Jedro

Tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje je imel take prejemke iz naslova pokojnine, da je mesečni dohodek presegal znesek, določen v ZBPP v zvezi z Zakonom o socialnem varstvu kot cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v prošnjah pa tudi ni izkazal izpolnjevanja pogojev iz 22. člena ZBPP o odobritvi izjemne brezplačne pravne pomoči. Določba 36. člena ZBPP ne preprečuje, da se tudi v postopku za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči organ za brezplačno pravno pomoč ne opredeli do podatkov, ki so bili na voljo v času odločanja, še posebej, če je to potrebno za izpeljavo postopka v smislu prvega odstavka 1. člena ZBPP, ki je po eni strani podlaga za določitev finančnih kriterijev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, po drugi strani pa pristojnim organom nalaga interpretacijo procesnih določb na način, ki zagotavlja, da je postopek v zvezi z odločanjem o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izpeljan tako, da ne predstavlja dodatne, predvsem pa nepotrebne finančne obremenitve za prosilca, ki je že brez tega v težkem finančnem položaju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v upravnih sporih zoper odločbi Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. Bpp 215/2009-3 z dne 22. 12. 2009 in Bpp 1/2010-2 z dne 5. 1. 2010. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik podal prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedenih upravnih sporih. Tožena stranka je ocenila, da v navedenih sporih lahko tožnik sam nastopa in opravlja dejanja v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, ker je ugotovila, da postopek odvzema poslovne sposobnosti tožniku še ni bil končan. Tožnik je navajal, da gre za nujno zadevo, vendar pa tožena stranka meni, da ji to ne preprečuje, da se opredeli do podatkov, ki so ji na voljo v času odločanja. Tožena stranka se pri odločitvi sklicuje na 12. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), po katerem se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke ter dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. Drugi odstavek 13. člena ZBPP določa, da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega odhodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno-varstvene storitve. Iz podatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je razvidno, da je tožnik v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč imel prejemke iz naslova pokojnine v skupni višini 2.430,03 EUR oziroma 810,01 EUR mesečno. Mesečni dohodek tožnika tako znaša 810,01 EUR, to pa je znesek, ki presega znesek, določen v ZBPP v zvezi z Zakonom o socialnem varstvu kot cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da tožnik presega finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj njegov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, torej 453,60 EUR. V prošnjah tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev iz 22. člena ZBPP o odobritvi izjemne brezplačne pravne pomoči, saj pavšalne navedbe, da je zaradi številnih sodnih postopkov žrtev višje sile, da je ostal brez premoženja in delovne sposobnosti in da je že dolgo brez prihrankov, izjemne brezplačne pravne pomoči ne opravičujejo.

Tožnik v tožbi predlaga izločitev upravnega sodišča in prosi, naj se zadeva v reševanje odstopi vrhovnemu sodišču. Navaja, da je nesposoben nastopati pred organi in sodišči Republike Slovenije, za odvetnika pa že dolgo časa nima denarja. Predlaga, naj se opravi ustna obravnava, na kateri naj se zasliši njegova sinova in bivšo soprogo. Nadalje navaja, da tožena stranka ne upošteva njegove prošnje za nujno brezplačno pravno pomoči, ne strinja pa se tudi s tem, da bi moral predložiti dokazila za izpolnjevanje pogojev za izredno ali izjemno brezplačno pravno pomoč. Navaja, da se preživlja le s 440 EUR na mesec ter da je brez premoženja in prihrankov, da je pravdno nesposoben in da mu Okrožno sodišče v Ljubljani, Okrajno sodišče v Domžalah in Davčna uprava Republike Slovenije odtegujejo del njegove invalidske pokojnine in tako mesečno prejema le okoli 440 EUR. Izpolnjuje vse pogoje za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, ker je žrtev višje sile. Predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, da se mu dodeli stalen brezplačen odvetnik in da se ga oprosti stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v navedeni zadevi s sklepom opr. št. I U 339/2010-13 z dne 6. 5. 2010 prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določil tretjega odstavka 2. člena ter četrtega in petega odstavka 34. člena ZBPP. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-125/2010-9 z dne 31. 5. 2012 ugotovilo, da navedena določila niso v neskladju z ustavo, zato je upravno sodišče s sklepom št. I U 339/2010-22 z dne 18. 6. 2012 nadaljevalo postopek.

Sodišče je od tožnika prejelo dne 9. 7. 2012 dopis, v katerem predlaga, naj se mu postavi skrbnika, ki bo popravil njegovo tožbo in ga zastopal v tem postopku do postavitve začasnega ali rednega skrbnika in prilaga izvedeniški izvid dr. A.A. Sodišče je dne 12. 7. 2012 od Okrajnega sodišča v Ljubljani prejelo v zvezi z zadevo opr. št. I U 534/2010 dopis, iz katerega izhaja, da postopek v zadevi odvzema poslovne sposobnosti tožniku še ni pravnomočno zaključen.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik glede na navedeno določilo ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč imel take prejemke iz naslova pokojnine, da je mesečni dohodek presegal znesek, določen v ZBPP v zvezi z Zakonom o socialnem varstvu kot cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v prošnjah pa tudi ni izkazal izpolnjevanja pogojev iz 22. člena ZBPP o odobritvi izjemne brezplačne pravne pomoči. Sodišče ni moglo slediti tožnikovemu predlogu za postavitev skrbnika, ki bi ga zastopal v tem postopku. Glede na zgoraj navedeni dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani postopek odvzema poslovne sposobnosti ni pravnomočno končan. Glede tožnikovega predloga, naj o zadevi ne odloča upravno sodišče, pa sodišče ugotavlja, da ne obstaja drugo stvarno pristojno sodišče za reševanje upravnih sporov s področja brezplačne pravne pomoči, kot le Upravno sodišče Republike Slovenije, zato je sodišče o tožnikovi tožbi kot stvarno pristojno sodišče tudi odločalo.

Glede tožnikovih navedb, da bi mu morala biti dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč, pa sodišče meni, da določba 36. člena ZBPP o nujni brezplačni pravni pomoči ne preprečuje, da se tudi v postopku za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči organ za brezplačno pravno pomoč ne opredeli do podatkov, ki so bili na voljo v času odločanja, še posebej, če je to potrebno za izpeljavo postopka v smislu prvega odstavka 1. člena ZBPP, ki je po eni strani podlaga za določitev finančnih kriterijev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, po drugi strani pa pristojnim organom nalaga interpretacijo procesnih določb na način, ki zagotavlja, da je postopek v zvezi z odločanjem o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izpeljan tako, da ne predstavlja dodatne, predvsem pa nepotrebne finančne obremenitve za prosilca, ki je že brez tega v težkem finančnem položaju. Z dodelitvijo nujne brezplačne pravne pomoči se namreč na prosilca prenese tveganje, da bo dodeljeno brezplačno pravno pomoč vrnil, v kolikor se bo v naknadni obvezni presoji izpolnjevanja pogojev po ZBPP izkazalo, da mu je bila ta dodeljena neutemeljeno. Toženi stranki so bila znana dejstva o finančnem stanju prosilca, to je o preseganju cenzusa za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je bila tožniku ravno iz navedenega razloga brezplačna pravna pomoč zavrnjena. Sodišče pa tudi meni, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za izjemno brezplačno pravno pomoč, saj je za tako brezplačno pravno pomoč potrebno predložiti ustrezne dokaze (dokaz o stroških za zdravljenje, o stroških za vzgojo in izobraževanje, dokaz o nastopu višje sile ipd.). Glede tožnikovih navedb, da prejema le 440 EUR mesečno, pa sodišče pojasnjuje, da se administrativne in sodne prepovedi pri ugotavljanju lastnega dohodka glede na določbe ZBPP ne upoštevajo.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave. Tožnikov predlog za izvajanje dokazov na glavni obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen, tožnik pa ni navedel, kako bi predlagano zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zaradi tega sodišče temu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.