Jedro

V upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločbe, s katero je tožeči stranki kot ponudniku storitve informacijske družbe, torej prisilnemu izvršitelju izvršbe po drugih osebah, naložena omejitev dostopa do pritožnikovih spletnih strani, pritožnik kot zavezanec, ki mu je bilo prirejanje spletnih iger na srečo s pravnomočno odločbo, ki se z v tem sporu obravnavano odločbo izvršuje, prepovedano, nima položaja stranskega intervenienta, ker za to nima pravnega interesa. Tega je izčrpal s pravnimi sredstvi v postopku v zvezi z izvršilnim naslovom, z izpodbijano odločbo pa se prisilnemu izvršitelju ne nalaga ničesar, kar ni bilo zajeto v izvršilnem naslovu oziroma sklepu o izvršbi.

Fizična oseba in odvetnik, ki zastopa zavezanca, ki mu je bilo prepovedno prirejanje spletnih iger na srečo s pravnomočno odločbo, ki se z v tem sporu izvršuje, v tem postopku nimata pravnega interesa za priznanje položaja stranskega intervenienta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Predlagatelji stranske intervencije sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, navedenim v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje zavrnilo predloge vseh pritožnikov za priznanje položaja stranskih intervenientov v upravnem sporu, v katerem tožeča stranka zahteva sodno presojo zakonitosti odločbe Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo (v nadaljevanju Urad), št. 4613-62/2010/1/0230-01 z dne 17. 3. 2010. Z navedeno odločbo je bilo tožeči stranki (T., d. o. o.) naloženo, da mora kot ponudnik storitve informacijske družbe v roku petnajst dni po prejemu te odločbe omejiti dostop do spletne strani www..., na kateri prvi pritožnik (A., Ltd.) prireja spletne igre na srečo, z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova www... v IP naslov. Tožena stranka je z odločbo, št. 4613-270/2010/4 z dne 16. 11. 2010, pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da na pravni položaj prvega pritožnika (A., Ltd.) kot prireditelja spletne igre na srečo, ki mu je bilo s pravnomočno odločbo Urada z dne 1. 8. 2006 prepovedano prirejati igre na srečo, pravne posledice sodbe, izdane v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločbe, ki tožeči stranki nalaga omejitev dostopa do pritožnikove spletne strani, na kateri prireja spletne igre na srečo, ne morejo vplivati. Tudi če bi sodišče s sodbo odločbo odpravilo, to na njegovo pravico prirejati igre na srečo v RS ne bi vplivalo. Pravni interes prvega pritožnika, da omejitev dostopa do njegove spletne strani preneha, je njegov dejanski in ne pravni interes, pravnega interesa pa ne more utemeljevati zgolj na svojstvu zavezanca iz prepovedne odločbe. Drugi in tretji pritožnik pa niti konkretizirano ne zatrjujeta niti dokazujeta, da bi pravne posledice sodbe, ki jo bo sodišče izdalo v tem upravnem sporu, posredno vplivale na njun pravni položaj. S sklicevanjem na stališča domače in tuje pravne teorije ter sodne prakse v drugih zadevah, zakaj je slovenska ureditev prirejanja iger na srečo v nasprotju s pravom EU, pa položaja stranskega intervenienta ne moreta izkazovati. Pritožniki intervencijskega interesa ne morejo opirati niti na pravico do svobodnega opravljanja storitev v EU, ki jo zagotavlja 56. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, niti na sodbe Sodišča EU, izdane v zvezi s to določbo, niti na 74. člen Ustave RS, saj z odločbo o omejitvi dostopa do pritožnikovih spletnih strani niso določene omejitve svobode prirejanja iger na srečo. Prav tako pa intervencijskega interesa ne morejo opirati na pravice iz 39. in 74. člena Ustave RS in 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki naj bi jih varovale v zvezi z informacijami, ki se nahajajo na prepovedanih spletnih straneh in niso prepovedane.

3. Pritožniki v pritožbi, ki jo vlagajo iz vseh pritožbenih razlogov, navajajo, da bi prvemu pritožniku moralo sodišče priznati položaj stranskega intervenienta, saj je odločba o omejitvi dostopa do njegovih spletnih strani prisilna izvršitev prepovedane odločbe Urada z dne 1. 8. 2006, v postopku izdaje katere bi moral biti glede na določbo 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) on stranka. Gre za izvršbo po tretji osebi, v takšnem postopku pa ima zavezanec položaj stranke. Vse pravice v izvršilnem postopku so procesne pravice, te pa ima prvi pritožnik že po 292. členu ZUP. Sklicuje se na sodno prakso sodišča EU. Glede drugega pritožnika pa navajajo, da drugi pritožnik ne more kot odvetnik zastopati stranke, če ne more pridobivati podatkov o stranki in dokazih, ki so na blokirani spletni strani. Tretji pritožnik pa ima kot državljan pravni interes, da ni upravne cenzure interneta. Predlagajo, da se izpodbijani sklep razveljavi in dopusti njihova udeležba kot stranskim intervenientom, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi se izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je ta zavrnil predlog pritožnikov za priznanje položaja stranskega intervenienta v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločbe, s katero je na podlagi devetega odstavka 107. člena ZIS tožeči stranki (T., d. o. o.) kot ponudniku storitev informacijske družbe naložena omejitev dostopa do spletnih strani prvega pritožnika (A., Ltd.), kot izvršilni ukrep zoper A., Ltd., ki ni sam opustil nezakonitih dejanj, ugotovljenih v izvršilnem naslovu.

7. Vrhovno sodišče izhaja iz dejanskega stanja zadeve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa in upravnega akta, in sicer da je bila prvemu pritožniku (A., Ltd.) s pravnomočno odločbo Urada, št. 46163-4/2006/9 z dne 1. 8. 2006, to je z izvršilnim naslovom, izrečena prepoved prirejati igre na srečo v Republiki Sloveniji. Tej odločbi je zaradi neizvršitve sledil sklep o dovolitvi izvršbe, št. 46163-4/2006/211 z dne 14. 8. 2009, v katerem je bilo ugotovljeno, da je odločba z dne 1. 8. 2006 tam navedenega dne postala izvršljiva in pravnomočna. Prvemu pritožniku (A., Ltd.) sta bila v tem sklepu dana naknadni rok za prostovoljno izpolnitev oziroma prenehanje prirejanja spletnih iger na srečo in opozorilo, da bodo po preteku tega roka ob neizpolnitvi naložene obveznosti to dejanje na njegove stroške opravili operaterji, ki so vpisani v register Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS za storitev dostopa do interneta. Temu je po uveljavitvi novele Zakona o igrah na srečo – C (v nadaljevanju ZIS-C, Uradni list RS, št. 10/2010) na podlagi devetega odstavka 107. člena ZIS sledil nadaljnji ukrep, in sicer v tem upravnem sporu izpodbijana odločba, s katero je T., d. o. o., naloženo, da omeji dostop do spletnih strani prvega pritožnika (A., Ltd.), preko katerih pritožnik prireja spletne igre na srečo brez koncesije Vlade Republike Slovenije. Ta odločba, to je odločba o prisilni izvršbi po „drugih osebah“, pa je predmet presoje v upravnem sporu, v katerem pritožniki predlagajo, da se jim prizna položaj stranskih intervenientov.

8. Pritožniki svoj predlog za priznanje položaja stranskega intervenienta v tem upravnem sporu opirajo na določbo 199. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvi pritožnik (A., Ltd.) svoj pravni interes za intervencijo utemeljuje s prenehanjem blokade njegove spletne strani, na kateri po njegovih zatrjevanjih nima le prepovedanih vsebin, drugi pritožnik (Odvetnik A. B.) in tretji pritožnik (A. B.) pa z dostopom do vsebin, ki se nahajajo na prepovedanih spletnih straneh, s čimer naj bi bilo drugemu pritožniku poseženo v ustavno pravico do opravljanja odvetniškega poklica po 137. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), tretjemu pritožniku (A. B.) pa v ustavno pravico do svobode izražanja po 39. členu Ustave.

9. ZPP v prvem odstavku 199. člena določa, da se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Po določbi drugega odstavka 19. člena ZUS-1 pa lahko sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank, dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožniki niti po določbi 199. člena ZPP niti po drugem odstavku 19. člena ZUS-1, ki ga je pri svoji odločitvi uporabilo sodišče prve stopnje, nimajo pravnega interesa za priznanje položaja stranskega intervenienta v tem upravnem sporu, saj odločitev v tem upravnem sporu v ničemer ne posega v njihov pravni položaj. Takšno stališče je glede prvega pritožnika (A., Ltd.) Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevah I Up 169/2012, I Up 177/2012 in I Up 178/2012. Glede pritožbe prvega pritožnika (A., Ltd.):

11. Odločba o omejitvi dostopa do spletne strani prvega pritožnika (A., Ltd.) ima namreč glede na predhodno pravnomočno ugotovitev v izvršilnem naslovu, odločbi z dne 1. 8. 2006, da prvi pritožnik na svoji spletni strani prireja igre na srečo brez koncesije, in glede na sklep o dovolitvi izvršbe z dne 14. 8. 2009 naravo izvršbe po „drugih osebah“ v smislu prvega odstavka 297. člena ZUP, ker prvi pritožnik iz odločbe z dne 1. 8. 2006 izhajajočih obveznosti ni sam izpolnil. S to odločbo Urad v funkciji inšpekcijskega organa vzpostavlja razmerje z osebo, ki jo ZIS (deveti odstavek 107. člena) določa kot „drugo osebo“, ki bo izpolnila obveznost prvega pritožnika iz pravnomočne odločbe z dne 1. 8. 2006. V tem upravnem sporu izpodbijana odločba Urada torej odreja prisilno izvršitev odločbe z dne 1. 8. 2006, sam način izvršbe (z omejitvijo dostopa do spletne strani) in „drugo osebo“, ki bo prisilno izvršitev izvedla (ponudnik storitev informacijske družbe), pa sta določena že v devetem odstavku 107. člena ZIS. Torej gre za z ZIS določen način izvršitve pravnomočne in izvršljive odločbe, s katero je pritožniku prepovedano prirejanje iger na srečo. 12. S tako vsebino oziroma naravo odločbe upravni organ ni odločal o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi prvega pritožnika. Vsebinsko odločitev o njegovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi vsebuje namreč odločba z dne 1. 8. 2006 – izvršilni naslov, s katero mu je bila naložena prepoved prirejanja iger na srečo, zoper katero je prvi pritožnik izčrpal vsa pravna sredstva. Z v tem sporu izpodbijano odločbo o omejitvi dostopa do njegovih spletnih strani, ki je glede vsebine in obsega ukrepa skladna z odločbo z dne 1. 8. 2006, se glede na specialno ureditev izvršbe po ZIS nalaga z zakonom določenim drugim osebam, da prisilno izvršijo obveznost, ki je prvi pritožnik kot osnovni zavezanec v času do izdaje te odločbe ni (prostovoljno) izvršil. Prvi pritožnik pa ne zatrjuje, da bi bilo tožeči stranki z izpodbijano odločbo o omejitvi dostopa naloženo nekaj, kar ne izhaja iz izvršilnega naslova – odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo, niti ne zatrjuje, da bi pridobil koncesijo za prirejanje tovrstnih iger na srečo. 13. Glede ugovora prvega pritožnika, da bi moral glede na določbe ZUP imeti v postopku izvršbe položaj stranke kot osnovni zavezanec, Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da se z odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, le vzpostavlja razmerje z osebo, ki jo glede na specialno ureditev izvršitve odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo v ZIS (deveti odstavek 107. člena) določa kot „drugo osebo“, ki bo izpolnila njegovo obveznost iz pravnomočne odločbe z dne 1. 8. 2006. V tej zaključni fazi izvršbe pa zavezanec iz izvršilnega naslova ne more več varovati svojih pravic in pravnih koristi.

14. Ker je predmet presoje v upravnem sporu, v katerem prvi pritožnik zahteva položaj stranskega intervenienta, zakonitost ukrepa, ki je bil izrečen tožeči stranki kot ponudniku storitev informacijske družbe na podlagi devetega odstavka 107. člena ZIS, na drugačno odločitev v tej zadevi ne vplivajo ugovori, ki se nanašajo na zakonitost ukrepa prepovedi prirejanja iger na srečo, torej ukrepa, ki je bil predhodno izrečen pritožniku z odločbo z dne 1. 8. 2006. Prav tako pa na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča v zvezi s presojo vprašanja položaja stranskega udeleženca po 43. členu ZUP, saj se v tem pritožbenem postopku presoja zahteva za priznanje položaja stranskega intervenienta v upravnem sporu, ne pa v upravnem postopku.

Glede pritožbe drugega pritožnika (Odvetnik A. B.) in tretjega pritožnika (A. B.):

15. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da njun interes dostopati do vseh spletnih strani, zaradi podatkov in vsebin, ki se nahajajo na prepovedanih spletnih straneh prvega pritožnika (A., Ltd.), predstavlja njun dejanski, in ne pravni interes. Svojega pravnega interesa pa tudi ne moreta izkazovati s sklicevanjem na ustavno pravico do opravljanja odvetniškega poklica po 137. členu Ustave (drugi pritožnik) in pravico do svobode izražanja po 39. členu Ustave, saj gre v obravnavanem postopku za izvršitev pravnomočne odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo, omejevanje pravic zaradi ravnanj, ki nasprotujejo zakonu oziroma javni koristi, pa je ustavno dopustno.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

17. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.