Jedro

Stranki se o plačilu oglaševanja nista dogovarjali. To potrjuje zaključek, da se stranki za običajno, neposredno (klasično) obliko plačila za oglaševanje nista dogovorili, ker sta zasledovali cilj, da se s storitvijo oglaševanja kompenzirajo/poplačajo terjatve iz naslova dodatnih storitev tožeče stranke. V kolikor pa je tako, se izkaže zahtevek za plačilo storitev tožene stranke (oglaševanje) v denarju neutemeljen.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 313,75 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 5 Ig 2006/01991 z dne 23. 03. 2006 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka); se ugotovi, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.878,98 EUR ne obstoji (2. točka izreka); se zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: „Tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka) je dolžna toženi stranki (po nasprotni tožbi tožeči stranki) plačati znesek 4.380,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 02. 2008 dalje do plačila“ (3. točka izreka); je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.351,98 EUR, po preteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo dveh računov št. 00002-2006 (A4) in št. 00003-2006 (A3), skupaj v znesku 3.004,51 EUR s pp (tč. 1 izreka izpodbijane sodbe) sprejelo potem, ko je ugotovilo, da za toženo stranko ni sporno, da je tožeča stranka opravila storitve (oblikovanja R. M.), katerih plačilo zahteva v tem postopku (pred razširitvijo tožbenega zahtevka), sporna pa tudi ni višina zahtevanega plačila. Pritožba takšnega zaključka sodišča prve stopnje ne napada, izpodbija pa zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju njene (nasprotni stoječe) terjatve iz naslova oglaševanja.

Sodišče je v zvezi s terjatvijo tožene stranke iz naslova oglaševanja tožeče stranke v njeni reviji (postavljena v pobot (tč. 2 izreka sodbe) in po nasprotni tožbi (tč. 3 izreka sodbe) zaključilo, da terjatev tožene stranke ni utemeljena, saj pravdni stranki nista sklenili dogovora o odplačni objavi oglasov tožeče stranke v reviji tožene stranke, razen v kolikor je bilo dogovorjeno, da se vrednost oglaševanja kompenzira z dodatnimi deli tožeče stranke. Pritožbeno sodišče zaključku sodišča prve stopnje pritrjuje.

Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je trditveno in dokazno breme za obstoj in višino terjatve iz naslova oglaševanja nosila tožena stranka, ki je terjatev postavila „po robu“ vtoževani terjatvi. Na njej je bilo tako breme dokaza, da terjatev iz naslova oglaševanja obstoji in da obstoji v obliki vtoževane izpolnitve. Razporeditev trditvenega in dokaznega bremena je materialno pravno vprašanje, ki se izraža skozi procesno sfero (212. člen ZPP), sodišče prve stopnje pa je pri tem pravilno sledilo osnovnemu pravilu, da mora pravno odločilna dejstva (odplačnost posla) dokazati stranka, ki ga zatrjuje in nanj veže utemeljenost svojega zahtevka oz. ugovora.

Za odločitev o obstoju terjatve tožene stranke je bilo tako bistveno ugotoviti, k čemu sta se pravdni stranki zavezali, kakšen je bil namen njunega dogovora oz. kako je bila opredeljena obveznost tožene stranke kot protiizpolnitev storitvi tožeče stranke (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 841/2005 z dne 14. 02. 2008). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se stranki za storitve v obliki oglaševanja tožeče stranke v reviji tožene stranke dogovorili zaradi kompenzacije s storitvijo tožeče stranke iz naslova opravljenih dodatnih storitev (oblikovanje oglasov, naročilnic...). O takšnem namenu je izpovedala zakonita zastopnica tožene stranke, ki ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Skupaj z zakonitim zastopnikom tožeče stranke je izpovedala tudi, da se stranki o plačilu oglaševanja nista dogovarjali. To potrjuje zaključek, da se stranki za običajno, neposredno (klasično) obliko plačila za oglaševanje nista dogovorili, ker sta zasledovali cilj, da se s storitvijo oglaševanja kompenzirajo/poplačajo terjatve iz naslova dodatnih storitev tožeče stranke. V kolikor pa je tako, se izkaže zahtevek za plačilo storitev tožene stranke (oglaševanje) v denarju neutemeljen. Takšen dogovor pa izključuje tudi zahtevek iz naslova uporabe tuje stvari (verzija), zato ni mogoče govoriti o prikrajšanju oz. nasprotno o koristi od uporabe in njeni povrnitvi (198. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

V luči navedenega materialnopravnega zaključka se pritožbene trditve o zmotnem zaključku sodišča prve stopnje glede neodplačnosti storitev tožene stranke in glede sklenitve pogodbe o zakupu oglasnega prostora izkažejo kot neodločilne (1. odstavek 360. člena ZPP). Dogovor o (izključnem) poplačilu storitve s kompenzacijo (kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi) namreč izključuje zahtevek na plačilo storitve v denarju (kot ga je v pobot oz. po nasprotni tožbi postavila tožena stranka).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki skladno z odvetniško in taksno tarifo priznalo stroške odgovora na pritožbo (500 točk), 2% materialnih stroškov, 20 % DDV ter stroške sodne takse (32,84 EUR), kar skupaj znaša 313,75 EUR, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.