Jedro

Sodišče je ravnalo zakonito, ko je na podlagi ugotovitve, da se obsojenec očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, od obsojenčevega izbranega zdravnika, ki je izdal zdravniško potrdilo, zahtevalo, naj posreduje podatke o obsojenčevi bolezni, ki so bili podlaga za odobritev bolniškega staleža, in sicer zaradi odločitve o morebitni postavitvi izvedenca ustrezne (medicinske) stroke, ki bi podal mnenje o obsojenčevi sposobnosti, da se udeleži glavne obravnave.

Izrek

Zahteva obsojenega F.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je obsojenega F.Š. s sodbo z dne 04.09.2001 spoznalo za krivega kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ. Na podlagi iste zakonske določbe je obsojencu tudi z uporabo 4. točke 43. člena (očitno tudi 2. točke 42. člena) KZ izreklo 400.000,00 SIT denarne kazni. Pri tem pa ni po 2. odstavku 359. člena ZKP navedlo roka, v katerem mora obsojenec denarno kazen plačati, in načina kako bo ta izvršena v primeru neizterljivosti, česar pa obsojenec z zahtevo ne izpodbija. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni F.Š. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in "v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje".

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da se obsojenec ne sklicuje na nobeno kršitev zakona niti glede pravnomočne sodbe niti glede postopka, ki je tekel pred to pravnomočno sodbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 15. členu ZKP si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in onemogočiti kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Obdolžencu mora omogočiti, da se v postopku izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Izjemoma mu je mogoče soditi tudi v nenavzočnosti, vendar pa je naš kazenski postopek zasnovan tako, da tega pod nobenim pogojem ni mogoče storiti, če obdolženec v postopku sploh ni bil zaslišan. Sodišče obdolženčevo navzočnost na glavni obravnavi praviloma zagotavlja z vabilom, pod pogoji, predpisanimi v zakonu in ob upoštevanju načela sorazmernosti, pa lahko zato uporabi tudi druge z zakonom določene ukrepe.

Obsojenec v zahtevi navaja, da je sodišče dne 14.06.2001 njegovemu zdravniku poslalo dopis, s katerim ga je pozvalo, naj sporoči podatke o obsojenčevi bolezni in zakaj mu je bil odobren bolniški stalež. Prav tako, da je v tem dopisu navedeno, da ni bilo mogoče opaziti, da je obsojenec bolan in da tega ni niti omenjal. Vložnik izpostavlja, da se kljub vsemu spoštovanju do sodnice, ki je zadevo obravnavala, ne more izogniti pripombi, da sodnica ni takšna strokovnjakinja, ki bi že na pogled ugotavljala, če je zdrav, saj tega ne more niti zdravnik. Navaja tudi, da je iz sklepa sodišča z dne 31.08.2001 razvidno, da bi moral o bolezni obvestiti kar sodnega vročevalca, ki ga je celo dvakrat v enem dnevu iskal na domu. Vložnik poudarja, da se je bil zaradi takšnega načina vodenja kazenskega postopka, za katerega ni značilen le omenjeni dopis zdravniku, temveč tudi nenehno "nadlegovanje" sodnega vročevalca ter nepotrebno vročanje sodnih pisanj na delovnem mestu, četudi je bil sam vseskozi dosegljiv na naslovu začasnega bivališča, prisiljen zagovarjati z molkom. Vse navedeno pa, da daje "utemeljen razlog za očitanje kršitev določil Zakona o kazenskem postopku v sodnem postopku, ki je tekel pred izdajo odločbe in v sodbi." Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se po 1. odstavku 424. člena ZKP Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj jih v nasprotnem sploh ni mogoče preizkusiti. Tega pa obsojeni F.Š. v zahtevi ni storil. Tako iz zahteve sploh ni razvidno, katero kršitev določb kazenskega postopka vložnik sploh uveljavlja. Na vsebinsko enake očitke mu je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Pritrdilo je namreč prvostopenjskemu sodišču, da je ravnalo zakonito, ko je na podlagi ugotovitve, da se obsojenec očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, od obsojenčevega izbranega zdravnika, ki je izdal zdravniško potrdilo, zahtevalo, naj posreduje podatke o obsojenčevi bolezni, ki so bili podlaga za odobritev bolniškega staleža. Pri tem je v dopisu z dne 14.6.2001 navedlo, da podatke potrebuje zaradi odločitve o morebitni postavitvi izvedenca ustrezne (medicinske) stroke, ki bi podal mnenje o obsojenčevi sposobnosti, da se udeleži glavne obravnave.

Po 1. odstavku 117. člena ZKP se pisanja naslovniku praviloma vročajo po pošti, če pa ta način ni učinkovit, lahko sodišče odredi tudi vročanje po sodnem vročevalcu, kar je v obravnavani zadevi tudi storilo.

Obsojenčeva navedba, da se je bil zaradi takega ravnanja sodišča prisiljen zagovarjati z molkom, ostaja zgolj na ravni z ničemer podkrepljene trditve, pri čemer obsojenec niti ne obrazloži vzročne zveze med tem očitkom in kršitvijo pravice do obrambe, ki jo zatrjuje, pa tudi sicer med njima ni mogoče zaznati nobene razumne (logične) povezave. S še tako široko razlago ni mogoče priti do sklepa, da je zakonito postopanje sodišča zaradi zagotovitve obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi, pomenilo uporabo sile z namenom vplivanja na obsojenčevo izjavo v postopku.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti (zgolj opisno) sklicuje obsojeni F.Š. niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni F.Š. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.