Jedro

Revizija mora natančno opredeliti vsebino revizije. Zgolj s sklicevanjem na pritožbene razloge ta predpostavka ni izpolnjena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s končno odločbo ugotovilo umik tožbe proti toženkam A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. Proti tožencema F.F. (sprva drugotoženi stranki) in G.G. (sprva tretjetoženi stranki) je sodišče prve stopnje zavrnilo vse tožbene zahtevke. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi, kolikor se je ta nanašala na odločitev o pravdnih stroških, v celoti pa je pritožbo zavrnilo glede odločitve o tožbenih zahtevkih in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna zavrnilna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) in bistvenih kršitev pravil postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Revident "v celoti vztraja pri vseh v pritožbi in dopolnitvi pritožbe navedenih razlogih in se nanje sklicuje tudi v tem postopku, seveda v okviru revizijskih razlogov". Trdi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe, razen deloma v stroškovnem delu. Ker sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev, naj bi to predstavljajo bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revident vidi razlog zmotne uporabe materialnega prava v okoliščini, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča, kot izhajajo iz razveljavitvenega sklepa, opr. št. Cp 942/96 z dne 28.2.1997. Sodišče prve stopnje naj bi zaradi napačnega materialnopravnega pristopa ne ugotovilo relevantnih dejstev, pritožbeno sodišče pa naj bi "brez obrazložitve" potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Predvsem pri odločanju o reviziji ni mogoče upoštevati posplošenega sklicevanja na razloge, ki jih je revident navedel v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. Revizija je izredno pravno sredstvo, pri katerem je v celoti potrebno upoštevati omejitve iz 370. in 371. člena ZPP. Revident mora zato natančno opredeliti vsebino revizije, zgolj s sklicevanjem na pritožbene razloge pa ta predpostavka ni izpolnjena.

Neutemeljene so revizijske trditve o tem, da naj bi pritožbeno sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi odgovorilo na tožnikove pritožbene navedbe in tudi ne obrazložilo svoje odločitve, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pri čemer pa je potrebno presojati odločilnost pomena pritožbenih navedb praviloma v kontekstu procesne situacije v času odločanja sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je odločilo o tožbenih zahtevkih potem, ko je tožnik umaknil tožbo proti petim tožencem. Smiselno enako velja tudi za standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje.

Stališče nižjih sodišč glede tega, da so neutemeljeni "primarni" tožbeni zahtevki, je materialnopravno pravilno. Toženca namreč nista vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnika spornih nepremičnin. Prav tako pa tudi nista izključna pogodbenika glede izpodbijanih pravnih poslov in nimata spornih nepremičnin v posesti.

Sodišče prve stopnje je opravilo vsa procesna dejanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu dne 28.2.1997 (zaslišanje prič J.C., G.T. in B.F.).

Materialnopravno pravilno je tudi stališče nižjih sodišč o neutemeljenosti odškodninskega tožbenega zahtevka, ki je posledica eventualne kumulacije tožbenih zahtevkov. Stališče, da je zastaranje terjatve nastopilo zato, ker je odškodninska obveznost nastala 5.2.1987 (tožba je bila vložena dne 13.4.1995), je v skladu z določbami 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče zavrnilo revizijo (378. člen ZPP).