Jedro

V zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1, zato ni bistveno, ali je bil predmetni objekt zgrajen pred letom 1967 ali ne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje počitniškega objekta na zemljišču parc. št. 1911/2 k.o. … Naložila mu je, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo (1. točka izreka) in da mora dva pritlična objekta tlorisne velikosti 6,60 m x 2,40 m in 4,00 m x 4,00 m in pripadajočo zunanjo ureditev (oporni kamniti zidovi, armirana betonska talna plošča okrog objektov, kamnite stopnice, mrežasto kovinska ograja okoli parcele – razen zida na severni strani zemljišča v dolžini 11,00 m) odstraniti v roku 60 dni in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka) v nasprotnem primeru se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka izreka). Za objekt je izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) ter da ni stroškov postopka (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na ogledu 29. 3. 2012 ugotovil, da se na parceli št. 1911/2 k.o. … nahajata dva lesena pritlična objekta in pripadajoča zunanja ureditev, da je zemljiškoknjižni lastnik in inšpekcijski zavezanec tožnik, in da se je navedena gradnja izvedla brez gradbenega dovoljenja. Ukrep je utemeljil na 152. členu ZGO-1, v povezavi z 12.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V razlogih je med drugim navedel, da ni sporno, da se na predmetnem zemljišču nahaja objekt navedenih tlorisnih dimenzij s pripadajočo zunanjo ureditvijo. Pri tem se sklicuje na zapisnik prvostopenjskega organa o opravljenem inšpekcijskem pregledu in njemu priloženih skic objekta ter fotografij. Prav tako ni sporno, da inšpekcijski zavezanec za postavitev predmetnega počitniškega objekta ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja. Pri tem se sklicuje na zapisnik prvostopenjskega organa z dne 29. 3. 2012 o pregledu spisa na Upravni enoti Piran o pridobljenih dovoljenjih za objekte na predmetnem zemljišču. Sporna pa je dovoljenost same gradnje. Na navedbe tožnika, da je objekt na tem mestu stal že pred letom 1967 drugostopenjski upravni organ tožniku odgovarja, da je dovoljenost gradnje res treba presojati po predpisih, ki so veljali v času gradnje, vendar pa je obveznost pridobitve ustreznega upravnega dovoljenja za predmetni objekt obstajala tako po prej veljavnih predpisih, kot tudi po sedaj veljavnih predpisih. Pri tem se sklicuje na 17. člen Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67 in naslednji) in 50. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji), ki določa, da mora investitor za gradnjo objekta in druge posege v prostor pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del po določbah 62. člena istega zakona, če je šlo za dela in objekte iz 51. člena tega zakona, za katere lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno in je zanje zadostovala priglasitev. V postopku je bilo ugotovljeno, da inšpekcijski zavezanec ne razpolaga z upravnim dovoljenjem ali s priglasitvijo del za obravnavani objekt. Glede na navedbe, da je objekt na tem mestu stal že pred letom 1967 pa drugostopenjski upravni organ tožniku pojasnjuje, da je iz dopisa Javnega zavoda krajinski park Strunjan z dne 19. 7. 2010 jasno razvidno, da je zemljišče s parc. št. 1911/2 k.o. … kategorizirano kot kmetijsko zemljišče, na katerem v katastru ni vpisanih stavb. Slednje je namreč v skladu z ZGO-1 pogoj, da imajo uporabno dovoljenje po samem zakonu tudi stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967. Na navedbe tožnika, da sam ni zgradil objekta, drugostopenjski organ tožniku še pojasnjuje, da je s tem, ko je pridobil predmetno nepremičnino v svojo last, prevzel tudi vse obveznosti, ki se nanašajo nanjo, tudi obveznosti investitorstva. Kot neutemeljene zavrača tudi tožnikove pritožbene navedbe, da se v inšpekcijskem postopku ni imel možnosti izjasniti o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev in da tako ni mogel povedati, kdaj je bil objekt zgrajen in da objekta ni zgradil ter da v postopku ni bilo upoštevano načelo zaslišanja stranke v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 146. člena ZGO-1, ki določa, da se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanja ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se lahko odločba izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj je tožnik kupil predmetno zemljišče, ko je bil na njem že zgrajen stari počitniški objekt, ki je bil zgrajen po letu 1960. Zato ni investitor in graditelj objekta po današnjem stanju na tej parceli. Poudarja, da je bil po letu 1960 zgrajen počitniški objekt pravilno in zakonito, saj takrat za samo gradnjo ni bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja ali kakršnihkoli drugih soglasij. Zato tožnik ne izvaja nobenih nedovoljenih gradenj, izvedel je le izgradnjo opornega zidu na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja. V inšpekcijskem postopku ni bil zaslišan in mu tudi ni bilo omogočeno, da bi podal svojo izjavo. Inšpekcijski organ pa tudi ni postavil izvedenca gradbene stroke, ki bi podal izjavo in mnenje glede izvedenih gradenj, in sicer kdaj so bile izvedene, kdo jih je izvedel in pod kakšnimi pogoji gradnje. Predlaga, naj sodišče na ustni obravnavi izvede predlagane dokaze ter odpravi odločbi obeh upravnih organov, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je utemeljeno, da bi moral tožnik kot lastnik spornega objekta razpolagati z ustreznim upravnim dovoljenjem, ki pa po ugotovitvah toženke ni bilo pridobljeno. Sodišče še pripominja, da je pred letom 1967 obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja določal Temeljni zakon o graditvi investicijskih objektov (Uradni list FLRJ, št. 45/61 in naslednji), nato pa Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 42/73 in naslednji).

Iz razlogov, ki jih je navedel upravni organ druge stopnje, v zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji iz 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1, po kateri se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na prepisani način evidentirana v zemljiškem katastru.

Glede na navedeno tudi ni bistveno, ali je bil predmetni objekt zgrajen pred letom 1967 ali ne, kdo ga je zgradil in pod kakšnimi pogoji, zato izvedba dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi ugotovil, kdaj so bile gradnje izvedene, kdo jih je izvedel in pod kakšnimi pogoji, ki ga v tožbi predlaga tožnik, na drugačno odločitev ne bi morala vplivati.

Sodišče se strinja tudi z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi, in sicer glede možnosti njegovega sodelovanja v postopku. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa še dodaja, da je imel tožnik možnost ugotovljena dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, izpodbijati v pritožbi zoper izpodbijano odločbo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.