Jedro

Obsojenka je bila s sodbo sodišča prve stopnje spoznana za krivo, da je ogrozila varnost oškodovanke z resno grožnjo, da bo napadla njeno življenje s tem, ko je dne 24.1.2003 zagrozila oškodovanki, da jo bo ubila, v podkrepitev grožnje pa jo je zlasala in močno prijela za vrat, s čimer je pri oškodovanki povzročila močan občutek ogroženosti. Obe sodišči sta dejanje pravilno pravno opredelili kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter v razlogih sodb razumno pojasnili, da je bila grožnja obsojenke resna in objektivno zmožna, da doseže ogroženost oškodovanke.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati, kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 100.000 (stotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Obsojenki je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Obsojenko je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojenki pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 70.000 SIT.

Obsojenkin zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 21.6.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh revizijskih razlogov. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje; obsojenko pa oprosti plačila stroškov postopka.

Višji državni tožilec - svetnik M.V. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 14.7.2005, predlagal zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravna relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) izrecno sklicuje in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. 1. Zagovornik kršitev zakona, ki jih z zahtevo z varstvo zakonitosti uveljavlja, ni konkretiziral. 2. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je izrek sodbe nesklepčen, ker stoji na stališču, da je lasanje in močen prijem za vrat podkrepitev grožnje z umorom, kar je izkustveno nelogično in neresno dejstvo, saj se oškodovanka ni bala za svoje življenje; da ne gre za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, ker ves postopek meri na kaznivo dejanje grdega ravnanja, Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti nakazovana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Obsojenka je bila s sodbo sodišča prve stopnje spoznana za krivo, da je ogrozila varnost oškodovanke z resno grožnjo, da bo napadla njeno življenje s tem, ko je dne 24.1.2003 zagrozila oškodovanki, da jo bo ubila, v podkrepitev grožnje pa jo je zlasala in močno prijela za vrat, s čimer je pri oškodovanki povzročila močan občutek ogroženosti. Takšno dejansko stanje bilo kot pravilno in popolno sprejeto tudi v sodbi sodišča druge stopnje. Obe sodišči sta dejanje pravilno pravno opredelili kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter v razlogih sodb razumno pojasnili, da je bila grožnja obsojenke resna in objektivno zmožna, da doseže ogroženost oškodovanke. Obsojenkino besedno grožnjo oškodovanki z ubojem, kateri je sledil obsojenkin neposredni fizični napad na oškodovankino telesno integriteto, zaradi katerega je oškodovanka poiskala zdravniško pomoč, sta sodišči tudi pravilno ocenili kot resno in objektivno zmožno, da je pri oškodovanki zbudila občutek osebne ogroženosti.

3. Navedbe zagovornika v zahtevi, da sodišče prve stopnje ni omogočilo obrambe, ker je izvajalo dokaze, ki jih obtožni predlog ni vseboval (dopis ZD R., zaslišanje priče B.P.), ne da bi o tem obvestilo zagovornika oziroma dopis ZD R. dalo na vpogled obsojenki; da je favoriziralo tožilstvo, ker mu je pred obravnavo poslalo predmetne listine, Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Te zagovornikove navedbe, ki se po vsebini ne razlikujejo od pritožbenih navedb zagovornika v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je v svoji sodbi utemeljeno zavrnilo sodišče druge stopnje (stran 2-3 sodbe). Pritrditi je sicer navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče s tem, ko je kopijo odgovora zdravnice iz Zdravstvenega doma R. z dne 4.2.2004 vročilo le državnemu tožilcu, ne pa tudi obsojenki oziroma njenemu zagovorniku, kršilo načelo enakopravnosti strank (1. odstavek 16. člena ZKP). V postopku za varstvo zakonitosti pa je ta kršitev zakona upoštevna le, če je izkazano, da je vplivala na zakonitosti sodbe. V skladu z določbo 424. člena ZKP je takšen vpliv zatrjevane kršitve dolžan izkazati vložnik zahteve, tega pa zagovornik v obravnavanem primeru ni storil, zaradi česar tako oblikovanih navedb Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati.

4. Ostale navedbe v zahtevi: da sodišče ni ugotavljalo časovno zaporedje dogodkov; da sodba ni kritično presojala dokazov - izpovedbe oškodovanke, namreč da bi lahko oškodovanka hlinila, saj ni imela razloga jokati na sodišču; da dejstvo, da je obsojenka oškodovanko prijela za bundo, še ni dokaz, da jo je pretepla; da če jo je držala za bundo, je ni mogla lasati in daviti; da priča policist ovrže, da bi se oškodovanka "pomočila", dejansko predstavljajo nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenke v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini takšne navedbe pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Zagovornik se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na 427. člen ZKP, napada predvsem oceno oškodovankine izpovedbe in ostalih izvedenih dokazov ter ponuja lastno presojo le-teh s ponavljanjem okoliščin, ki jih je navajal v pritožbenem postopku in ki jih je presodilo že sodišče druge stopnje. S takšnimi navedbami izraža pričakovanje, da bo Vrhovno sodišče pri odločanju ugotovilo precejšen dvom glede resničnosti odločilnih dejstev. S tem pa prav tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Ker se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži le iz razlogov navedenih v 1. odstavku 420. člena ZKP, zahteve ni mogoče opreti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani sodbi. Le Vrhovno sodišče lahko, ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev procesnega ali materialnega zakona, ugotovi takšen dvom in sprejme v 427. členu ZKP predvideno odločitev (enako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 164/2002). Zato se zahteva neutemeljeno sklicuje na navedeno zakonsko določbo. V konkretni zadevi pa se pri obravnavanju zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču dvom o odločilnih dejstvih ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi, ni pojavil. III. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, katere je z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljal zagovornik. Zato je zahtevo zagovornika obsojene M.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

IV. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenka dolžna plačati povprečnino, kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98. a ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenkine premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa: obsojenka nima preživninskih obveznosti, je lastnica nepremičnine in osebnega vozila, ves čas postopka je imela zagovornika po pooblastilu, za katerega pa iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi obsojenki pravno pomoč v postopku in s pravnimi sredstvi, kot socialno šibki stranki obračunal s popustom ali pa ji plačilo odpustil, kot to omogoča 20. člen Odvetniške tarife.