Jedro

V primerih gradenj, prezidav in dozidav stanovanjskih hiš so mogoči različni pravni položaji, ki imajo stvarnopravne učinke ali pa so vsaj podlaga zanje. Glede na okoliščine primera pridejo najpogosteje v poštev tisti, ki jih je mogoče subsumirati pod naslednje tri pravne institute: gradnja na tujem svetu, ustvaritev skupnega premoženja v zakonski zvezi ter skupna gradnja z dogovorom o stvarnopravnih učinkih. V obravnavani zadevi sta tožnica in prvotoženec zgradila prizidek na zemljišču, ki je last drugotoženke, zato ne pridejo v poštev pravila družinskega prava (2. odst. 51. člena ZZZDR). Pravila družinskega prava namreč veljajo le med zakoncema, medtem ko v konkretnem primeru nobeden od zakoncev ni bil lastnik sporne nepremičnine, marveč je bila to drugotoženka (mati prvotoženca). Pravno podlago predmetnega stvarnopravnega zahtevka tako predstavljajo določbe 24. do 26. člena ZTLR, ki se v obravnavani zadevi uporabljajo glede na čas nastanka spornega razmerja, te pa urejajo originarno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini zaradi gradnje na tujem svetu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da nepremičnina - nova stanovanjska hiša na naslovu L. 57, Ljubljana, ki stoji na parc. št. 832/30, vl. št. 2792, k.o. X - s pripadajočim delom parc. št. 832/30 predstavlja skupno premoženje, ki sta ga tožnica in prvotoženec pridobila v času trajanja zakonske zveze in sta lastnika navedene nepremičnine vsak do ½. Prav tako je zavrnilo tožničin zahtevek, da je drugotoženka dolžna dati pisno soglasje za parcelacijo nepremičnine s parc. št. 832/30, k.o. X, pa tudi obligacijskopravni zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine z dovoljenjem, da se novo nastala parcela z novo stanovanjsko hišo in pripadajočim zemljiščem odpiše od vl. št. 2792, k.o. X, se zanjo otvori nov vložek pri isti k.o. in vknjiži lastninska pravica v korist tožnice do ½ in prvotoženca do ½.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do ustnega dogovora, sklenjenega med pravdnimi strankami o tožničini in prvotoženčevi gradnji prizidka k obstoječi stanovanjski hiši. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da sta s prvotožencem vlagala v gradnjo prizidka z izrecnim soglasjem in dovoljenjem drugotoženke. Prvostopenjskemu sodišču pa očita tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in zatrjuje, da je iz predloženih listin moč ugotoviti, da prizidek predstavlja novo stvar v smislu 1. odst. 22. člena ZTLR, ker ni šlo za obnovitvena dela na obstoječi stanovanjski hiši, ampak za povsem nov objekt, ki se z zadnjim delom drži obstoječe stanovanjske hiše. Pritožba je utemeljena.

V primerih gradenj, prezidav in dozidav stanovanjskih hiš so mogoči različni pravni položaji, ki imajo stvarnopravne učinke ali pa so vsaj podlaga zanje. Glede na okoliščine primera pridejo najpogosteje v poštev tisti, ki jih je mogoče subsumirati pod naslednje tri pravne institute: gradnja na tujem svetu, ustvaritev skupnega premoženja v zakonski zvezi ter skupna gradnja z dogovorom o stvarnopravnih učinkih. V obravnavani zadevi sta tožnica in prvotoženec zgradila prizidek na zemljišču, ki je last drugotoženke, zato ne pridejo v poštev pravila družinskega prava (2. odst. 51. člena ZZZDR). Pravila družinskega prava namreč veljajo le med zakoncema, medtem ko v konkretnem primeru nobeden od zakoncev ni bil lastnik sporne nepremičnine, marveč je bila to drugotoženka (mati prvotoženca). Pravno podlago predmetnega stvarnopravnega zahtevka tako predstavljajo določbe 24. do 26. člena ZTLR, ki se v obravnavani zadevi uporabljajo glede na čas nastanka spornega razmerja, te pa urejajo originarno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini zaradi gradnje na tujem svetu. Tožnica svoje dobrovernosti niti ni zatrjevala, saj je sama jasno navedla, da sta s prvotožencem gradila na zemljišču, ki je last drugotoženke. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb lahko graditelj, ki je vedel, da gradi na tujem zemljišču, pridobi lastninsko pravico na zgradbi in zemljišču zgolj v primeru, da lastnik zemljišča ne izkoristi zakonskih opcij iz prvega odstavka 25. člena ZTLR v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja objekta. V konkretni zadevi je zato temeljno vprašanje, ali sta tožnica in prvotoženec z vlaganjem skupnih sredstev v premoženje drugotoženke nepremičnino spremenila tako, da je mogoče govoriti o novi substanci in ne gre zgolj za povečanje kakovosti in vrednosti že obstoječega objekta. Prvostopenjsko sodišče ni presojalo, ali je v konkretnem primeru takšen standard dosežen, ampak se je nepravilno oprlo na navedbo drugotoženke v pripravljalnem spisu z dne 23. 3. 2009, „da gre za prizidek in ne gradnjo nove hiše“. Predmetna navedba ne izkazuje, da v obravnavani zadevi ni bila ustvarjena nova stvar; drugotoženka je zatrjevala zgolj to, da je bil narejen prizidek, ni pa trdila, da prizidek ne pomeni nove stvari, kakor je napačno razlogovalo prvostopenjsko sodišče. Nepravilno se je oprlo na določbo 214. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP), saj bi moralo glede na zatrjevanja pravdnih strank ugotavljati, ali se je z vlaganji v nepremičnino tako spremenila njena substanca, da je moč govoriti o ustvaritvi nove stvari. Podlago za odgovor na vprašanje, ali je takšen standard dosežen, predstavlja tudi lokacijska dokumentacija (priloga B 56), ki jo bo moralo prvostopenjsko sodišče s tega vidika ustrezno oceniti.

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnica za pridobitev stvarnopravnega zahtevka dokazati višino vloženih sredstev. Solastninska pravica namreč lahko nastane po samem zakonu, za kar pa tožnici ni treba izkazati višine vloženih sredstev. Vsekakor pa se višina vloženih sredstev upošteva pri določitvi višine solastniškega deleža. Ker je zaradi zmotnega pravnega naziranja prvostopenjskega sodišča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku presoditi, ali je z vlaganji pravdnih strank nastala nova stvar, na kateri je mogoče imeti lastninsko pravico in posledično odločiti tudi o morebitni solastninski pravici pravdnih strank na navedeni nepremičnini.

V skladu s 3. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.