fotokopije njene delovne knjižice (priloga B1) ugotovilo, da je s sklepom Srednje šole za elektroenergetiko Ljubljana z dne 18.6.1987 (priloga A4) zaposlitev bila za določen čas in to v letu 1987. Le njeno pavšalno zatrjevanje, ob listinskih dokazih, ne zadošča. Iz priloge B1 pa ne izhaja to, kar trdi. Pač pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ostala v Sloveniji in pridobila status tujca. Tožena stranka je namreč navajala in sodišče je to preverilo, da je tudi vsak tujec lahko sklenil delovno razmerje po tedaj veljavnem 1. odstavku 2. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Ur. l. RS, št. 33/92), če je pridobil delovno dovoljenje, kar je tudi po sedanji zakonodaji.

Pritožbeno sodišče pa tudi šteje za pravno odločilno tudi ugotovljeno dejstvo, da je tožnica po lastnih navedbah v letu 2000 pridobila državljanstvo Republike Slovenije in s tem tudi prijavila stalno bivališče. Če pa je bila po letu 2000 brez dela oz. prijavljena na Zavodu za zaposlovanju, pa to ni več v vzročni zvezi z zatrjevanji izbrisom iz evidence registra stalnega prebivalstva. To pomeni, da ni podana vzročna zveza, kot je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke.

Pravilno je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožničin zahtevek zastaran. Zastaranje je po 352. členu OZ (enako prej 376. člen ZOR) podano v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za povzročitelja. Absolutni rok pa je pet let od nastanka škode. Sodišče prve stopnje je štelo za pričetek teka zastaralnega roka po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 315/2010), ko je bila izdana ustavna odločba U-I-284/94 z dne 4.2.1999, objavljena v Ur. l. RS, št. 14/99 z dne 12.3.1999. Če upoštevamo subjektivni ali objektivni rok, je zahtevek, ki ga je tožnica sprožila s tožbo 24.9.2009, zastaran. Pritožbeno sodišče pa odgovarja, da je sama izpovedala, da je pridobila državljanstvo v letu 2000. Najkasneje takrat je izvedela za škodo in povzročitelja škode. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, vendar je zahtevek zastaral. Pritožba zmotno meni, ker tožnica smiselno uveljavlja zahtevke po 500.000,00 EUR mesečno za čas 17 let (list. št. 2), za zadnje štiri leta zahtevek ne more biti zastaran. Vendar je odškodninska terjatev za škodo zaradi zatrjevane nezmožnosti pridobivanja osebnega dohodka oz. plača zastarala oz. zastaranje za te terjatve prične teči od dneva, ko je izvedela za škodo in povzročitelja. Trditvena podlaga tožeče stranke je, da je z izgubo oz. izbrisom iz knjige stalnega prebivališča izgubila zaposlitev oz. nadaljnjo možnost zaposlitve. To pa niso občasne terjatve, ki zastarajo ob dospelosti vsake posamezne terjatve, pač pa zastaranje za te terjatve teče od dne, ko je tožnica izvedela za škodo in povzročitelja, kar je v tožničinem primeru najkasneje ob koncu leta 2000 (enako glede zastaranja tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 315/2010).

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno za ugotovljeno dejansko pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni kršilo določb postopka, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica s pritožbo ni uspela, tožena pa z navedbami ni pripomogla k rešitvi te zadeve v pritožbenem postopku (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).