Jedro

Sodišče prve stopnje je navedlo številne dokaze in podatke, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da je obdolženec ravnal kot sostorilec pri storitvi kaznivega dejanja in ne v kakšni drugi obliki udeležbe. Sodišče prve stopnje tudi kršilo določb kazenskega postopka, ker se sodba ne opira na neobstoječe dokaze ali pa nezakonito izvedeno hišno preiskavo.

Izrek

Pritožbi obdolženca in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za krivega, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin v sostorilstvu po 3. in 1. odst. 256. čl. KZ v zvezi s čl. 25. KZ. Izreklo mu je kazen 2 (dve) leti in 11 (enajst) mesecev zapora. V to kazen je vštelo čas prestan v priporu od dne 11.2.1999 dalje. Obdolžencu je po členu 69. KZ izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obdolženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožila se je tudi obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe ali pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi odpravo pripora.

Na zagovorničino pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka, ki je predlagala zavnitev pritožbe kot neutemeljene.

Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče sprejema kot utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da zbrani dokazi in indici potrjujejo, da je bil prav obdolženec tisti, ki je z dosedaj še neidentificiranimi osebami napravil krive javne listine in predrugačil prave javne listine z namenom, da bi se take listine uporabile kot prave. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke po temeljiti dokazni oceni primerno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa jih sprejema.

Sodišče prve stopnje zaključek o tem, da je obdolženec s še neugotovljenimi osebami sodeloval pri kaznivem dejanju, obrazlaga, kot že navedeno, s številnimi dokazi in indici, ki tvorijo zaključen krog. Glede na veliko količino zaseženih in ponarejenih dokumentov obdolženec res, kot navaja sodišče prve stopnje (str. 21 sodbe), "celotne kriminalne dejavnosti ni mogel voditi sam". Tako količino je potrebno dobaviti, jo prenarediti in nato še distribuirati. Poleg tega je bil potni list na ime N.G. ponarejen s pisalnim strojem, ki je bil dne 12.2.1999 zasežen pri hišni preiskavi. S tem v zvezi ima zagovornica v pritožbi sicer pomisleke, da je morda pisalni stroj kdo zlorabil, ker je bila izguba potnega lista prijavljena šele 2.3.1999, vendar sodišče prve stopnje v ta dokaz upravičeno ne dvomi, saj naj ne bi bilo nič nenavadnega, če bi oškodovanka opazila izgubo šele po poteku krajšega ali daljšega časa. Zato ne gre za "nedopustno razlaganje napadene sodbe" s tem v zvezi. Obdolženčevo odločilno vlogo nadalje, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, potrjuje še okoliščina, da je bila obdolžencu poslana poštna pošiljka, ki jo je dne 11.2.1999 dvignil, ob hišni preiskavi pa so bili trije potni listi, ki so bili v tej pošiljki, pošiljko pa je pred prevzemom fotokopiral delavec carine, že prenarejeni. Ovojnice, s katero so prispeli iz Nemčije, pa niso našli. Potni listi so bili najdeni v stolpnici v stanovanju, katerega ključe je imel obdolženec, ki se je v stanovanju mudil pred aretacijo 27 minut, ključe pa je ob aretaciji hotel odvreči. Na obdolženčevo vlogo pri kriminalnem dejanju kažejo tudi sledi prstnih odtisov obdolženca v stanovanju na B... Da pa je šlo za sodelovanje še drugih neidentificiranih sostorilcev, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo tudi na podlagi sledi papilarnih linij, ki so bile različne od obdolženčevih, pa tudi iz izpovedb prič, ki so izpovedovale, da je obdolženec prihajal v stanovanje z različnimi ljudmi moškega spola, s tremi ali štirimi.

Zaključki prvostopenjskega sodišča o obdolženčevi vlogi, to je, da je bil "člen v dobro organizirani celotni mreži", so torej dovolj utemeljeni in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo in je tudi pravilno uporabilo kazenski zakon tako glede pravne opredelitve kaznivega dejanja kot glede storitve kaznivega dejanja v sostorilstvu, čeprav so sostorilci kljub naporom sodišča prve stopnje ostali neidentificirani.

Zagovornica v pritožbi navaja, da prstni odtisi in posest ključev še ne zadostujejo za zaključek o ponarejanju listin, kot tudi strokovno mnenje o ponarejenih osebnih dokumentih ne. To bi bilo sicer res, če ne bi obdolženca bremenili še drugi dokazi in podatki, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obširni obrazložitvi in jih je pritožbeno sodišče v bistvenem delu že povzelo.

V zvezi s tremi potnimi listi, ki so prispeli iz Nemčije na obdolženčev naslov začasnega bivališča, je sodišče prve stopnje zavzelo utemeljeno stališče, da so bili ti potni listi ponarejeni po obdolženčevem prevzemu pošte in je realno ocenjeno to bilo možno storiti tudi v času pred aritacijo v stanovanju. Nikakor ni šlo za ponareditev ponaredka, saj so na carini le sumili, da je s potnimi listi nekaj narobe in so jih zato fotokopirali, pri hišni preiskavi pa so bili ti trije potni listi najdeni že prenarejeni z zamenjanimi fotografijami, kuverte, v kateri so prispeli potni listi iz Nemčije, pa v stanovanju niso našli, pač pa so bili ti potni listi v drugi kuverti (št. 4 zapisnika na list.št. 59).

Tudi nadaljna pritožbena navedba zagovornice in obdolženca, da je šlo za podtaknjene prstne odtise, je neutemeljena, saj nima nobene realne podlage. Obdolženčeva pritožbena navedba, da naj bi bili njegovi "partnerki" tajni sodelavki policije, ni z ničemer podprta in ne more vplivati na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so zbrani dokazi pristni. Tudi zagovorničina pritožbena navedba o podtaknjenih prstnih odtisih, ki so bili najdeni le na steklu in treh kuvertah, drugje pa ne, ne omaja ugotovitve sodišča prve stopnje o obdolžencu kot sostorilcu, saj so bile najdene še druge prstne sledi, kar pa le še potrjuje, da je delovalo več oseb.

V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornice in obdolženca, da bi bilo potrebno zaslišati še priči B.M., od katerega je obdolženec sprejel ključe stanovanja, in F.V., ki naj bi bil lastnik stanovanja, sodišče druge stopnje sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj ju ni moglo zaslišati, sprejema pa tudi zaključke prvostopenjskega sodišča, da je "irelevantno v kakšnem odnosu je bil obdolženec s krtičnem stanovanjem". Nedvomno je bil obdolženec posestnik stanovanja, saj je imel ključe, ki jih je ob aretaciji celo hotel odvreči, v stanovanje je prihajal z drugimi ljudmi, v stanovanju pa so bili tudi najdeni njegovi prstni odtisi.

Glede pritožbenih navedb, da naj bi bilo stanovanje vsaj 15 minut brez nadzora, da po aretaciji ni bilo zapečateno in da ključi niso bili zaupani na primer notarju, pač pa jih je imel organ pregona, zaradi česar se pritožnikoma pojavlja dvom v zatrjevano neuporabo stanovanja, pa pritožbeno sodišče tudi sprejema ugotovitve izpodbijane sodbe, da od aretacije obdolženca do pričetka hišne preiskave v stanovanje ni vstopil nihče. Stanovanje je bilo po aretaciji zaklenjeno, saj ga je zaklenil že obdolženec. Po 15 minutah pa je že bilo fizično zavarovano, če že ne prej (priča R.).

Stanovanje je bilo praktično neprekinjeno varovano vse do hišne preiskave, razen morda nekaj minut takoj po aretaciji, vendar pa ni prav nobenega podatka ali suma o tem, da bi prav takrat kdo poskušal priti v stanovanje. Zato so vsakršni pomisleki obrambe tudi v tem pogledu neutemeljeni.

Pritožnika še neutemeljeno navajata, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Prvostopnemu sodišču očitata, da se je oprlo na neobstoječ dokaz, ker iz potrdila o zasegu z dne 12.2.1999 izhaja pod št. 5, da je bila zasežena originalna pisemska ovojnica, v kateri naj bi obdolženec prejel pošto iz Nemčije, v spisu pa je le fotokopija. Iz potrdila (list.št. 59) je razvidno, da so zaseženi potni listi, navedeni pod tč. 5, v pisemski ovojnici, ki je navedena pod tč. 4. To pa je druga ovojnica, ne pa tista, ki je fotokopirana (list.št. 46). Zato je očitek, da se sodba opira na neobstoječ dokaz, neutemeljen.

Tudi pritožbeni očitek, da se sodba opira na nezakonito izvedeno hišno preiskavo, ni utemeljen. Pri hišni preiskavi sta bili navzoči dve priči in obdolženec. Res je bila ena priča za krajši čas odsotna, vendar sta ostala navzoča druga priča in obdolženec. Nihče od navzočih pa ni ugovarjal na vsebino zapisnika, niti ni bilo drugih ugovorov. Obdolženec res ni hotel podpisati zapisnika, vendar ni navedel razloga, zakaj tega ni želel storiti. Zato hišna preiskava tako, kot je bila izvedena, ker torej ob kratki odsotnosti ene priče ni bila prekinjena, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi navzočnost priče D.L., ki je stanovalka bloka, v katerem je bila opravljena hišna preiskava, je pa zaposlena na Ministrstvu za notranje zadeve, ni bila zaradi tega svojstva nezakonita, kot neutemeljeno navaja zagovornica.

Pritožbeno sodišče ne vidi nobene kršitve postopka niti v tem, ko izpodbijana sodba omenja tudi tiste prstne sledi obdolženca, ki so bile najdene na ovojnici, ki jo je državni tožilec, ki je bil o tem zaslišan, predložil sodišču med kazenskim postopkom.

Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo pravično kazensko sankcijo, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde. Upoštevalo je številne obteževalne okoliščine, pa tudi olajševalno okoliščino. Vse te okoliščine je primerno ovrednotilo, utemeljeno pa je poudarilo, da je bila obdolženčeva vloga pri storitvi kaznivega dejanja odločilna in da je šlo za daljšo kriminalno dejavnost, s katero se je obdolženi obrtoma ukvarjal, saj je zato celo najel stanovanje. Utemeljeno je upoštevalo kot obteževalno okoliščino tudi to, da je šlo za dobro organizirano verigo, torej za organizirani kriminal. Prav glede na obseg obdolženčeve kriminalne dejavnosti in tudi glede na okoliščino, kakšen material je bil še pripravljen za ponarejanje, je zato bila izrečena primerna kazen, zaradi česar je zagovorničina pritožbena navedba, da mu je bila izrečena pretirano visoka kazen, neutemeljena.

Tudi očitek, da je bilo v premajhni meri upoštevano dejstvo, da je bil obdolženec dosedaj obsojen samo enkrat, je neutemeljen. To okoliščino je sodišče prve stopnje namreč ustrezno ovrednotilo. Prav tako zagovorničnino pritožbeno zatrjevanje, da je pripor na obdolženca vplival pozitivno, ne more vplivati na višino izrečene kazni.

Sodišče druge stopnje sprejema tudi obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi z izrečenim varnostnim ukrepom odvzema predmetov, saj ne bi bilo prav, da bi obdolženec obdržal prenarejene in ponarejene dokumente za ponarejanje.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo nobenih kršitev zakona, na katere je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnika s pritožbama nista uspela. Zato je obdolženec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, ki je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka ter obdolženčevih premoženjskih razmer.