Jedro

Sodišča in prekrškovni organi so vezani na kaznovalni okvir, ki ga določa zakon. V primeru prekrška po šestem v zvezi z osmim odstavkom 5. člena ZCes-1 je globa določena v fiksnem znesku in ne v razponu, zato tudi ni mogoče uporabiti določb o individualizaciji sankcij. Sodišče lahko v takem primeru od predpisane sankcije odstopi le v izjemnih primerih, in sicer če so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo omilitev sankcije ali izrek opomina.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Kranj je z odločbo o prekršku pravno osebo H. d.o.o. in odgovorno osebo pravne osebe Z. K. spoznal za odgovorna prekrška po šestem v zvezi z osmim odstavkom 5. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Pravni osebi je izrekel globo 4.000,00 EUR, odgovorni osebi pravne osebe pa globo 1.000,00 EUR, obema je naložil tudi plačilo sodne takse. Zoper odločbo o prekršku je odgovorna oseba pravne osebe vložila zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče na Jesenicah delno ugodilo tako, da je iz izreka izpodbijane odločbe o prekršku izpustilo del očitka, v ostalem pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec. Navaja, da je bila v obravnavanem primeru pravni osebi in njeni odgovorni osebi globa izrečena izključno zaradi opustitve označitve časa parkiranja tovornega vozila na mestu, kjer je to parkiranje sicer dovoljeno. Meni, da ta kršitev ne more pomeniti samostojne osnove za prekršek, še zlasti ne za prekršek, za katerega je predpisana tako drastična sankcija. Poudarja, da niti prekrškovni organ niti sodišče nista ugotovila, da bi bil dovoljen čas parkiranja prekoračen (čeprav bi bilo to mogoče s pregledom tahografa), ampak sta izhajala zgolj iz neoznačitve časa začetka parkiranja. Po oceni vlagatelja je v takem primeru globa v skupni višini 5.000,00 EUR v izrazitem neskladju s splošno sprejetim ustavnim načelom sorazmernosti, ki ga je v konkretnem primeru potrebno aplicirati tudi na uporabo nerazveljavljenega dela šestega odstavka 5. člena ZCes-1. Tako visoka globa v obravnavanem primeru predstavlja prekomeren poseg države. Poudarja še, da je namen določbe šestega odstavka 5. člena ZCes-1 zagotoviti pretočnost prometa in s tem varnost prometa. V obravnavanem primeru pa ni bilo ugotovljeno, da bi tovorno vozilo predstavljalo kakšno konkretno niti abstraktno grožnjo za ostale udeležence prometa, saj je iz fotografij v spisu razvidno, da vozilo povsem osamljeno stoji na parkirnem prostoru. Glede na navedene razloge Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter odločbo o prekršku odpravi oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena pravni osebi in njeni odgovorni osebi. Na zahtevo je odgovorila odgovorna oseba pravne osebe, ki je navedla, da z zahtevo za varstvo zakonitosti soglaša. Ob tem je še dodala, da bi moralo sodišče njeno ravnanje oceniti kot dejanje neznatnega pomena in ji v skladu z 21. členom ZP-1 izreči opomin, saj tovorno vozilo na počivališču nikomur ni povzročalo škode. Poudarja tudi, da znotraj Evropske unije po njenem vedenju poklicnim voznikom ne nalagajo obveznosti označitve časa parkiranja.

B.

4. Pravni in odgovorni osebi pravne osebe se v obravnavanem primeru očita, da sta znake prekrška iz šestega odstavka 5. člena ZCes-1 izpolnili s tem, da je odgovorna oseba dne 13. 8. 2011 parkirala tovorno vozilo, ki je last pravne osebe, na parkirnem prostoru počivališča Radovljica, pri tem pa na notranji strani vetrobranskega stekla ni vidno označila časa in datuma začetka parkiranja.

5. Iz zahteve za varstvo zakonitosti je moč razbrati, da vrhovni državni tožilec izpostavlja dve pravni vprašanji, in sicer a) ali že sama opustitev označitve časa in datuma parkiranja na vetrobranskem steklu tovornega vozila izpolnjuje znake prekrška po šestem odstavku 5. člena ZCes-1 ter b) ali sta izrečeni globi v skladu s splošnim ustavnim načelom sorazmernosti.

Šesti odstavek 5. člena ZCes-1 določa: „Na prometnih površinah počivališč zunaj vozišča javne ceste, ki so namenjene kratkemu postanku udeležencev cestnega prometa, je dovoljeno parkirati tovorna vozila najdlje za dvojni čas predpisanega počitka voznika ali za čas prepovedi prometa. Voznik mora na notranji strani vetrobranskega stekla vidno označiti čas in datum začetka parkiranja.“(1) V osmem odstavku 5. člena ZCes-1 je določeno, da se z globo 4.000,00 EUR kaznuje pravna oseba, z globo 1.000,00 EUR pa odgovorna oseba pravne osebe, ki ravna v nasprotju s šestim odstavkom tega člena.

7. Iz citiranega besedila šestega odstavka 5. člena ZCes-1 jasno izhajata dve pravni pravili: prepoved prekoračitve predpisanega časa parkiranja ter zapoved vidne označitve časa in datuma začetka parkiranja. Namen prvega pravila je preprečiti dolgotrajno parkiranje na postajališčih in s tem zagotoviti dovolj parkirnih mest za voznike, ki morajo skladno z veljavno zakonodajo opraviti obvezne počitke med vožnjo. Drugo pravilo pa zagotavlja, da je spoštovanje prvega pravila sploh mogoče nadzorovati.(2) Iz dikcije osmega odstavka navedenega člena, ki se nanaša na celotni šesti odstavek, prav tako jasno izhaja, da je kršitev vsakega izmed navedenih pravil posebej opredeljena kot prekršek. Obveznost voznika, da vidno označi čas in datum začetka parkiranja, torej ni le priporočilo vozniku, brez pravnih posledic v primeru kršitve (t. i. lex imperfecta ), temveč opustitev te dolžnosti predstavlja samostojni prekršek, za katerega je predpisana enaka sankcija.

8. Dejstvo, da v obravnavanem primeru ni bila ugotovljena (konkretna ali abstraktna) ogrozitev varnosti cestnega prometa, na obstoj prekrška ne vpliva.

Ogrozitev varnosti cestnega prometa namreč v šestem odstavku 5. člena ZCes-1 ni določena kot znak tega prekrška, določena stopnja ogrozitve pravne dobrine pa tudi ni splošni element prekrška.(3)

9. Glede navedb vrhovnega državnega tožilca, ki se nanašajo na nesorazmerno višino globe, pa je potrebno pojasniti, da so sodišča in prekrškovni organi vezani na kaznovalni okvir, ki ga določa zakon. V primeru prekrška po šestem v zvezi z osmim odstavkom 5. člena ZCes-1 je globa določena v fiksnem znesku in ne v razponu, zato tudi ni mogoče uporabiti določb o individualizaciji sankcij (prvi do peti odstavek 26. člena ZP-1). Sodišče lahko v takem primeru od predpisane sankcije odstopi le v izjemnih primerih, in sicer če so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo omilitev sankcije (šesti odstavek 26. člena ZP-1) ali izrek opomina (21. člen ZP-1). Da bi okoliščine obravnavanega primera narekovale uporabo teh določb, pa vrhovni državni tožilec v zahtevi ne zatrjuje. Na določbo 21. člena ZP-1 se sicer sklicuje odgovorna oseba pravne osebe v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar tudi ona ne zatrjuje obstoja takšnih olajševalnih okoliščin, ki se zahtevajo za izrek opomina po navedenem členu. Vrhovni državni tožilec in odgovorna oseba navajata le, da vozilo ni nikogar ogrožalo, ter da v času, ko je prekrškovni organ napravil posnetek vozila, na parkirišču ni bilo gneče. Zgolj ta okoliščina pa nedvomno ni takšna, da bi izjemoma opravičevala odstop od predpisane sankcije.(4)

10. Navedbe vlagatelja zahteve tako ne dajejo podlage za sklepanje, da sta izrečeni sankciji nezakoniti. Vrhovno sodišče pa tudi ni postopalo po določbi 156. člena Ustave Republike Slovenije (prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti zakona), saj ocenjuje, da nesorazmerje med težo dejanja in predpisano sankcijo ni takšno, da bi bilo sankcijo moč označiti kot nerazumno oziroma arbitrarno.(5) C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, na katere se sklicuje vrhovni državni tožilec, niso podane, zato je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

(1) V času storitve obravnavanega prekrška je citirani odstavek določal tudi, da je parkiranje tovornega vozila brez nadzora voznika ali samo priklopnega vozila na teh površinah prepovedano. Ustavno sodišče je na pobudo odgovorne osebe pravne osebe z odločbo U-I-37/12 z dne 8. 5. 2014 ta stavek razveljavilo. Upoštevaje navedeno odločbo je sodišče v obravnavani zadevi zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in iz opisa dejanja v odločbi o prekršku izpustilo očitek, ki ustreza tej, razveljavljeni določbi.

(2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-37/12 z dne 8. 5. 2014, tč. 16. in 19. (3) Za razliko od materialno-formalne opredelitve kaznivega dejanja v 16. členu Kazenskega zakonika je opredelitev prekrška v 6. členu ZP-1 strogo formalna. Po navedeni določbi je prekršek dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne, lokalne skupnosti, ki je kot tako določeno prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek.

(4) Iz odločbe Vrhovnega sodišča IV Ips 61/2012 z dne 27. 11. 2012 izhaja, da izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ pripiše posebno težo. (5) Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-183/96 z dne 16. 7. 1998.