Jedro

Tako iz ZUSDDD tudi iz sodbe ESČP v zadevi Kurić ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na morebitne posebne okoliščine v zvezi z izkazanim namenom bivanja v Sloveniji, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj. Veliki senat ESČP je za dva od osmih pritožnikov razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.

Splet okoliščin, ki ga sestavljajo odpoved delovnega razmerja na tožničino željo brez povezave z izbrisom, dejstvo, da je bil njen mož kot uslužbenec JLA premeščen iz Slovenije in dejstvo, da je v postopku govorila precej na splošno tudi o nestrpnosti, kažejo na to, da izbris ni bil razlog njenega bivanja izven Slovenije in tudi ni izkazala nobenih ravnanj usmerjenih v vrnitev v Slovenijo. Ker tožnica ni izkazala prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo ob tem, da je bila z vidika procesnih garancij o tem, kaj mora izkazati, korektno obveščena, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Kranj na podlagi 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-UPB1, Uradni list RS, št. 76/2010 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUSDDD) odločila, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje A.A., rojene ... 6. 1951, državljanke Republike Srbije, zavrne.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je upravni organ v prvotnem upravnem postopku na podlagi predloženih dokazil in podatkov v uradnih evidencah ugotovil, da je bila vlagateljica dne 25. 06. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, da je imela dne 23. 12. 1990 prijavljeno stalno bivanje v Sloveniji in da je napačno domneval, da je bil njen odhod iz Slovenije posledica izbrisa (prva alinea iz 1. č člena ZUSDDD), saj vlagateljica v postopku tega ni dokazala. Drugostopenjski organ je namreč pritožbi ugodil in vrnil zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Z dopisom z dne 24. 4. 2014 je upravni organ vlagateljici dal možnost, da se o dejstvih in okoliščinah izjavi in upravnemu organu predloži morebitna dodatna dokazila, ki bodo dokazovala, da se je trudila vrniti v Slovenijo.

4. V odgovoru, ki ga je upravni organ prejel 29. 5. 2014, je vlagateljica navedla, da je od januarja 1992 nekaj časa prebivala v Tuzli v Bosni in Hercegovine, vendar je bila zaradi vojne izgnana v Srbijo. V času od 10. 7. 1992 do 17. 11.2006 je imela v Srbiji status begunca. Ker ni imela nobenega dokumenta razen izkaznice begunca, ni mogla potovati izven Republike Srbije in ni imela možnosti da se poskuša vrniti v Republiko Slovenijo, da zaprosi za dovoljenje za vrnitev in da bi tam nadaljevala s prebivanjem. Dokazil, s katerimi bi lahko dokazala, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo, nima. Po letu 1994 se ji je poslabšalo zdravstveno stanje, kar navaja kot dodaten razlog, zaradi katerega se ni mogla vrniti in nadaljevati z življenjem v Republiki Sloveniji. Za potrditev svojih navedb je dopisu pritožila fotokopije begunske izkaznice, Odločbe sekretariata za begunce Republike Srbije, osebne izkaznice, izdane dne 5. 12.2006 v Beogradu, odpustnega lista in odpustnega pisma klinike za endokrinologijo z dne 15. 8. 1994 ter zdravniškega izvida z dne 6. 12. 1999. 5. Zaradi novega dejstva ki ga je vlagateljica navedla v odgovoru, in sicer, da je od januarja 1992 nekaj časa živela v Tuzli in da bi pravilno in popolno ugotovili dejansko stanje, je bila dne 2. 9. 2014 zaprošena za dodatna pojasnila v zvezi z njeno navedbo.

6. Dne 7. 10. 2014 je upravni organ prejel njen odgovor, v katerem je ponovno poudarila da je Republiko Slovenijo zapustila v začetku januarja 1992, skupaj z mladoletno hčer B.B. Zaradi dejstva, da je bil njen soprog, C.C., oficir takratne JLA so bili pod pritiskom okolice, ki je prerasel v nestrpnost. Predvsem zaradi tega, ker je soprog ves čas konflikta v Republiki Sloveniji ostal v službi v JLA. Republiko Slovenijo je zapustil po ukazu takratnega vojaškega vodstva, ko se je JLA umaknila iz Slovenije. Njena hči B.B. je bila takrat učenka tretjega razreda Srednje trgovske šole v Kranju. Stanovanje, v katerem so živeli na naslovu Č., je bilo last JLA in so imeli na njem stanovanjsko pravico od leta 1975. Do odhoda iz Slovenije je bila zaposlena v tovarni D. v Kranju. Delovno razmerje ji je prenehalo, ker je morala zaradi osebne varnosti in varnosti hčere zapustiti Slovenijo. Navedla je še, da nima nobenega pisnega dokaza, s katerim bi lahko potrdila, da se je poskušala skupaj s hčerko vrniti v Slovenijo. Ponovila je tudi, da ni imela ustreznih dokumentov in ni mogla potovati. Osebna izkaznica ji je bila izdana šele dne 5. 12. 2006, zato ni mogla priti v Republiko Slovenijo. Priložila je tudi letni spričevali in Dnevnik učenca o delovni praksi hčere B.B. 7. Upravni organ je po uradni dolžnosti pridobil tudi podatke firme D., d.o.o. o razlogih, zaradi katerih je vlagateljici prenehalo delovno razmerje. Iz sporočila kadrovske službe izhaja, da je bila pri njih zaposlena od 9.7. 1973 do 31. 12. 1991 in ji je delovno razmerje prenehalo, ker je sama podala odpoved delovnega razmerja in se z družbo D. dogovorila za skrajšan odpovedni rok.

8. Na podlagi vpogleda v register stalnega prebivalstva je bilo ugotovljeno, da je imela vlagateljica od 18. 6. 1974 prijavljeno stalno prebivališča v E. Dne 5. 2. 1975 je prijavila spremembo stalnega prebivališča na naslovu Č., kjer je bila prijavljena do 26. 2. 1992. Iz zaznamka na obrazcu gospodinjske kartoteke, ki ga je upravni organ pridobil iz arhiva registra stalnega prebivalstva, je razvidno, da ji je prijava stalnega prebivališča na tem naslovu prenehala 26. 2. 1992, ko so zanjo pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-1).

9. Ugotovljeno je, da je bila vlagateljica dne 25. 06. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in da je dne 23. 12. 1990 imela prijavljeno stalno prebivališče v RS, na naslovu Č. Ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Delovno razmerje v družbi D. ji je na njeno željo prenehalo dne 31. 12. 1991 in kot je sama zatrdila, je Slovenijo zapustila januarja 1992. Njena odsotnost iz Republike Slovenije ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1. č člena ZUSDDD, zato tudi ni upravičena, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji kljub njeni odsotnosti izpolnjen.

10. Z dopisom z dne 13. 10. 2014 je upravni organ z ugotovitvami ponovno seznanil vlagateljico in ji dal možnost, da se izjavi.

11. V odgovoru z dne 29. 10. 2014 vlagateljica ponovno poudarja, da je iz Republike Slovenije odpotovala v začetku januarja 1992, vendar ne z namenom, da za stalno zapusti državo. Zanašala se je na to, da bo prevladal zdrav razum in se bo kmalu vrnila, ker so v Kranju, na naslovu Č. imeli stanovanje in na njem pravico trajne uporabe. V Republiko Slovenijo se ni mogla vrniti, ker se je vojna na območju Bosne in Hercegovine hitro razširila in je bila brez osebnih dokumentov. Osebno izkaznico Republike Srbije je dobila šele 5. 12. 2006 in s tem tudi pogoje, da dobi potno listini in zaprosi za vizum in poskuša vstopiti na ozemlje Republike Slovenije. Tudi njeno zdravstveno stanje je izključevalo vsako možnost potovanja in je bil povratek v Republiko Slovenijo v danih okoliščinah nemogoč. Dejstvo, da je dala odpoved v tovarni D., po njenem ne kaže na to, da je nameravala trajno zapustiti Slovenijo, saj bi ji delovno razmerje tako ali tako prenehalo, ker se ni mogla vrniti v Slovenijo.

12. Vlagateljica je v odgovoru potrdila ugotovitve upravnega organa v zvezi s časom in razlogom njenega odhoda iz Republike Slovenije. Republiko Slovenijo je zapustila po lastni volji januarja 1992 zaradi osebne varnosti in varnosti hčere, ker je bil njen soprog zaposlen v JLA. Tudi to, da je sama zaprosila za odpoved delovnega razmerja in skrajšan odpovedni rok, kot je navedeno v odgovoru firme D., d.o.o., z dne 4. 9. 2014, ne kaže na to, da je nameravala ostati v Republiki Sloveniji. Delovno razmerje ji je prenehalo 31. 12. 1991. Ker je vlagateljica Republiko Slovenijo zapustila pred izbrisom, njen odhod ne more biti posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je bil izveden dne 26. 2. 1992. Navedbe vlagateljice, da se je nameravala vrniti v Republiko Slovenijo, vendar ji je bilo to onemogočeno zaradi vojne na območju Bosne in Hercegovine, ker je bila brez osebnih dokumentov in zaradi slabega zdravstvenega stanja, bi upravni organ lahko upošteval le v primeru, da bi bila njena odsotnost iz Republike Slovenije upravičena iz razlogov, ki so navedeni v 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD.

13. Z drugostopenjskim aktom je ministrstvo pritožbo tožnice zavrnilo. Ministrstvo meni, da je prvostopenjski organ na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ni izpolnjen, ker je pritožnica po svoji volji oziroma iz razloga, ki ni določen kot razlog upravičene odsotnosti, prekinila življenje v Republiki Sloveniji v mesecu januarju 1992 in od tedaj dalje nekaj časa živela v Bosni in Hercegovini, kasneje pa v Republiki Srbiji, kjer živi še danes. Ministrstvo ugotavlja, da so bili razlogi, zaradi katerih se pritožnica od meseca januarja 1992 dalje ne nahaja na območju Republike Slovenije na njeni strani in so rezultat njene svobodne odločitve.

14. Sama je podala odpoved delovnega razmerja, dogovorila se je za skrajšani odpovedni rok, tako da ji je bilo delovno razmerje prekinjeno dne 31. 12. 1991, januarja 1992 pa je Republiko Slovenijo skupaj s hčerko zapustila. Ministrstvo tako zavrača pritožbeno navedbo, da odpoved delovnega razmerja ne kaže na namero zapustitve Republike Slovenije, saj bi pritožnica, v kolikor bi se v Republiko Slovenijo nameravala vrniti, obdržala delo. Pritožnica tako že od meseca januarja 1992 dalje ne živi v Republiki Sloveniji, temveč je po odhodu iz Republike Slovenije nekaj časa živela v Bosni in Hercegovini, nadalje pa v Republiki Srbiji. Odhod pritožnice iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je Republiko Slovenijo prostovoljno zapustila v mesecu januarju 1992, torej še preden je bila večina državljanov drugih republik nekdanje SFRJ izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva in je od takrat nekaj časa, po svoji lastni volji živela v Bosni in Hercegovini, nato pa v Republiki Srbiji, kjer živi še danes. Dejstvo je, da pritožnica od januarja leta 1992, ko je po lastni volji zapustila državo, pa do danes, ni poskušala nadaljevati z življenjem v Republiki Sloveniji. V vsem tem obdobju je pritožnica opravljala življenjske aktivnosti v Republiki Srbiji in se v Republiko Slovenijo ni vračala, kar je rezultat njene svobodne volje in odločitve.

15. V tožbi tožeča stranka pravi, da je napačen zaključek upravnega organa prve stopnje, katerega sprejema tudi organ druge stopnje, da je tožeča stranka svojevoljno pretrgala dejanske in trajne zveze z Republiko Slovenijo z namenom, da trajno zapusti Kranj kot svoj kraj prebivališča in Republiko Slovenijo. Tožeča stranka je po 23. 12. 1990, kakor tudi po neodvisnosti Republike Slovenije, 25. 6. 1991, nadaljevala z življenjem in delom v Kranju, kjer je živela od 1973. V Republiki Sloveniji, konkretno v Kranju je bila vsa lastnina tožeče stranke in tu je bilo središče vseh njenih življenjskih interesov, kakor osebnih tako ekonomskih in socialnih. Bila je resnično in trajno v zvezi s krajem prebivališča in z Republiko Slovenijo. Tožeča stranka je, kakor tudi mnoga leta prej, uporabila šolske počitnice svoje hčerke, da bi odpotovala v Bosno na obisk k svojim sorodnikom ampak brez namena, da se tam trajno preselila. Prenehanje delovnega razmerja tožeče stranke in potovanje v Bosno se ne morejo tolmačiti kot njen namen, da trajno zapusti Republiko Slovenijo, posebej ne zaradi dejstva, ker je njena družina živela 20 let v Sloveniji in da je imela trajno zagotovljene pogoje za bivanje v Kranju. Imela je, po tedaj veljavnih zakonih, pravico trajne uporabe stanovanja na Č., hčerka je obiskovala šolo v Kranju in sta bili trajno ekonomsko in socialno povezane z okoljem, tako da se ne more oporekati obstoj interesov, da se na koncu počitnic vrnejo v Kranj in tu nadaljujejo živeti in delati.

16. Tožeča stranka je imela od dokumentacije samo izgnansko izkaznico, s katero ni mogla potovati zunaj Republike Srbije, ter s tem ni imela nikakršne možnosti, da se vrne v Republiko Slovenijo. Zdravstveno stanje tožeče stranke se je tudi občutno poslabšalo tako, da se je precej časa zdravila v raznih zdravstvenih ustanovah, zaradi česar se ni mogla poskusiti vrniti v Kranj. Tožeča stranka je bila odsotna iz Republike Slovenije brez svoje krivde in brez stvarnega namena, da bi bila dalj časa odsotna. Celo je bila brez možnosti poskusa vrnitve v Republiko Slovenijo, najprej zaradi vojnih dejstev v drugih državah nekdanje SFRJ, potem pa iz zdravstvenih razlogov. Predlaga razveljavitev odločbe.

17. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri navedbah in predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

18. Namen ZUSDDD je v določenem delu odpraviti nezakonitost, ki je bila povzročena osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992 - vendar se je zakonodajalec odločil, da upravičenja, ki iz ZUSDDD izhajajo, ne pripadajo vsem, ki so bili izbrisani, ne glede na to, ali so v času izbrisa oziroma nezmožnosti vrnitve v Slovenijo v povezavi z izbrisom ter še 10 let po tem imeli namen bivati v Sloveniji, ali tega namena niso imeli. Upravno sodišče je v predhodni sodni praksi v tovrstnih zadevah, kot so: I U 1930/2012-12, I U 1841/2012-7 z dne 13. 11. 2013, I U 1555/2013-13 ter I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 za izhodišče interpretacije ZUSDDD in uporabe tega zakona na konkretnih okoliščinah primera postavilo, da sodišče upošteva 1. odstavek 46. člena Protokola št. 11 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94) in da zakonitost tovrstnih upravnih aktov presoja tudi v luči sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012.(1)

19. Tako kot iz ZUSDDD tudi iz sodbe ESČP v zadevi Kurić ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na morebitne posebne okoliščine v zvezi z izkazanim namenom bivanja v Sloveniji, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj. V zadevi Kurić in ostali je bila izdana t.i. pilotska sodba za osem pritožnikov po 61. členu Pravil ESČP. Pilotsko sodbo ESČP izda v primerih ugotovljenih sistemskih ali strukturnih problemov uresničevanja MKVČP in ko obstajajo še odprti primeri na ESČP ali je pričakovati pripad istovrstnih sporov na ESČP. To pomeni, da v pilotskih sodbah ESČP presoje ne omeji na okoliščine konkretnih pritožnikov, ampak primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja interesov (pravic) potencialno prizadetih oseb.(2)

20. ESČP je v zadevi Kurić ugotovilo, da so „izbrisani“ kot državljani bivše SFRJ zakonito bivali v Sloveniji več let in so imeli več pravic socialne in politične narave; izbris iz registra stalnega prebivalstva pa jim je povzročil izgubo zaposlitvenih priložnosti in zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost obnovitve dokumentov, težave pri ureditvi pokojninskega varstva.(3) ESČP je v tej zadevi ugotovilo (poleg kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije v zvezi z 8. členom MKVČP) tudi samostojno kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena MKVČP.(4) Kršitev pravice do zasebnosti je bila s stani ESČP ugotovljena, ker izbris kot poseg v pravico do zasebnosti ni bil predpisan z zakonom, pri čemer se je ESČP oprlo na odločitve Ustavnega sodišča RS;(5) ukrep je po mnenju ESČP sicer imel legitimen cilj v oblikovanju „telesa slovenskih državljanov“,(6) vendar pa ni bil nujen, saj bi bilo mogoče legitimen cilj zavarovati tudi s tem, da bi tisti, ki morda niso želeli dobiti državljanstva Republike Slovenije, imeli možnost v Sloveniji obdržati stalno bivališče.(7) Sodba v zadevi Kurić je pomembna tudi zato, ker je Veliki senat ESČP upošteval, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva(8) in je z izrekom sodbe Veliki senat ESČP državi Sloveniji med drugim naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve.(9)

21. Vendar pa je Veliki senat ESČP za dva od osmih pritožnikov (Dabetić in Ristanović) razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.(10) V tej luči je treba po mnenju Upravnega sodišča pristopiti k razlagi zakonskih določil, ki jih je organ pravilno uporabil v konkretnih okoliščinah danega primera; gre za določili 3. in 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

22. Med strankama ni sporno, da je tožnica imela na dan 23. 12 1990 stalno prebivališče v Sloveniji in da je bila državljanka druge republike nekdanje SFRJ. S tem sta izpolnjena dva pogoja od treh pogojev iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD in sicer državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ in prijavljeno stalno prebivanje v Sloveniji na dan 23. 12. 1990. Med strankama nadalje ni sporno, da je tožnica zapustila Slovenijo skupaj z mladoletno hčerko januarja 1992, torej pred izbrisom, in sicer nesporno v povezavi z dvema razlogoma: njen mož je po ukazu JLA, kjer je bil zaposlen kot oficir, zapustil Slovenijo, ko se je JLA umaknila iz Slovenije, tožnica pa je podala odpoved delovnega razmerja in se s podjetjem D. dogovorila za skrajšan odpovedni rok. Navedla je tudi, da so bili pod pritiskom okolice, ki je prerasel v nestrpnost. Te okoliščine, če ne drugega, vsaj kažejo na to, da njihova zapustitev Slovenije ni bila samo začasna. V pisni vlogi z dne 29. 10. 2014 je sicer navedla, podobno kot v tožbi, da ni odšla z namenom, da trajno zapusti Slovenijo. Morda to drži, vendar pa po drugi stani ni uspela izkazati, da je bil njen namen po vrnitvi v Slovenijo po izbrisu iz registra na zunaj kakor koli zaznaven. Dejstvo, da je dala odpoved v službi, ne more opravičevati s tem, da bi ji delovno razmerje tako ali tako prenehalo, ker se ni mogla vrniti v Slovenijo, saj tega tožnica ni vedela, ko je dala odpoved. Zato to, skupaj s položajem njenega moža, kaže bistveno bolj na trajno zapustitev Slovenije, kot pa kaj drugega.

23. Ta splet okoliščin, ki ga sestavljajo odpoved delovnega razmerja na tožničino željo brez povezave z izbrisom, dejstvo, da je bil njen mož kot uslužbenec JLA premeščen iz Slovenije in dejstvo, da je v postopku govorila precej na splošno tudi o nestrpnosti, kažejo na to, da izbris ni bil razlog njenega bivanja izven Slovenije in tudi ni izkazala nobenih ravnanj usmerjenih v vrnitev v Slovenijo, pri čemer je osebno izkaznico pridobila po 14 letih, ko je zapustila Slovenijo.

24. Upravno sodišče je že v v zadevah I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1555/2013-13 zavzelo stališče, da določilo prve alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po katerem, /.../ „če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva“, /.../ zajema tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti. Kajti pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma, če je oseba zapustila Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči omenjene sodbe v zadevi Kurić in ostali, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa. V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, a zgolj začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je bila izbrisana. Teh okoliščin tožnica ni prepričljivo oziroma zadostno izkazala. Tožnica sicer omenja zdravstvene razloge, vendar zelo pavšalno. Nesporno je po priloženih listinah bila v zdravniški oskrbi v letu 1994 in 1999, vendar pa ni navedla nič konkretnega o tem, kako se je to odražalo na njeno morebiti neuresničeno željo, da se vrne v Slovenijo, v razmerju do okoliščin, ki so ob njenem odhodu iz Slovenije skladno kazale na to, da se ni zgolj začasno izselila iz Slovenije.

25. Zato je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da tožnica ni v zadostni meri izkazala dejanskega prebivanja v Sloveniji, saj Slovenije ni zapustila zaradi oziroma v povezavi z izbrisom (1. alineja 4. odstavka 1.a člena ZUSDDD) ali da se ni mogla vrniti v Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov (4. alineja 4. odstavka 1a. člena ZUSDDD).

26. Po določilu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če „ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.“ To pomeni, da bi morala tožnica tudi za obdobje petih let od vsaj februarja 1997 naprej izkazati, „ravnanja“ in „poskuse vrnitve“ v Slovenijo.

27. Sodišče je v sodbah v zadevah I U 1930/2012-12 in I U 1555/2013-13 vzpostavilo razlago, katera so lahko pravno relevantna „ravnanja“, ki izpričujejo, da se je tožnik v času odsotnosti „poskušal vrniti“ in „nadaljevati z dejanskim življenjem“ v Sloveniji. Po mnenju sodišča gre za precej odprt oziroma nedoločen pojem, ki ga je mogoče razlagati od zelo restriktivnega (omejenega pomena) do zelo široke razlage omenjenih ravnanj. Tako bi lahko bil po široki razlagi že na primer pogovor med družinskimi člani ali sorodniki, prijatelji, znanci o možnostih vrnitve in njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere stranka nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve; lahko pa bi sodišče zavzelo tudi bolj restriktivne razlage in sicer do stopnje, da bi tožnik moral vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazal zahtevano „ravnanje“ v smislu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

28. Že v sodbi v zadevi I U 1930/2012-12 je sodišče zavzelo stališče, če bi zakonodajalec imel namen za predmetna „ravnanja“ upoštevati vložitev zahtevka zaradi uveljavljanja določenega pravnega interesa ali pa vložitev pravnega sredstva zoper materialni akt zavrnitve vstopa ali materialni akt, kot je poskus nezakonitega vstopa v Slovenijo, potem bi to predpisal, pa ni. Z vidika teleološke razlage je pomembno, da je v zakonodajnem gradivu, vezanem na proces sprejemanja zakona, navedeno, da gre za „ravnanja in aktivnosti, predvsem npr. po prenehanju razloga, zaradi katerega je zapustila Republiko Slovenijo.“(11) To pa kaže na široko razlago pojma „ravnanja“. V tovrstnih zadevah je Upravno sodišče zavzelo stališče, da med takšna ravnanja spadajo tudi navzven izkazane želje oziroma volja oziroma na nek način izkazana aktivnost, da bi se oseba vrnila nazaj v Slovenijo (I U 919/2014-7 z dne 10. 12. 2014).

29. Poleg jezikovne razlage in razlage po namenu zakonodajalca, ki je razviden iz omenjenega zakonodajnega gradiva v zvezi z določbo 4. odstavka 1č. člena ZUSDDD, ki ne kažeta na pravilnost restriktivne razlage, je Upravno sodišče v luči sodbe v zadevi Kurić upoštevalo, da je Veliki senat ESČP zavzel stališče, da dejstvo, da 6 pritožnikov ni pred vložitvijo pritožbe na ESČP vložilo ustavne pritožbe na Ustavno sodišče, ne pomeni, da niso izčrpali pravnih sredstev v Sloveniji. ESČP je namreč ob tem upoštevalo, da je večletno nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča spodkopalo zaupanje v učinkovitost ustavne pritožbe.(12) Poleg tega pa je ESČP tudi upoštevalo, da nekateri pritožniki niso imeli nobenih osebnih dokumentov in so bili več let prepuščeni v negotovem, ranljivem stanju, brez pravne varnosti(13) z občutki nemoči in frustracijami.(14) ESČP sicer ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožb gospoda Dabetića in gospe Ristanović iz razloga, ker nista na noben način izkazala namena prebivati v Sloveniji, kar pomeni, da nista sprožila ustreznega pravnega postopka za pridobitev zakonitega bivanja, s čimer izkazujeta, da nista imela zadostnega interesa.(15) Vendar pa je ESČP v skladu s pravili in standardi sodne prakse ESČP to vprašanje presojalo v povezavi z ugovorom pravnega zastopnika slovenske države, da omenjeni stranki nista izčrpali »vseh pravnih sredstev« v Sloveniji.(16) ESČP je torej po MKVČP vezano ob tem vprašanju upoštevati zgolj tista ravnanja, ki se povezujejo z določenimi pravnimi postopki za zavarovanje pravic pred domačimi organi in sodišči, med tem ko slovenski zakonodajalec v 4. odstavku 1.č člena ZUSDDD ravnanja zaradi poskusov vrnitve v Slovenijo ni omejil na sprožitev določenih pravnih postopkov.

30. Naslednji razlog, ki govori za široko razlago določila 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, pa je praksa Ustavnega sodišča RS v primerljivih zadevah v zvezi z zahtevki po ZUSDDD. V odločbi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 se Ustavno sodišče sklicuje na postopek v zvezi z nekaterimi ustavnimi pritožbami, ko je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker redno sodišče ni upoštevalo tožnikove trditve, da razlogi za več kot enoletno odsotnost niso bili na njegovi strani(17), ali pa, ker je redno sodišče menilo, da okoliščina, da se tožnica zaradi vojnih razmer oziroma zaradi poteka veljavnosti potne listine ni mogla vrniti v Slovenijo ni bistvena.(18) Ti dve odločitvi Ustavno sodišče izpostavlja v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (odst. 35) in kažeta na to, da je treba ocenjevati ravnanja tožnikov iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki merijo na poskuse vračanja v Slovenijo, prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev.

31. Iz povedanega torej sledi, da je treba ravnanja iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD presojati prek aktivnosti tožnice za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnice.

32. Ker tožnica v skladu z zgornjo široko interpretacijo pojma „ravnanje“, ki je v sodni praksi uveljavljeno že več let, ni izkazala prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo ob tem, da je bila z vidika procesnih garancij o tem, kaj mora izkazati, korektno obveščena, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : Določilo 46. člena Protokola št. 11 h MKVČP določa, da se visoke pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

opomba (2) : Case of Kurić and others v Slovenia, 26. 6. 2012, odst. 413. opomba (3) : Ibid. odst. 356. opomba (4) : Ibid. 360-362. V primerljivem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva oseb, ki se zaradi izbrisa niso mogli vrniti v Slovenijo, pomenil „neskladje“ s pravico do varnosti in osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in s pravico do prepovedi neenakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010, odst. 24).

opomba (5) : Case of Kurić and others v Slovenia, odst. 341-349. opomba (6) : Ibid. odst. 351-353. opomba (7) : Ibid. odst. 354-359. opomba (8) : Ibid. odst. 267-268. opomba (9) : Ibid. odst. 415, 9 točka izreka sodbe.

opomba (10) : Ibid. odst. 292. opomba (11) : Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, skrajšani postopek, EVA 2009-1711-0040, str. 17, odst. 2).

opomba (12) : Ibid. odst. 299. opomba (13) : Ibid. odst. 302. opomba (14) : Ibid. odst. 303. opomba (15) : Ibid. dost. 292. opomba (16) : Ibid. odst. 293. opomba (17) : Up-199/95 z dne 5. 2. 1998. opomba (18) : Up-200/04 z dne 22. 6. 2006.