Jedro

Presoja v postopku izvedenih dokazov tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep, da tožeča stranka ni sposobna skrbeti za vzgojo in varstvo otroka, kar ogroža njegov telesni in duševni razvoj. Razlogi za takšen sklep, so razvidni iz obrazložitve odločbe prve in druge stopnje. Sodišče se nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

Z izpodbijano odločbo se o konkretni namestitvi otroka v rejniško družino ne odloča, zato sodišče ni presojalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na kraj namestitve.

V tožbi zatrjevana zloraba prošnje tožeče stranke za pomoč po porodu je v celoti neizkazana in neskladna s podatki spisa.

Psihološko izvedensko mnenje, na katero se sklicuje tožeča stranka, je bilo podano v sodnem nepravdnem postopku za ureditev stikov med otrokom in materjo. Naloga izvedenca zato ni bila enaka nalogi v tem postopku postavljene izvedenke. Navedeno mnenje zato tudi po presoji sodišča ni primerno za dokazovanje dejstev, relevantnih za odločitev v tem postopku.

Enako kot pritožbeni organ, tudi sodišče poudarja, da gre za ukrep, ki je začasne narave, in ki traja le toliko časa, dokler je, glede na koristi otroka, potreben.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo A. odločil, da se mld. B.B., roj. ... 2007, s stalnim prebivališčem na naslovu … v A., odvzame materi C.C., roj. ... 1965, s stalnim prebivališčem na istem naslovu, in se odda in namesti v varstvo in vzgojo v rejniško družino, kar je mati C.C. dolžna dopustiti (v 1. in 2. točki); da se z dnem pravomočnosti te odločbe razveljavi začasna odločba št. 567-367/07-15(UP-16) z dne 3. 3. 2008 (v 3. točki), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (v 4. in 5. točki). Odločitev je materialno pravno utemeljena z določbami 120., 157. in 158. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 UPB1 in 101/07, v nadaljevanju: ZZZDR), v pogledu uporabe procesnega prava pa z določbami 86. člena in 88. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 UPB, 23/07 in 114/06-ZUTPG, v nadaljevanju: ZSV), ki predpisujeta subsidiarno uporabo ZUP in obvezno pridobitev mnenja strokovne komisije in razpis ustne obravnave pred odločitvijo o pravicah in koristih otroka po 120. členu ZZZDR. Iz dejstev, ki so bila ugotovljena že v postopku izdaje začasne odločbe in izhajajo iz psihološkega izvida in mnenja z dne 3. 7. 2007, dopisa družbe Č. z dne 28. 12. 2007, poročila varne hiše D. z dne 21. 1. 2008, dodatnega poročila varne hiše D. z dne 27. 2. 2008, mnenja strokovne komisije z dne 3. 3. 2008 in dejstev, ugotovljenih v postopku izdaje izpodbijane odločbe in izhajajo iz izvedenskega mnenja E.E., specialistke klinične psihologije, psihoterapevtke z dne 12. 5. 2008, izvedenskega poročila F.F., dr. med., specialistke psihiatrije, sodne izvedenke psihiatrične stroke z dne 18. 8. 2008, mnenja strokovne komisije z dne 30. 9. 2008 in izpovedbe v postopku zaslišane priče G.G., katerih vsebino v obrazložitvi odločbe v bistvenem povzema, prvostopenjski organ zaključi, da je ogroženost mld. B.B. pri materi C.C. ugotovljena in zato interes otroka narekuje, da se materi odvzame in namesti v rejniško družino.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z odločbo št. 12002-57/2009/2 z dne 6. 7. 2010 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o odvzemu mld. deklice in njena namestitev v rejniško družino je po presoji pritožbenega organa skladna z zakonom, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila deklica v svojem razvoju ogrožena, ker mati ni zadovoljevala oziroma ni ustrezno zadovoljevala njenih osnovnih potreb, kot so ustrezna prehrana, higiena, primeren ritem spanja in budnosti, predvsem pa z otrokom ni bila sposobna ustvariti materinske čustvene vezi, posledice česar so se pri deklici že začele kazati.

Tožeča stranka se z odvzemom hčerke B.B. in z njeno namestitvijo v rejniško družino ne strinja. Otroka so ji nasilno odvzeli in oddali v kraj, kjer so njeni stiki z otrokom (oddaljenost 200 km, ni javnega prevoza) zelo oteženi. Tožeča stranka je ves čas nosečnosti, poroda in po rojstvu otroka ravnala v dobro in v korist hčerke. Zato je poiskala pomoč na Centru za socialno delo, ker je čutila, da takoj po porodu nima potrebne moči, da bi v celoti poskrbela za potrebe hčerke. Pomoč je potrebovala le začasno. Namestitev v varni hiši namesto v materinskem domu, je bila očitno napačna in neprimerna za novorojenčka in zdravstveno stanje tožeče stranke. Njena prošnja za pomoč je bila zlorabljena za potrebe postopka odvzema otoka. Vse, kar je tožeča stranka naredila, se je štelo, obravnavalo in ocenjevalo kot neprimerno za otroka, čeprav je tožeča stranka ravnala skladno z navodili in znanjem, ki ga je pridobila v materinski šoli in s priporočili osebja v varni hiši in zdravnikov pediatrov. Vsak jok otroka se je obravnaval kot zanemarjanje. Osnova za izvedeniška mnenja so bili zapisi iz varne hiše, izvedenke E.E., ki je izjave tožnice velikokrat sprevračala, na kar je tožnica opozorila, vendar njene pripombe niso bile upoštevane ali pa so se štele kot nepomembne za odločanje. Upoštevana tudi ni bila zdravstvena dokumentacija, ki izkazuje, da je otrok primerno razvit in da napreduje. Mnenje komisije centra za socialno delo je pavšalno, saj v njem ni pojasnjeno, kako in v čem naj bi bila deklica ogrožena. Nasilni odvzem otroka iz rok doječe matere je bil in je v škodo otroka. V dobro in korist otroka bi bilo in je le, da se otrok pusti v varstvu in vzgoji materi-tožeči stranki in se tožečo stranko pri tem le nevsiljivo spremlja, kolikor je to, po ugotovitvah strokovnih služb, smotrno in potrebno. V obravnavanem primeru odločitev sledi le nestrokovnim, neobjektivnim izjavam oseb, ki niso pristojne za podajanje vrednostnih ocen o tožeči stranki ali o komerkoli drugemu, ne pa zdravstveni dokumentaciji Zdravstvenega doma H., ki dokazuje normalen razvoj otroka. Upoštevano pa tudi ni bilo nepristransko mnenje izvedenca mag. I.I., ki je s tožečo stranko večkrat opravil razgovore in so bile njegove ugotovitve nasprotne ugotovitvam izvedenke, ki jo je postavil Center za socialno delo. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo in odločbo o pritožbi odpravi ter odloči, da se mld. hči B.B. vrne v vzgojo in varstvo tožeči stranki. Uveljavlja tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču posredovala spisovno dokumentacijo s predlogom, da tožbo iz razlogov, navedenih v odločbi o pritožbi, kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu vseh listin, ki se nahajajo v upravnem spisu, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju. Pravno relevantna dejstva so ugotovljena skladno s podatki spisa, presoja v postopku izvedenih dokazov pa tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep, da tožeča stranka ni sposobna skrbeti za vzgojo in varstvo otroka, kar ogroža njegov telesni in duševni razvoj. Razlogi, ki takšen sklep o dejanskem stanju utemeljujejo, so razvidni iz obrazložitve odločbe prve in druge stopnje. Sodišče se nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

Z izpodbijano odločbo se o konkretni namestitvi otroka v rejniško družino ne odloča. Sodišče zato ni presojalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na kraj namestitve.

V tožbi zatrjevana zloraba prošnje tožeče stranke za pomoč po porodu je v celoti neizkazana in neskladna s podatki spisa. Vsi v postopku izvedeni dokazi namreč skladno podpirajo ugotovitev, da tožeča stranka za otroka ni ustrezno skrbela in da mu takšne skrbi, zaradi ugotovljene osebnostne motnje, tudi ni zmožna nuditi. Ta ugotovitev je utemeljena s konkretnimi podatki in ne temelji na pavšalnih oziroma neobrazloženih mnenjih in zapisih, kot navaja tožeča stranka. Zdravstvena dokumentacija, na katero se sklicuje, pa tudi po presoji sodišča v postopku ugotovljenega dejanskega stanja ne more spremeniti. Tožeča stranka je namreč za otroka, od njegovega rojstva do odvzema, skrbela ob strokovni pomoči pediatra in ob pomoči in pod nadzorom drugih varovancev in osebja varne hiše. Psihološko izvedensko mnenje izvedenca mag. I.I., na katero se sklicuje tožeča stranka, je bilo podano v sodnem nepravdnem postopku za ureditev stikov med otrokom in materjo. Naloga izvedenca zato ni bila enaka nalogi v tem postopku postavljene izvedenke. Navedeno mnenje zato tudi po presoji sodišča ni primerno za dokazovanje dejstev, relevantnih za odločitev v tem postopku. Ta dejstva pa so bila, kot že navedeno, ugotovljena na podlagi medsebojno skladnih podatkov, ki so bili v postopku pridobljeni iz različnih virov in ki tudi po presoji sodišča izključujejo vsakršen dvom v pravilnost dejanskih ugotovitev.

Enako kot pred njim pritožbeni organ, sodišče ponovno poudarja, da gre za ukrep, ki je začasne narave, in ki traja le toliko časa, dokler je, glede na koristi otroka, potreben.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 107/2010, v nadaljevanju: ZUS-1). V zadevi je odločilo na nejavni seji. Dokazi so bili izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Dokaz z izvedencem psihiatrom, katerega izvedbo predlaga tožeča stranka, pa je v celoti neobrazložen in mu sodišče že zato ni sledilo. V zadevi je zato, na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo na nejavni seji.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.