Jedro

Po Uredbi o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba Bruselj I bis toženec (oziroma smiselno dolžnik) lahko, razen v primeru, ko je podana izključna pristojnost drugega sodišča, v mednarodno pristojnost sodišča določene države članice privoli tudi konkludentno. To posledično pomeni, da je tožbo treba vročiti tožencu v odgovor oziroma da sodišče na neobstoj mednarodne pristojnosti (razen pri izključni pristojnosti) ne sme paziti že ob predhodnem preizkusu tožbe. V nasprotnem primeru namreč do tihe prorogacije sploh ne bi moglo nikoli priti. Za presojo mednarodne pristojnosti so torej relevantne tako navedbe v tožbi (smiselno v predlogu za izvršbo), kot tudi v odgovoru na tožbo (smiselno v ugovoru zoper sklep o izvršbi). Povedano še drugače, sodišče se lahko že ob preizkusu tožbe (oziroma smiselno predloga za izvršbo) izreče za mednarodno nepristojno le, če zanesljivo ugotovi, da je izključno pristojno sodišče kakšne druge države članice EU oziroma da ni pristojno slovensko sodišče. Posebna narava izvršbe na podlagi verodostojne listine je pomembna tudi v zvezi z vprašanjem, katero sodišče je mednarodno pristojno za ta postopek. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine sta namreč v istem postopku združena postopek izdaje plačilnega naloga po ZPP in sama dovolitev oprave izvršbe, zato mora biti pristojnost slovenskega sodišča podana tako za odločanje o plačilnem nalogu, kot tudi za dovolitev izvršbe. Za dovolitev izvršbe je izključno pristojno sodišče države izvršitve sodne odločbe, medtem ko je pristojnost za odločanje o samem zahtevku pogojena z vrsto spora.

Trditveno in dokazno breme o obstoju razlogov za določitev pristojnosti je na upniku, vendar pa je treba tudi s tem v zvezi upoštevati posebnost postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, ko se verodostojna listina in pogodba, ki je temelj zahtevka, predlogu za izvršbo ne prilagata. Če dolžnik pristojnosti slovenskega sodišča oporeka, je treba okoliščine, ki so pravno pomembne za to vprašanje, zanesljivo ugotoviti v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v pravdnem postopku.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju.

2. Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 7. 2. 2023 odločilo, da se pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 27. 10. 2022 ugodi in sklep razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje, in sicer iz razloga bistvene kršitve določb postopka, ker iz predloga za izvršbo ne izhaja, da bi stranki sklenili sporazum o krajevni pristojnosti. Višje sodišče je prvostopenjsko sodišče opozorilo, da je pri ponovnem odločanju dolžno vzeti v obzir tudi trditve strank o naravi spora. Nikakor ne drži, da bi dolžnik v ugovoru z dne 17. 5. 2022 pojasnil, da naj bi svoj naslov spremenil na naslov Ulica X. Drži le, da je bil naslov Ulica X, naveden na pooblastilu pooblaščencu, pri čemer gre za pooblastilo z dne 1. 1. 2020. Niti z besedo pa se dolžnik v ugovoru ni opredeljeval so spremembe naslova. Dolžnik na tej točki niti ni vedel, za kakšno naravo spora naj bi šlo, da bi lahko že v ugovoru z dne 17. 5. 2022 podal trditve o tem, da slovenska sodišča niso pristojna za odločanje v predmetnem sporu. Dalje je dolžnik v svoji pritožbi z dne 24. 6. 2022 obširno in temeljito pojasnil, da na naslovu Ulica Y, na katerem je bil opravljen poskus sporne vročitve, dejansko ne biva, ter v zvezi s tem predložil dokaze, da je že dne 26. 11. 2018 Banko d. d. obvestil o spremembi naslova na Ulica X, zaradi česar je uveljavljal, da fikcija vročitve nikakor ni mogla nastopiti. V zvezi s tem je dolžnik v pritožbi predlagal tudi svoje zaslišanje. Višje sodišče je dolžnikovi pritožbi ugodilo s sklepom z dne 5. 10. 2022 ter zadevo vrnilo v novo odločanje z navodilom, naj sodišče ponovno presodi, kdaj je bila vročitev sklepa o izvršbi opravljena in na kakšen način, ter svoje ugotovitve tudi obrazloži. S sklepom z dne 27. 10. 2022 je sodišče odločilo, da se sklep o izvršbi z dne 19. 4. 2022 razveljavi ter da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju. Dolžnik je zoper ta sklep vložil pritožbo z dne 10. 11. 2022. V pritožbi je prerekal, da naj bi upnik in dolžnik sporazumno določila pristojnost slovenskega sodišča, poleg tega pa je navedel, da za odločanje v predmetnem sporu sploh ni pristojno slovensko sodišče, saj dolžnik dejansko in stalno prebiva v tujini – na Poljskem od leta 2021, v zvezi s čimer je pritožbi priložil odločbo FURS o davčnem rezidenstvu, predlagal pa je tudi vpogled v Centralni register prebivalstva. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu z dne 7. 2. 2023, da je pri ponovnem odločanju dolžno v obzir vzeti tudi trditve strank o naravi spora. Prav tako ni upoštevalo, da se je dolžnik več kot očitno šele pred vložitvijo pritožbe z dne 10. 11. 2022 seznanil z naravo spora, pravno podlago in okoliščinami le-tega, ki lahko vplivajo na pristojnost sodišča, ter skladno s tem podal ugovor krajevne pristojnosti, ki je glede na okoliščine zadeve pravočasen. Citira sklepa Vrhovnega sodišča RS I R 83/2017 in III R 14/2014 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 326/2018. Poudarja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu povsem v nasprotju z navedenim zaključilo tudi, da naj bi določbe o ustalitvi pristojnosti prevladale nad kasnejšo spremembo dolžnikovega naslova. Dolžnik je v pritožbi z dne 10. 11. 2022 izrecno pojasnil, da že od leta 2021, to je eno leto pred vložitvijo predloga za izvršbo živi in ima stalno prebivališče v tujini, zaradi česar za odločanje v predmetni zadevi dejansko ni pristojno slovensko sodišče. Po mnenju dolžnika pravno podlago za pravilno odločitev v tej zadevi lahko predstavlja le 4. člen Bruselj I bis, ki določa, da so osebe s stalnim prebivališčem v državi članicami tožene pred sodišči te države članice ne glede na njihovo državljanstvo, v zvezi s 14. členom, ki določa, da lahko zavarovalnica začne postopek samo pred sodišči države članice, v kateri ima toženec stalno prebivališče ali sedež, ne glede na to, ali je toženec zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja. Dolžnik višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odloči, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tej zadevi, sklep z dne 15. 3. 2023 razveljavi in predlog za izvršbo zavrže. Podredno pa predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevi vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. V obravnavani zadevi izvršbe na podlagi verodostojne listine je med strankama sporno, ali je sploh podana pristojnost slovenskega sodišča za odločanje. Glede na navedbe dolžnika gre namreč za razmerje z mednarodnim elementom, saj dolžnik trdi, da že od leta 2021 prebiva na Poljskem.

7. Pri pravnih razmerjih med strankama, ki imata prebivališče oziroma sedež v različnih državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju: EU), je treba za vprašanja v zvezi z mednarodno pristojnostjo primarno uporabiti Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba Bruselj I bis (v nadaljevanju: uredba). Za vprašanja, ki v uredbi niso urejena, pa se tudi v izvršilnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP (15. člen ZIZ). Skladno s 25. členom uredbe se stranke lahko dogovorijo, da mora biti ne glede na njihovo stalno prebivališče za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice. V tem primeru je pristojno oziroma so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti je sklenjen: a) v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki, b) v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama, c) v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini ter jih redno upoštevajo stranke pogodbe istega tipa v okviru zadevne panoge (prvi odstavek 25. člena uredbe). V prvem odstavku 26. člena uredbe je dalje določeno, da je poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti, ali če je v skladu s členom 24 izključno pristojno drugo sodišče. Po uredbi torej toženec (oziroma smiselno dolžnik) lahko, razen v primeru, ko je podana izključna pristojnost drugega sodišča, v mednarodno pristojnost sodišča določene države članice privoli tudi konkludentno. To posledično pomeni, da je tožbo treba vročiti tožencu v odgovor oziroma da sodišče na neobstoj mednarodne pristojnosti (razen pri izključni pristojnosti) ne sme paziti že ob predhodnem preizkusu tožbe. V nasprotnem primeru namreč do tihe prorogacije sploh ne bi moglo nikoli priti.1 Za presojo mednarodne pristojnosti so torej relevantne tako navedbe v tožbi (smiselno v predlogu za izvršbo), kot tudi v odgovoru na tožbo (smiselno v ugovoru zoper sklep o izvršbi). Povedano še drugače, sodišče se lahko že ob preizkusu tožbe (oziroma smiselno predloga za izvršbo) izreče za mednarodno nepristojno le, če zanesljivo ugotovi, da je izključno pristojno sodišče kakšne druge države članice EU oziroma da ni pristojno slovensko sodišče. 8. Za odločitev o obravnavani pritožbi je poleg navedenega treba upoštevati tudi posebnost postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, pri katerem zakon od upnika ne zahteva, da izvršilnemu predlogu priloži verodostojno listino, glede trditev pa zadostuje že, da določno označi verodostojno listino ter opredeli temelj zahtevka (prim. prvi in peti odstavek 41. člena ZIZ). Dolžnik posledično ob vročitvi sklepa o izvršbi nemalokrat ne more natančno vedeti, katero konkretno obligacijsko razmerje je predmet izvršilnega postopka, kar pa je pogoj, da lahko v razmerju z mednarodnim elementom učinkovito ugovarja mednarodni nepristojnosti. Zato je treba pri izvršbi na podlagi verodostojne listine šteti, da lahko dolžnik ugovor mednarodne pristojnosti poda še v pravdnem postopku v odgovoru na tožbo (oziroma na tožnikovo prvo pripravljalno vlogo, ki se šteje za dopolnitev tožbe), vse do razpisa glavne obravnave.2

9. Posebna narava izvršbe na podlagi verodostojne listine je pomembna tudi v zvezi z vprašanjem, katero sodišče je mednarodno pristojno za ta postopek. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine sta namreč v istem postopku združena postopek izdaje plačilnega naloga po ZPP (29. poglavje) in sama dovolitev oprave izvršbe (tretji odstavek 44. člena ZIZ), zato mora biti pristojnost slovenskega sodišča podana tako za odločanje o plačilnem nalogu, kot tudi za dovolitev izvršbe.3 Za dovolitev izvršbe je izključno pristojno sodišče države izvršitve sodne odločbe (24. člen uredbe), medtem ko je pristojnost za odločanje o samem zahtevku pogojena z vrsto spora. Uredba namreč glede na naravo spora poleg splošne pristojnosti (to je glede na stalno prebivališče tožene stranke – oddelek 1 uredbe oziroma 4. člen in naslednji) predvideva tudi izbirne pristojnosti in izključne pristojnosti (oddelki 2 do 6 uredbe).

10. V obravnavani zadevi je bil sicer sklep o izvršbi z dne 19. 4. 2022 že pravnomočno razveljavljen, zato vprašanje mednarodne pristojnosti za samo dovolitev izvršbe ni več aktualno. Ostaja pa vprašanje morebitne pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje o plačilnem nalogu.

11. Trditveno in dokazno breme o obstoju razlogov za določitev pristojnosti je na upniku, vendar pa je treba tudi s tem v zvezi upoštevati posebnost postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, ko se verodostojna listina in pogodba, ki je temelj zahtevka, predlogu za izvršbo ne prilagata. Če dolžnik pristojnosti slovenskega sodišča oporeka, je treba okoliščine, ki so pravno pomembne za to vprašanje, zanesljivo ugotoviti v pravdnem postopku.4 To pa je mogoče le po izvedbi dokaznega postopka. V obravnavani zadevi dolžnik sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi pristojnosti slovenskega sodišča še ni oporekal, vendar je tedaj navedel, da niti ne ve, kaj je podlaga uveljavljane terjatve, saj od upnika do dne vložitve ugovora ni dobil nobenega regresnega zahtevka. Pristojnosti slovenskega sodišča je ugovarjal šele v pritožbi z dne 10. 11. 2022 zoper (drugi) sklep o ugovoru z dne 27. 10. 2022, vendar pa je iz njegovih navedb v tisti pritožbi mogoče sklepati, da šele tedaj vedel bolj natančno, na katero konkretno pravno razmerje z upnikom se nanaša zadeva. Glede na to in zaradi posebnosti postopka na podlagi verodostojne listine ni mogoče šteti, da je dolžnik s prerekanjem mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča šele v pritožbi z dne 10. 11. 2022 prekludiran, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj.5

12. V predlogu za izvršbo je upnik kot dolžnikov naslov navedel Ulica Y. Iz izvršilnega predloga tudi izhaja, da naj bi šlo za terjatev iz naslova regresnega zahtevka. Sodišče sicer presoja pristojnost na podlagi navedb v tožbi in dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vendar pa ima dolžnik možnost pristojnosti ugovarjati in v konkretnem primeru dolžnik trdi, da že od leta 2021 dejansko prebiva na Poljskem.6 Poleg tega gre glede na dolžnikove navedbe za zavarovalniški spor in ne za uveljavljanje regresnega zahtevka, kot navaja upnik. Kje je dolžnik imel stalno prebivališče v času vložitve predloga za izvršbo, pa je glede na določila uredbe (prim. člena 4 in 14) pravno pomembno vprašanje za presojo, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o plačilnem nalogu, ali ne. To pritožba pravilno navaja.

13. Le ob upoštevanju upnikovih navedb v izvršilnem predlogu pa je v konkretnem primeru za odločanje o plačilnem nalogu krajevno pristojno Okrajno sodišče v Kranju (4. člen Uredbe in prvi odstavek 47. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo, saj kakšnih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov ni našlo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Taka odločitev pa ne pomeni, da bo pravdno sodišče o zahtevku in stroških gotovo odločalo po vsebini. Navedeno bo storilo le, če bo po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da je dejansko podana pristojnost slovenskega sodišča za odločanje v zadevi. Sicer pa se bo moralo izreči za mednarodno nepristojno in predlog za izvršbo (oziroma tedaj tožbo) zavreči (tretji odstavek 18. člena ZPP).7

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v pravdnem postopku (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Prim. Galič A., Pravosodni bilten, 2007, št. 1, str. 17. Članek se sicer nanaša še na prej veljavno Uredbo št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba) oziroma njen 24. člen, ki pa je smiselno enak prvemu odstavku 26. člena veljavne Uredbe Bruselj I bis. 2 Sklepa Vrhovnega sodišča RS, I R 83/2017 in III R 14/2016, ki se sicer izrecno nanašata na krajevno pristojnost, ju je pa mogoče smiselno uporabiti tudi za mednarodno pristojnost. 3 Na primer VCS sklep I Ip 55/2021 in VSL sklep II Ip 1067/2018. 4 Prim. VSC sklep I Ip 55/2021. 5 Glej 8. točka razlogov. 6 Predlog za izvršbo je bil vložen dne 19. 4. 2022. 7 Prim. VSC sklep I Ip 55/2021.