Jedro

Sposobnost mladoletne osebe razumeti pomen pravice, da ni dolžna pričati, je vprašanje dejanske narave, o katerem sodišče sklepa na podlagi danih okoliščin (starost, obstoječi podatki o duševni razvitosti in podobno), ki jih lahko (ne pa mora) ugotavlja tudi s pomočjo strokovnjaka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo K 4/2007 z dne 11.9.2008 obsojenega J.S. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen tri leta zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino 500 EUR. Odločilo je tudi, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornika od 20.11.2007 dalje izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 948/2008 z dne 26.2.2009 zavrnilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi napadeno sodbo.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po njegovem stališču niso podane zatrjevane postopkovne kršitve.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornikom, ki so v izjavi ponovili utemeljitev v zahtevi zatrjevanih kršitev zakona.

5. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje navedlo (zapisnik o glavni obravnavi z dne 16.10.2007), da se opravi zaslišanje strank po 295. členu ZKP. Okrožni državni tožilec je predlagal izključitev javnosti zaradi varovanja osebnosti oškodovanca, temu se je pridružil tudi oškodovančev pooblaščenec. Zagovornik je izjavil, da soglaša z izključitvijo javnosti z vse glavne obravnave. Temu je sledil sklep senata, da se javnost izključi iz vse glavne obravnave zaradi varstva osebnega in družinskega življenja ter koristi mladoletnega oškodovanca. Dne 11.9.2008 je sodišče iz razloga po tretjem odstavku 311. člena ZKP znova začelo glavno obravnavo, na kateri je v zvezi z odločanjem o izključitvi javnosti postopalo enako kot 16.10.2007, pri čemer se tudi zagovornikovo stališče ni spremenilo. Sodišče je sklep, s katerim je odločilo o izključitvi javnosti z vse glavne obravnave tudi utemeljilo.

6. Po določbi 295. člena ZKP sme senat od začetka zasedanja pa do konca glavne obravnave ob vsakem času po uradni dolžnosti ali na predlog strank, vselej pa po njihovem zaslišanju, izključiti javnost vse ali dela glavne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obdolženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti.

7. Glede na prikazana dejstva procesne narave ni podlage za sklepanje, da je sodišče postopalo v nasprotju z navedeno postopkovno določbo. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je namreč podana, če sodišče izključi javnost glavne obravnave v nasprotju z zakonom. Gre predvsem za položaj, v katerem za izključitev javnosti niso izpolnjeni vsebinski pogoji, to je zakonski razlogi, ki jih ugotovi in presodi sodišče in če svoje odločitve ne obrazloži (prvi odstavek 297. člena ZKP). Sodišče je v tem primeru kot utemeljen razlog za izključitev javnosti štelo varstvo osebnega in družinskega življenja ter koristi mladoletnega oškodovanca. Odločitev je sprejelo, potem ko je zaslišalo obe stranki in jo tudi obrazložilo. Iz zapisnikov o glavni obravnavi sicer ni razvidno, da bi sodišče ob zagovorniku še posebej zaslišalo obsojenca, vendar te pomanjkljivosti (tudi glede na procesno razmerje med njim in zagovornikom) ni mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavljajo vložniki zahteve. Lahko bi šlo k večjemu za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. V takem primeru pa bi zahteva za varstvo zakonitosti morala izkazati, da opustitev zaslišanja obsojenca pomeni prekršitev njegove pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Tega zahteva ne trdi in tudi ne navaja dejstev in okoliščin, ki naj bi z zaslišanjem obsojenca bile ugotovljene in vplivale na odločitev sodišča o izključitvi javnosti. Iz teh razlogov ni podlage za sklepanje, da je sodišče z izključitvijo javnosti z vse glavne obravnave bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. V izreku sodbe sodišča prve stopnje so navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki obsojencu očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja. Opis dejanja vsebuje tudi podatke o času in kraju njegove storitve. V prvem delu je opredeljeno časovno obdobje, v katerem je izvršil spolna dejanja, v nadaljevanju pa je v alinejah opredeljen tudi čas storitve posameznih dejanj. Čeprav gre zlasti v primerih dejanj, opisanih v prvih dveh alinejah za daljši časovni okvir, ob ostali konkretizaciji (bistvena je konkretizacija zakonskih znakov kaznivega dejanja) obsojenčevega ravnanja, ni mogoče sklepati, da čas izvršitve ni v zadostni meri opredeljen in da je zaradi tega bilo obsojencu onemogočeno, da se učinkovito brani pred inkriminiranimi očitki. Pri tem je treba upoštevati, kot je utemeljeno sklepalo tudi pritožbeno sodišče, da je opis obsojenčevih dejanj v skladu z zbranim in izvedenim dokaznim gradivom. Zato je opis posameznih dejanj kot historičnih dogodkov dovolj določen in ne dopušča sklepanja, da je obsojencu onemogočil, da do njih zavzame stališče in pri tem zastavi učinkovito obrambo. V takem položaju zahteva neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa tudi kršitev pravice obrambe in pravice do poštenega sojenja.

9. Izvedenec klinično psihološke stroke dr.T.P. je v pisnem mnenju (list. št. 113) navedel, da oškodovančeve intelektualne sposobnosti in posledično njegova sposobnost razumevanja dopuščajo njegovo zaslišanje kot priče, pri čemer je tudi menil, da potrebuje strokovno asistenco kliničnega psihologa pri takem postopku. Preiskovalni sodnik je oškodovanca zaslišal dne 27.10.2003 ob prisotnosti dr.P., obsojenčevega zagovornika, okrožnega državnega tožilca in pooblaščenke mladoletnega oškodovanca. Ponovno je preiskovalni sodnik oškodovanca zaslišal 10.3.2008, prav tako v navzočnosti že navedenih udeležencev postopka. Pred zaslišanji je oškodovanec bil poučen po 236. členu ZKP ter je v obeh primerih izjavil, da želi oziroma, da bo pričal. 10. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, sklepalo, da se je preiskovalni sodnik oprl na izvedenčevo mnenje in ocenil, da je mladoletni oškodovanec sposoben razumeti tudi pomen privilegija iz 236. člena ZKP. Iz zapisnikov o oškodovančevem zaslišanju ni razvidno, da je obramba problematizirala vprašanje njegove sposobnosti razumevanja danega pouka. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba uveljavljala iste kršitve, ki so ponovljene v zahtevi za varstvo zakonitosti. V obrazložitvi sodbe je povzelo vsa odločilna dejstva in utemeljeno presodilo, da je mladoletni oškodovanec bil zmožen razumeti pomen pravice, da ni dolžan pričati.

11. Vprašanje sposobnosti mladoletne osebe razumeti pomen pravice, da ni dolžna pričati, je vprašanje dejanske narave. Sodišče na podlagi danih okoliščin (starost, obstoječi podatki o duševni razvitosti in podobno) sklepa, ali mladoletna priča razume pomen privilegija, da ni dolžna pričati. Slednje lahko (ne pa mora) ugotavlja tudi s pomočjo strokovnjaka. V tem primeru je sodišče na podlagi izvedenčevega mnenja o intelektualnih sposobnostih in sposobnostih razumevanja ter okoliščin zaslišanja sklepalo na mladoletnikovo sposobnost razumevanja danega mu pouka. Zato nima prav zahteva za varstvo zakonitosti, da je ocena sodišča o tem vprašanju povsem napačna, ker da izvedenec v izvedenskem mnenju in tudi kasneje nanj ni dal odgovora in da sodišče samo tega ni usposobljeno ugotoviti. Ker je sodišče ugotovilo, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za pričanje mladoletnega oškodovanca, je na njegovo izpovedbo smelo opreti sodbo in v takem položaju ni bistveno kršilo določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, med tem ko vsebina navedb zahteve za varstvo zakonitosti tudi ne omogoča sklepanja, da je sodišče storilo postopkovno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je obsojenec glede na premoženjske razmere, ki izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).