Jedro

V primerih, kot je obravnavani, je treba zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavati po 2. odstavku 69. člena ZUS, kajti akt, glede katerega je zahtevana izdaja začasne odredbe, ni akt, ki bi se lahko (prisilno) izvrševal v upravnem izvršilnem postopku, in torej zanj niso upoštevne določbe 1. dostavka 69.člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS ter bi bilo treba zahtevo, če bi se izrecno sklicevala na 1. odstavek, celo zavreči. Iz 2. odstavka 69. člena ZUS med drugim izhaja, da je izdaja začasne odredbe mogoča samo takrat, kadar je (vsaj) verjetno izkazano, da je treba odredbo izdati, da se odvrnejo hujše škodljive posledice, ki jih s kasnejšo odločitvijo v glavni stvari sicer ne bi bilo mogoče več preprečiti. Tožnik takšnih posledic po presoji sodišča v svoji zahtevi ne izkazuje. Zatrjuje sicer, da bi mu v primeru uspešnosti tožbe nastala nenadomestljiva materialna in nematerialna škoda, vendar ne ene ne druge vrste škode podrobno ne opredeljuje, niti ne navede, zakaj naj bi bila nenadomestljiva.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 22. 1. 2004 vložila tožbo, s katero izpodbija sklep tožene stranke, z dne 22. 12. 2003, s katerim je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoj za položaj generalnega direktorja policije, ni pa glede na svojo strokovno usposobljenost primeren za navedeni položaj. Tožnik se z izrekom navedenega akta ne strinja in meni, da pomeni nedopustno šikaniranje in da je izpodbijani akt sam s seboj v nasprotju ter kot tak ne more biti sklepčen, krši pa tudi tožnikove temeljne pravice. Meni, da so bile tožniku iz razlogov, ki jih podrobneje navaja, kršene njegove pravice do sodelovanja na javnem natečaju ne le pod enakimi pogoji, pač pa tudi pod enakimi kriteriji in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Hkrati predlaga, da sodišče izda začasno odredbo v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju, s katero do dokončne rešitve sodišče zadrži izvrševanje odločbe, s katero je bil na mesto generalnega direktorja policije imenovan kandidat AA, ker tožnik zaradi v tožbi opisanega ravnanja tožene stranke ni prišel v ožji izbor, pa bi po njegovem mnenju glede na tožbene navedbe moral priti v ožji izbor, s tem pa naj bi tožniku nastala nenadomestljiva škoda, saj je bil še pred pravnomočno odločitvijo o konkretnem primeru na mesto generalnega direktorja policije imenovan drugi kandidat, AA. Zato tožnik meni, da ima pravni interes, da se njegov primer pravnomočno zaključi in da bi v primeru, če bi se v postopku izkazalo, da je njegova tožba utemeljena, tožniku nastala nenadomestljiva materialna in nematerialna škoda.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da v tem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe. Le-to ureja Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v 69. členu, ne pa Zakon o izvršbi in zavarovanju (dalje ZIZ), kot zmotno navaja tožnik, zato tožena stranka meni, da se ZIZ v postopku pred upravnim sodiščem ne uporablja. Dalje še navaja, da ZUS kot procesno predpostavko za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe določa predhodno zavrnitev predloga za zadržanje izvršitve upravnega akta pred pristojnim upravnim organom. Takega predloga pa tožnik ni podal in tega niti ne zatrjuje in ne dokazuje. Tožena stranka sodišču glede na navedeno predlaga, da tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrže, podrejeno pa, da ga zavrne in iz previdnosti tudi po vsebini utemeljuje neupravičenost tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe. Navaja, da sodišče lahko izda začasno odredbo v primeru, če bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku nastala težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, tožnik pa v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe ni izkazal nič od navedenega. Tudi če bi tožnik v sporu uspel, bi lahko sodišče le ugotovilo, da je tožnik tudi glede na svojo strokovno usposobljenost primeren za položaj generalnega direktorja policije. To pa bi le pomenilo, da je uvrščen v "drugi krog" izbora. Vendar pa po določbi 64. člena Zakona o javnih uslužbencih funkcionar, ki mu je uradnik na položaju odgovoren, izbere tistega, ki je po njegovi presoji najprimernejši izmed kandidatov, za katere je tožena stranka ocenila, da izpolnjujejo pogoje in so ustrezno strokovno usposobljeni. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da bi tožnik moral sodelovati v "drugem krogu", pa ni nujno, da bi se minister za notranje zadeve odločil, da izbere prav tožnika za položaj generalnega direktorja policije. S tem pa odpade zakonski razlog za izdajo začasne odredbe, tožnik pa ni niti verjetno izkazal, da bi izvršitev drugega upravnega akta, ki ni in ne more biti predmet konkretnega upravnega spora, tožniku povzročila kakršnokoli škodo. Sodišču tožena stranka predlaga, da zavrne zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena ZUS prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

Predlog za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrnilo iz naslednjih razlogov: Izdajo začasne odredbe v sodnih postopkih, ki tečejo zaradi upravnih sporov, ureja ZUS in ne, kot očitno zmotno meni tožnik, ki je zahtevo za izdajo začasne odredbe oprl na ZIZ, kak drug zakon.

V primerih, kot je obravnavani, je treba zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavati po 2. odstavku 69. člena ZUS, kajti akt, glede katerega je zahtevana izdaja začasne odredbe, ni akt, ki bi se lahko (prisilno) izvrševal v upravnem izvršilnem postopku, in torej zanj niso upoštevne določbe 1. dostavka 69.člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS ter bi bilo treba zahtevo, če bi se izrecno sklicevala na 1. odstavek, celo zavreči. Sodišče je zato utemeljenost tožnikove zahteve vsebinsko presojalo po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Drugi odstavek 69. člena ZUS določa, da tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se taka ureditev - predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih - verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Iz te določbe po mnenju sodišča med drugim izhaja, da je izdaja začasne odredbe mogoča samo takrat, kadar je (vsaj) verjetno izkazano, da je treba odredbo izdati, da se odvrnejo hujše škodljive posledice, ki jih s kasnejšo odločitvijo v glavni stvari sicer ne bi bilo mogoče več preprečiti. Tožnik takšnih posledic po presoji sodišča v svoji zahtevi ne izkazuje. Zatrjuje sicer, da bi mu v primeru uspešnosti tožbe nastala nenadomestljiva materialna in nematerialna škoda, vendar ne ene ne druge vrste škode podrobno ne opredeljuje, niti ne navede, zakaj naj bi bila zatrjevana škoda nenadomestljiva. Škoda, ki jo kot podlago za izdajo začasne odredbe določa zakon, pa tudi ni razvidna iz tožbe oziroma tožbi priložene listine, to je spornega sklepa tožene stranke. Iz tega sledi, da tožnik enega ključnih pogojev za izdajo zahtevane začasne odred ni niti verjetno izkazal, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ne da bi se spuščalo v nadaljnje vprašanje, ali je glede na to, da je izdaja odredbe zahtevana v zvezi z imenovanjem direktorja policije, ki pa ga tožnik v tem upravnem sporu neposredno ne izpodbija, sploh mogoče šteti, da se zahteva nanaša na pravno razmerje, ki je sporno v tem sodnem postopku.